»Vse inštrumente obravnavam enako. Razen dveh«

Vaja z Bojanom Goriškom. Samostojno vežbanje. Vaja z Zag­rebškim kvartetom saksofonov za koncert za dva klavirja in štiri­ ­saksofone v Kinu Šiška, ki bo premierno predstavljen 24. oktobra.­ Aranžiranje svojih skladb in novejših del Philipa Glassa za ta nenavadni sekstet, ki se bo po premieri odpravil na slovensko turnejo ...

Korekture partitur in vaja z orkestrom za baletno predstavo Moški z nožem, katere premiera 8. novembra v ljubljanski operni hiši sovpada s stoletnico poklicnega ljubljanskega baletnega ansambla. Vmes skok v Gorico na koncert improvizirane glasbe v duetu s flavtistom Massimom De Mattio. Smo omenili, da piše tudi opero? Ob navedenem in v duhu številnih obletnic bi lahko rekli, da je leto, ki se je začelo z veliko baletno predstavo Faust – Das Ballett, za katero je napisal glasbo v Züriški operi, Lazarjevo leto.
 

Saj ne vem, kje bi začela, tako aktivni ste v zadnjem času. Kje ste trenutno z mislimi?

Trenutno sem potopljen v Glassovo glasbo, po dolgem času sem se mu posvetil in v bistvu z Bojanom Goriškom prvič (zares) igrava njegovo glasbo, čeprav je Bojan znani glassist, glassoslovec.
 

Glassovir, tako rekoč.

(smeh) Tako bi rekli sosedje Hrvati, da. Vir glasa. Priključil sem se mu v tej strasti. Jaz sem se moral adaptirati v njegov svet Glassa, on pa je moral prisluhniti mojim vizijam. In zdaj voziva klavirski katamaran, ki ga ni lahko upravljati. Igrati dva klavirja pomeni igrati en inštrument.
 

Kako doživljate Philipa Glassa?

Kot izjemno osebnost in čisti unikum. Izumil je svoje glasbeno vesolje. V resnici v duši nosi rokenrol. Odraščal je v New Yorku, v času, ko je vse buhtelo od idej, družil se je z Davidom Byrnom, v Parizu študiral kompozicijo pri Nadii Boulanger ter eksperimentiral s svojim ansamblom po galerijah. Ker ni hotel delati kompromisov v glasbi, je, da bi preživel, nosil pohištvo, vozil taksi in do 46. leta delal vse mogoče stvari. Ni šel po tipični poti. Ni že pri osemnajstih napisal simfonije ter se nato razvil v sijajnega kariernega skladatelja. Nasprotno, svojo prvo simfonijo je napisal šele pri 51 letih. Njegov razvoj nam da misliti, da je hodil po poti življenja.

Glass je izumitelj. Izumil je glasbeni stroj, ki enako dobro deluje v simfoničnem orkestru, komorni ali solo zasedbi. Njegova glasba je kljub navidezni enostavnosti ali celo banalnosti, komercialnosti, ki mu jo očitajo nekateri akademiki, zelo zahtevna. S tehničnega in interpretativnega vidika. Z Goriškom že mesece kopljeva, pa se nama morda šele zdaj, nekaj dni pred koncertom,­ svetlika, kaj se dejansko dogaja v glasbi.
 

Kaj bo torej na repertoarju?

Zaigrala bova skladbo Four Movements for Two Pianos, to je njegova relativno nova skladba za dva klavirja in bo v Sloveniji izvedena prvič. Izvedli bomo tudi koncert za štiri saksofone, ki sem ga aranžiral še za dva klavirja. Priredil sem štiri stavke iz baleta Faust. Odigrali bomo tudi mojo novo skladbo Obscure Dances. Če sem iskren, razen Glassa ni druge glasbe, ki bi trenutno bolj ustrezala najinemu igranju. Če bi izbrala kateregakoli drugega skladatelja, Steva Reicha ali Arva Pärta, bi bil to kompromis.


 

Dva klavirja, štirje klavirji, zdaj dva klavirja in štirje saksofoni, vedno igrate v zanimivih konstelacijah. Je tokrat to tudi poklon saksofonu, ki je malo tudi vaš inštrument?

Ne, pravzaprav ste me vi spomnili na to. Nikoli do nobenega inštrumenta nisem gojil patetičnih čustev ali mu dajal prednost pred drugimi. Vse inštrumente obravnavam enako … No, razen dveh. Sopranski saksofon in čembalo sta zame od nekdaj nekaj posebnega. Bolj iz fizikalnih razlogov, ne čustvenih. Njune frekvence me vselej navdajo s svežimi idejami.
 

Je bilo tako tudi pri Faustu, baletni predstavi, ki ste jo s Clugom postavili v Züriški operi? Kritiki so bili navdušeni nad vašo uporabo čembala, hvalili so pulzirajoč in dinamičen ritem, bogato teksturo orkestracije, popestreno s ptičjim petjem, pop glasbo in zvočnimi atmosferami.

Res je ta predstava precej živopisna. Čembalo sem vtkal v velik orkester, kar ni najbolj običajno, ponavadi se uporablja v manjših orkestrih in baročnih operah. Čembalo je čaroben, v ušesih nam odzvanja tudi, ko že davno utihne.
Veste, da je japonski čembalist Naoki Kitaja s Setsuko Sugita, ki igra na baročno violino, posnel opus mojih skladb, ki jih bo tokijska založba izdala marca prihodnje leto? To bo zanimiv slovensko-japonski umetniški avtorski izdelek, ki je redek tudi zato, ker je malo sodobne glasbe spisane za baročne inštrumente.


 

Goethejev Faust je doživel številne interpretacije: v literaturi, gledališču, na filmu, v operi, le ples je izjema. Kako ste se lotili glasbe za ta balet?

Z Edwardom Clugom že zelo dolgo skupaj ustvarjava. Izumila sva svojo igro, svoj način sodelovanja. Ko sem začel pisati, sem z glasbo zašel na kriva pota. Moral sem začeti znova. Ugotovil sem, da se moram najprej oddaljiti od zgodbe, od vseh znanih interpretacij in izvedb, od zgodovinske teže, tradicije in odgovornosti, ki jo nosi Faust. Na tej distanci sem našel odseve, odbleske vizij. Tako mi je po drugi poti uspelo priti nazaj k Faustu in ustvariti svoj pogled nanj, ki ima poleg resnobnih, temnih tudi veliko humornih elementov.
 

S Clugom sta realizirala šestnajst skupnih projektov, le dva izmed teh pri nas. Pomenljivo.

Kaj naj rečem? To je rezultat razpadle umetniške scene pri nas. Kako je mogoče, da ima izvrsten pianist, kot je Bojan Gorišek, koncert le vsake tri leta? Lani smo praznovali osemdesetletnico Philipa Glassa, imamo odličnega glassista, pa ga je Cankarjev dom povabil? Ko smo z Matjažem Faričem in Sanjo Nešković pred tremi leti razmišljali o novem baletu Moški z nožem, smo ugotovili, da bo to prvi naročeni slovenski balet za orkester po dvajsetih letih! Mislim, da je bil Janez Gregorc z Norim malarjem zadnji. Tako je pri nas. Mine dvajset let, pa nihče ne opazi, da na nekem področju nismo naredili nič. V tujini je drugače. V Zürich sva s Clugom prvič prišla leta 2013 in ustvarila krajšo baletno predstavo Hill Harper's Dream z glasbo za dve harfi. Naslednje naročilo sva dobila za leto 2015 Chamber Minds z glasbo za čembalo in violino s člani Züriške filharmonije. Potem so nama lani zaupali celovečerni balet z orkestrom – Faust – Das Ballett. V tujini ne izpustijo priložnosti, ko vidijo, da nekaj deluje. Ko se pri nas v čem dokažeš, te dvajset let ne bo nihče več poklical.


 

Ne moremo se sklicevati na majhnost prostora in trga.

Ne. To je majhnost večine ljudi, ki vodijo sceno. Tega, kar imajo, ne znajo prodati, ne znajo v javnosti ovrednotiti tega, kar je pomembno. Kino Šiška ima več občutka za glasbeno sfero, v kateri deluje, kot na primer Cankarjev dom. Tam berlinski glasbeniki izvajajo svoje avtorje, zanimivo, mojo glasbo pa izvajajo orkestri v Zürichu. Pravim vam, na glavo obrnjen svet.
 

Vrniva se raje k Moškemu z nožem, sliki Riharda Jakopiča. Kako je pisati glasbo na sliko?

Koreograf Matjaž Farič je izbral nekaj Jakopičevih del, ki so ga navdihnila. Rekel je, da je na teh začutil gibanje. Tudi name so naredila velik vtis in me napotila k temu, da sem pristopil h glasbi zelo intuitivno, brez vnaprejšnjega koncepta. Gledal sem jih in komponiral. ­Moškemu z nožem sem v glasbi pripisal več vlog. Njegov prihod je v glasbi nakazan na začetku in na koncu. Lahko se prikaže kot odrešitelj ali nekdo, ki bo zadal zadnji rez. Lahko pa je norec, ki nam grozi … Veliko je sodobnih konotacij.


 

Včeraj ste igrali na jazzovskem festivalu Jazz & Wine of Peace v Gorici z Massimom De Mattio. To je popolnoma drugačen projekt od teh, o katerih sva govorila doslej.

Točno. Med pripravami za klasični in jazzovski koncert so drastične razlike. Z Goriškom za koncert v Kinu Šiška vsak dan intenzivno vežbava od maja. Pri jazzu je morda bolje, da ni preveč vaj, ker se tako na odru lahko razvije spontanost. Z Massimom sva se pred letom spoznala v Brdih, kjer naju je predstavil Zlatko Kaučič. Segla sva si v roko in pol ure zatem že stala na odru ter improvizirala. Običajni glasbenik bi me vprašal, s čim bova začela. Midva nisva o tem rekla niti besede, saj je bilo vendar jasno, kaj bova igrala. Navdihovala sva drug drugega, položil sem činelo na strune v klavirju in Massimu so se zasvetile oči. Seveda je za kaj takega potrebna kilometrina, da brez panike in hrupa stopiš na oder in začneš pripovedovati zgodbo. Dobri pripovedovalci si zgodbo sproti izmišljujejo. Ta princip je drugačen od skladateljskega dela, ki je bolj podobno romanopisju.


 

Je za vas jazzovski svet zatočišče? Ventil? Spomnim se vaše izjave, da imate jazz najraje od glasb, ampak ga najmanj igrate. Zakaj?

Miles Davis je nekoč na vprašanje, zakaj ne igra več balad, odgovoril: 'Ker jih imam preveč rad.' Tudi sam tako čutim. Jazza nočem umazati. Tudi Philip Glass je rekel, da mora glasbenik v prvi fazi najti svoj glas, potem pa se ga mora znebiti. Ne sme mu slediti, ker tvega, da se bo začel ponavljati. V ustvarjanju težim k temu, da se vedno znova izumim na novo.
 

V kratkem času bomo deležni kar treh vaših projektov. Lahko bi rekli, da bomo videli tri obraze Milka Lazarja …

Res je. Vsi moji jazi, ki se jih otepam, so mi zdaj hkrati padli na glavo. Soočiti se bom moral z njimi – tako z demoni kot dobrimi duhovi. To je priložnost, da razčistim z balastom. Ubijem svoje ljubljence. V takih trenutkih ponavadi izbrišem cele strani partitur. V trenutku razsvetljenja vidim vse jasno. Kar napišem na novo, ima nato tisti naboj, ki sem ga iskal in je lahko povsem preprost.