Vse razen zmage je neuspeh

Z Omarjem Naberjem, ki se počuti blagoslovljenega, da bo Slovenijo na pesmi Evrovizije zastopal že drugič.

Objavljeno
05. maj 2017 14.02
Eurosong
Alen Steržaj
Alen Steržaj

Bil je nekakšen deja-vu: dobila sva se v istem lokalu kot pred dvanajstimi leti, v naselju, kjer (spet) živi, bil je tik pred odhodom v Kijev na Evrovizijo, zaradi prezasedenosti malce raztresen, še po videzu je ostal enako mladosten. Kot da se med tem ni nič zgodilo. O, pa se je! Veliko koncertov, izdanih pesmi in potovanj, nekaj punc, veliko sreče, pa tudi veliko dreka, kot pravi. To pač vzame v zakup.

V gneči ste, rahlo raztreseni, rahlo zmedeni ... Sploh lahko uživate v pričakovanju Evrovizije?

Seveda, ni prevelike panike. Čeprav je veliko dela, znam uživati v tem pričakovanju. V vseh teh letih sem se naučil narediti prednostno lestvico ter ostati miren in zbran. Predvsem pa se ne pustim več vleči na vse konce. Nekoč so me, recimo, redno vabili na radijske nastope v zameno za promocijo in predvajanje na radiu, zdaj na to več ne padam. Včasih sem, zavoljo dobrih odnosov. Ja, zagotovite mi sto predvajanj v tem in tem času, podpišemo pogodbo in se lahko pogovarjamo. Rad in dostikrat nastopam dobrodelno, nategovati se pa ne pustim.

»In molim, da se nikoli ne bom zlomil,« pojete v On My Way. Kako trdno kožo ste morali imeti ob pogromu, ki je sledil zmagi na Emi?

Takšne stvari jemljem kot nekaj normalnega v tem poslu. Odvisno je od tebe, kako se odzoveš. Meni ne seže do srca.

Ampak vendarle je šlo za pritisk, ki ga je spremljala vsa Slovenija, češ da bi morala zmagati ljubljenca občinstva BQL ...

Ne, nobenega pritiska ni bilo. Pritisk bi si vršil sam, če bi si to vzel k srcu.

Torej imate zelo debelo kožo.

Veste, koliko dreka sem že požrl? Med drugim so me obtožili spolnega nasilja! Kar sploh ni bilo res! Zdaj pa mislite, da me bo takšna stvar spravila ob živce? In sploh ni res, da je bila Slovenija uperjena proti meni. Samo zdelo se je, da nimam podpore, ker so tisti, ki niso zadovoljni, veliko glasnejši od tistih, ki so. Slednji nimajo pripomb. In teh je ogromno. Dobil sem 1500 čestitk samo po SMS-jih. Žalosti me samo to, da grem na Evrovizijo res z velikim ponosom, zastopat vsakega Slovenca in Slovenko posebej, da pokažem, kdo smo, potem pa jih od teh ljudi dobiš po nosu.

Kako ste doživljali, ko so na dan privlekli obtožbo spolnega nasilja?

Zasebna stvar ne sme imeti nobene zveze z Emo, v nobenem pravilniku ne piše, da kaj odloča. Ljudje so tako ali tako govorili neresnice. Pisali so, da sem bil v zaporu – ni res! Pisali so, da sem bil obsojen spolnega nasilja – ni res! Obsojen sem bil nasilništva in dobil pogojno kazen.

Ste pogrom doživljali kot pregovorno slovensko nevoščljivost ali pa se vam zdi umestna razprava o tem, ali več velja glas ljudstva ali žirije ali kombinacija?

To ni slovenska nevoščljivost. Enako je pri vseh majhnih narodih. Kolegi z Irske in iz Luksemburga so mi pravili, da je pri njih vsakič isto: prvrženci drugouvrščenega vedno vzrojijo, ker pač niso zmagali. Meni je vseeno, ali o zmagovalcu odloča občinstvo ali žirija, to ni moja stvar, ne postavljam jaz pravil. Se mi pa zdi pomemben tako glas občinstva, ker kaže tvojo priljubljenost in všečnost, kot glas žirije, da prepreči zmago pesmi, ki so primerne na primer samo za ruralno občinstvo.

Kaj štejete za uspeh na Evroviziji: uvrstitev v finale ali je zmaga vse?

Slišati bo naduto, ampak na Evroviziji je vse razen zmage neuspeh. S to držo moraš iti na oder. Če ne greš, nimaš tam kaj početi. Ne rečem, da bom zmagal, bom pa šel na vse ali nič. Drugače pa sem zelo hvaležen človek. Zame je uspeh že to, da sem zmagal na Emi. Da bom že drugič predstavljal svojo državo na Evroviziji. Da me bo slišalo 200 milijonov ljudi. Tudi če ne pridem v finale.

Torej boste sprejeli morebitni nov pogrom, če ne bo dobre uvrstitve?

Vseeno mi je, ker to, kdo gre naprej in kdo ne, ni odvisno ne od mene ne od glasbe. Tega Slovenci ne razumejo. Že to, da smo majhna država ...

»Slišati bo naduto, ampak na Evroviziji je vse razen zmage neuspeh. S to držo moraš iti na oder.« Foto: Jure Eržen/Delo

Ne bi rekel: tudi Estonija, Latvija, Izrael, Luksemburg in Azerbajdžan so majhne države, pa so že zmagovale.

Okej, gre za kombinacijo več stvari. Moraš imeti dober komad in zvezde ob pravem času na pravem mestu. Tako je na sploh v glasbi. Jaz sem na primer v Marievi oddaji zmagal v času, ko je v Sloveniji ravno manjkalo mladih izvajalcev. Bil sem svež obraz, svež vokal, novo ime, vse je padlo na svoje mesto ...

Zmagali ste pravzaprav na prvem talentšovu ...

Prej so že bili Bepop, ampak z Marievo oddajo se je začela nova generacija.

Ste pa poleg Nine Pušlar edini zmagovalec slovenskih talentšovov, ki mu je uspelo obdržati kariero in ime. Ker ste bili prvi?

Ker večina zmagovalcev misli, da so z zmago svoje delo opravili. Ni res, takrat se šele začne! Večina jih niti ne ve, kaj sploh bi.

Tudi za vas se je tako zdelo na začetku: televizijsko občinstvo Marieve oddaje vas je razglasilo za slovenskega Robbija Williamsa, niste se jim hoteli zameriti, obenem pa ste hrepeneli po nažganem rocku skupine Green Day ...

In to dilemo imam še danes! Saj se zdaj, ko sem starejši, poistovetim tudi s pop glasbo, znam jo delati. A hkrati imam bend, ki je od tega ločen. Omar kot pevec bo še vedno pel pop, tudi z orkestri RTV Slovenija ali recimo kot gost Ota Pestnerja; Omar z bendom bo pa še naprej žgal rock. Potrebujem kitare, ki žgejo, in glasnega bobnarja za sabo.

Green Day prihajajo v Ljubljano, videli ste jih že – so vam bili bolj všeč kot Robbie Williams?

Mislim, da je odgovor jasen (smeh). Za Green Day že imam vstopnico za zlati ring. Primerjave z Robbijem Williamsom me ne motijo, se pa z njimi ne strinjam, ker v njem nikoli nisem videl navdiha. Podobna sva si edino v tem, da sem včasih poreden, piker in jebivetrski.

Torej se v dvanajstih letih ni veliko spremenilo? Sediva v istem lokalu, živite v istem naselju, spet odhajate na Evrovizijo v Kijev, še videti ste enako!

Pravijo, ja. (smeh) Veliko se je zgodilo. Imel sem 900 nastopov, izdal pet plošč, bil eno leto v Londonu, tam dobil licenco za igranje na javnih mestih in izdal ploščo, prepotoval pol sveta, nastopal od Portugalske do Rusije, od Škotske do Jordanije – precej po zaslugi Evrovizije, še danes se mnogi spomnijo pesmi. Ti koncerti so sicer redko plačani, doma pa lahko od glasbe živim: nastopam z bendom ali sam, sinhroniziram risanke, snemam reklame, učim petje, učim kitaro, nekaj zaslužim od avtorskih pravic ...

Kaj pa življenje?

Otrok nimam, resne punce nimam. Imel sem tri. Živim spet v istem naselju, a sem se odselil na svoje, ker se mi zdi sporno pri tridesetih še živeti pri mami. Nimam pa nepremičnin ali delnic, ker sem vedno vse vlagal nazaj v glasbo.

Ne le da greste že drugič na Evrovizijo, tudi v isto mesto. Verjamete v usodo?

Verjamem, da obstaja nekaj več kot samo vidna materija. Neka višja sila. Ne zdi se mi verjetno, da se je narava tako izoblikovala sama po sebi. Nekaj mora še biti. Ali je Kijev naključje ali usoda, pa nisem razmišljal. Vem samo, da se počutim blagoslovljenega, da bom že drugič zastopal Slovenijo, in čeprav sem doživel tudi slabe stvari, sem hvaležen tej višji sili, da lahko živim svoje sanje: pišem lastno glasbo in od nje živim. To je privilegij.

***

Evrovizijski povratniki

Naš letošnji predstavnik na izboru za Pesem Evrovizije vsekakor ni ne prvi in ne zadnji, ki je na evrovizijskem odru stal več kot enkrat. Vsi se spomnimo Johnnyja Logana, ki je na izboru slavil kar dvakrat, leta 1980 je zmagal s pesmijo What's Another Year in leta 1987 s kasneje velikim hitom Hold Me Now, podpisal pa se je tudi pod skladbo Why Me?, ki je Irski prinesla še eno zmago leta 1992. V zadnjih letih se je evrovizijskega projekta ambiciozno lotila Nemka Lena, ki je s skladbo Satelitte zmagala leta 2010 in naslednje leto Nemčijo zastopala še enkrat, a ne tako uspešno. Eno dokaj neuspešno rekorderko pa bomo gledali tudi letos, Valentina Monetta bo za San Marino nastopila že četrtič, njen najboljši rezultat je 24. mesto, letos nastopa v duetu.