Vročica balkanske glasbe

Štirje izvrstni glasbeniki Vlatko Stefanovski, Miroslav Tadić, Theodosii Spassov in Vasko Atanasovski na istem odru
Objavljeno
09. julij 2018 11.00
Posodobljeno
09. julij 2018 11.05
Vlatko Stefanovski, Theodosii Spassov in Miroslav Tadić so pripravili balkansko zvočno poslastico. Foto Andreas Lander
Evropa šele zadnjih petnajst, dvajset let odkriva glasbeno bogastvo Balkana, kjer se prepletajo številne glasbenih zvrsti, ritmi in melodije, ki so se raztepli po svetu in tam našli svoje domovanje. Kako zveni preplet ljudske in komorne glasbe, pa pokaže projekt Balkan Fever, ki ga bo mogoče zvečer slišati na programu Ljubljana Festivala na Kongresnem trgu ob 21. uri.


Založba Naïve Classique in znameniti estonski dirigent Kristjan Järvi so zasnovali zanimiv zvočni projekt, serijo glasbenih albumov, s katerimi bodo poskušali zajeti dirigentovo živahno in karizmatično glasbo ter preplet različnih zvočnosti. Tako je med drugim nastal album Balkan Fever, ki v ospredje postavlja tri izvrstne balkanske glasbenike.

Balkan Fever je preplet klasike, etna, jazza in rocka.
To zlato glasbeno trojico sestavljajo makedonski kitarist Vlatko Stefanovski, srbski kitarist Miroslav Tadić in bolgarski kavalist Theodosii Spassov. Vsi so izvrstni mojstri svojih glasbil, ki se zlahka sprehajajo med glasbenimi zvrstmi oziroma teh meja niti ne poznajo. Kot gost bo nastopil njihov slovenski tovariš makedonsega rodu, saksofonist Vasko Atanasovski. Ta je s Stefanovskim pred leti pripravil poseben glasbeni preplet klasike, etna, jazza in rocka Ogenj in led, ki sta ga izvedla tudi na tem trgu v okviru 62. Ljubljana Festivala. Že takrat jima je bil v oporo Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, ki bo tudi tokrat dodal klasično noto projektu. Atanasovski pa bo k bogastvu glasbenega izročila Balkana dodal še nekaj priredb slovenskih narodnih skladb.

Järvi slovi po inovativnih in instinktivnih pristopih k oblikovanju žanrsko raznovrstnega programa. Zato je tudi bil prvi album v tej seriji imenovan Balkan Fever, vsebuje pa orkestralna dela, obarvana z elementi ljudske glasbe Balkana. S to privlačno glasbeno mešanico, ki prepelta elemente jazza, rocka, klasične in ljudske glasbe, so že nastopili na nekaterih prestižnih svetovnih odrih, med drugim v Albert Hall v Londonu in Musikverein na Dunaju. V Ljubljani bo Balkan Fever nekoliko prirejen, saj bo simfonični orkester nadomestil godalni orkester, koncert pa bo brez dirigenta.

Miroslav Tadić in Vlatko Stefanovski rada nastopata skupaj, saj ju že desetletja druži glasbena naklonjenost. Prvi je tudi učitelj kitare in glasb Balkana na California Institute of the Arts v Los Angelesu in pride v Evropo, ko ne predava. Pa še takrat se pogosto loti zelo različnih glasbenih sodelovanj, ki odkrivajo nove razsežnosti glasbe tega jugozahodnega dela Evrope, ki ima tako bogato in različno kulturo glasbe.

Vlatko Stefanovski je postal velika jugoslovanska rockovska zvezda v zasedbi Leb i sol, skupini, ki je že pred nekaj desetletji vizionarsko prepetla rock, jazz in ljudsko glasbo. S Tadićem je leta 1998 posnel odmeven album Kruševo, posvečen prvi balkanski republiki leta 1903 – Kruševski republiki, ki je trajala le deset dni, s cvetoberom najlepših makedonskih pesmi. Skupaj sta posnela še odličen živi album Live in Belgrade (2000). Medtem pa se jima je na albumih Treta majka (2004) ter Live in Zagreb ‎pridružil še Theodosii Spassov. Ker je glasba teh izvrstnih glasbenikov najbolj atraktivna v živih izvedbah so najraje izdajali albume z živimi posnetki, kjer si vzamejo več svobode in interpretacijo prilagodijo trenutnim občutjem.

Stefanovski in Tadić sta imela skupnega mentorja Vojina Draškocija, beograjskega kontrabasista, ki je igral v beograjski filharmoniji, hkrati pa se je ukvarjal z jazzom in ljudsko glasbo. Opazil je vsakega posebej, ko sta bila stara približno 20 let. Takrat je Tadić že živel Združenih državah Amerike in mu je pogosto prigovarjal, da mora spoznati Vlatka, ker imata veliko skupnega. Draškoci je imel leta 1995 poseben koncert v beograjskem Sava centru, na katerega je povabil veliko gostov, tudi Stefanovskega in Tadića, kjer sta se spoznala. Draškoci jima je predlagal, naj nekaj zaigrata skupaj. Tako sta se pred nastopom srečala, se dogovorila, kaj bosta igrala, in to tudi odigrala.

Očitno sta se tako zelo dobro ujela, da sta se kasneje dogovorila za tesnejše sodelovanje, ki se je izteklo v akustični album Kruševo. O snemanju tega, zdaj že kultnega albuma je Stefanovski povedal, da je to zvočni spomenik Kruševski republiki in boju za svobodo. »To se je nekako prekrilo. Rad imam to mesto. Kruševo ima neki prav poseben revolucionaren duh, ki ga preveva že več kot stoletje. To je tudi najvišje mesto na Balkanu, na 1300 metrov nadmorske višine, če ne celo v Evropi. Zrak je nekoliko redkejši, mesto pa je še vedno polno hiš, v katerih so živeli ti revolucionarji in osvoboditelji izpod otomanske nadvlade.
Mesto hkrati premore prav poseben mir, posebno spokojnost, ki je povsem ustrezala atmosferi, ko smo snemali album. Tam smo bili inkognito. Nihče ni vedel, da snemamo, niti mojim kruševskim prijateljem tega nisem povedal. Tiho smo prišli in tiho odšli, album pa je prepotoval ves svet in postal kultni izdelek.«

Ta vzorčni izdelek je bil temelj njunega dolgoletnega prijateljevanja in skupnega nastopanja, h kateremu sta občasno povabila še Spassova.