Vsa pristanišča raziskovalnega duha

Pianista enako navdihujeta poezija Janeza Menarta in Cirila Zlobca ter indijska klasična glasba.

Objavljeno
28. november 2019 17.45
Posodobljeno
29. november 2019 11.40
Rok Zalokar bo nocoj s triom nastopil v klubu Blue Planet v Mariboru, jutri v ljubljanskem klubu So(u)nd v Tobačni, pojutrišnjem v Celovcu, 1. decembra pa v Paviljonu v rodnem Dolu pri Ljubljani. Foto Urška Preis
Pod naslovom Port Songs ali Pristaniške pesmi je pianist Rok Zalokar zbral avtorske kompozicije, ki so nastale med študijem na rotterdamski umetniški univerzi Codarts in med študijsko izmenjavo v Københavnu pred tremi leti. K tema pristaniškima mestoma je prištel ameriški New Orleans, ki ga sicer (še) ni obiskal, ga pa kot zibelka jazza od nekdaj navdihuje.

Pristaniška mesta so bolj kot rdeča nit devetih skladb na albumu kraj, kjer so skladbe nastajale in kjer je Zalokar spoznal basista Alessandra Fongara in bobnarja Ruuda Voestna. Slišal ju je igrati v nekem klubu v Rotterdamu in se navdušil nad njunim sproščenim poigravanjem, zaokroženimi prehodi, ki so, čeprav nič manj seriozni, pripravili občinstvo do plesa. Všeč sta mu bili njuna muzikaličnost in enakovredna porazdelitev vlog v ritem sekciji. Takoj so se ujeli in začeli igrati, najprej v šolskih prostorih po pouku, nato v klubih. Prek skupnega muziciranja so se izkristalizirale kompozicijske ideje, ki so se znašle na plošči. Posneli so jo na lanskem Jazz festivalu Ljubljana, kjer so skladbe tudi prvič predstavili.

image
Med študijem v Rotterdamu je Rok Zalokar spoznal basista Alessandra Fongara in bobnarja Ruuda Voestna. Foto Jan Prpič


Od uvodne meditacije Earth from Space, ki se dramatično razvija, da bi ustvarila občutek »lebdenja v praznini«, in ultimativno prinaša novo spoznanje o sebi, do vnovičnega obiska skladbe Heart Wants iz Zalokarjevega prejšnjega albuma Vol. 2 so Port Songs zaokrožena celota in dober prikaz raziskovalnega duha mladega pianista. »Zdi se mi, da je ta plošča najboljši odsev tega, kar me zanima v vlogi inštrumentalista. Pri drugih projektih sem osredotočen na produkcijske prijeme in celotno zvočno sliko, ki jo ponavadi barvamo z elektroniko. Pri tem projektu sem se poglobil v akustično izvedbo svojih idej,« je povedal Zalokar, ki dinamiko v triu raziskuje še najmanj v dveh zasedbah – z basistom Dejanom Hudoklinom in bobnarjem Jožetom Cesarjem ter v triu Kukushai s pevko Evo Poženel in južnokorejsko bobnarko Sun Mi Hong.


 

Slovenskost v jazzu


Cigu-cigu, cigu-cig / Tam pri štern vre brbljanje, / zloben smeh in hehetanje, so verzi iz pesmi Vaške klepetulje Janeza Menarta, ki je navdušila pianista, da jih je prenesel v razburljivo ritmično prigodo. »Razmišljal sem, kako v jazzovsko formo vnesti svojo kulturo, slovensko tradicijo,« je povedal. Pri tem sta ga zanimali predvsem orkestracija ritma in intonacija nekoliko arhaičnega jezika, ki jo je prenesel v melodijo. Podobno je razčlenil verze Cirila Zlobca Popoln človek ter besedam in zlogom, zdaj zapisanim v lirični notaciji, dal nov, drugačen pomen.

Tako kot struktura domačih pesmi, besed, zlogov in intonacija so ga zanimale logika, barve in tekstura v severnoindijski tradicionalni glasbi. Frekvenčno strukturo perkusivnega zvoka table je v akustični trio prenesel v skladbah Dark Matter in P. S. Taal.

Glasba kljub premišljenim kompozicijam ostaja odprta za sprotne ideje. Vsi trije jih enako prispevajo v improviziranih intermezzih, ki lepijo posamezne dele albuma v homogeno celoto. Improvizacija sicer predstavlja osrednje zanimanje Roka Zalokarja, ki že tretjo sezono vodi Impronedeljke, večere glasbenih srečanj v Kinu Šiška.

Svoj novi album je izdal pri založbi Modigo, ki sta jo s posebnim poslanstvom, spodbujati glasbena raziskovanja, rešena odgovornosti do žanrskih kategorizacij, ustanovila glasbenika Igor Matković in Jani Moder.

Predstavitveno turnejo je Rok Zalokar Trio včeraj začel v Zagrebu, nocoj bodo nastopili v klubu Blue Planet v Mariboru, jutri v ljubljanskem klubu So(u)nd v Tobačni, pojutrišnjem v Celovcu, 1. decembra pa v Paviljonu v rodnem Dolu pri Ljubljani. 



Vaške klepetulje

(Janez Menart)

Cigu-cigu, cigu-cig...
Tam pri štern vre brbljanje, 
zloben smeh in hehetanje,
zdaj pa zdaj začuden vzklik,
klokotanje vode v vedra
in cvileči cigu-cig.

Kakor kembelj, ki pomoči
prosi, ko gori senik,
kliče k šterni škripajoči
cigu, cigu-cig.
Urno, kot da pot jih bode,
z vseh strani hite kmetice,
da zbrbljajo si novice
pod pretvezo škafa vode.
K licu se obrača lice,
vse bolj teče jim beseda…
To skrbi propad device,
ta pometa prag soseda...
―...pa sem djala de je djala... ―
―...duanjs je tulu koker blazn... ―
―..kaže, de bo šlo narazen... ―
―..čof! pa mu je primazala... ―
vse križkražem, vse brez reda,
jezik, kretnja, zvit namig,
prava babilonska zmeda,
vmes pa cigu-cig...

Strehe temne so postale,
osem jih odbil zvonik.
Ženske so se naregljale
in po hišah odšvedrale.

V mraku le polglasen vzklik:
"Kmalu pozabila bi na vodo!"
in osamljen cigu- cig...