Vse slišati in znati kaj tudi preslišati
Prisotnost in pristnost glasbenih izrazov in srečevanj
Odpri galerijo
Gerry Hemingway je bobne pripravil do ječanja, pokljanja, cvrčanja in donenja. Fotografiji Iztok Zupan
Minuli petek trinajsti je z 21-kilometrsko kolono pločevine, ki je zaradi nesreče obstala na primorski avtocesti, nedvomno upravičil svoj sloves. Za tiste, ki smo se vozili v drugo smer, proti Goriškim brdom, se je ta dan končal precej bolj srečno. V Šmartnem so namreč bila glasbena srečevanja na 9. Brda Contemporary Music Festivalu.
»Hvala, da ste prišli. Moje ustvarjanje se namreč osmisli šele z vašo prisotnostjo,« se je zahvalil številnim poslušalcem osrednji gost tridnevnega festivala, ameriški bobnar Gerry Hemingway, nato pa sedel za bobne in jih ob uporabi računalniške obdelave zvoka pripravil do ječanja, pokljanja, cvrčanja in donenja, medtem ko je z lokom drsel po činelah in ustvarjal perpetuum napetosti v svoji zgodbi, navdihnjeni z legendami jazza, kot je Rashied Ali.
Izkušenega bobnarja in skladatelja, ki je sodeloval tudi z improvizatorjem Anthonyjem Braxtonom, je pobudnik in vodja festivala Zlatko Kaučič povabil v Šmartno tudi zato, da bi mladim predal znanje na delavnici. Ta je brezplačna in je letos privabila devet slušateljev. »Festival je priložnost, da mladi generaciji glasbenikov omogočim nastop z znanimi svetovnimi glasbeniki. Hočem, da pridejo v stik z njihovimi idejami, se postavijo v stanje popolne pozornosti in občutijo odgovornost ob igranju,« je povedal Kaučič. Tudi sam se je prvi dan na odru prvič glasbeno soočil z mlajšim norveškim kolegom, saksofonistom Torbenom Snekkestadom. Taka ad hoc, enkratna in neponovljiva srečanja so srž festivala, ki razvija čuječnost in sočutnost v kreativnih izrazih ter povezuje ustvarjalce predvsem z naše in italijanske strani meje.
Koncertni del sklepnega dne je, kot je v navadi, uvedla poezija. Dve duši v dialogu – slovenskem in italijanskem – sta se razgalili na odru. Aida Talliente se je doživeto poglobila v poezijo furlanske pesnice Novelle Cantarutti, skrivnostno in prepišno atmosfero pa je ob njej gradil trobentač Flavio Zanuttini.
Oranževec pred hišo je v zenitu / poslušam odsotnost vetra med listi in neobljudeno popoldne. / Zaradi treh stvari puščam polkna priprta, / zaradi štirih zapiram vrata. / Zaradi lune, ki razbeljena zacvrči, ko jo kovač potopi v vedro … so med nežno, skoraj plašno klavirsko spremljavo Ingrid Mačus odzvanjale besede pesnice Veronike Dintinjana. V Šmartnem se ni treba posebej truditi, da poezija oživi in se besede odzrcalijo v resničnosti. Ko smo stopili iz dvorane, je oranžna polna luna vzhajala izza mehkih gričev Sabotina ter obsijala pravljične hišice v objemu srednjeveškega obzidja. Prizoru so vdihnili še bolj dramatično noto zamaknjeni, hipnotični zvoki solo nastopa francoske pianistke Sophie Agnel, ki so se iz Hiše kulture, kjer je letos potekal festival, razlivali po šarmantnih kamnitih ulicah.
Izkušenost veščih improvizatorjev in neukrotljiva vedoželjnost mlajšega kolega sta se soočili na koncertu avstrijske saksofonistke Tanje Feichtmair, kontrabasista Tomaža Groma in Kaučičevega protežiranca, bobnarja Urbana Kušarja. Vsak s svojo estetiko, etosom, temperamentom in izrazoslovjem so izpovedovali skupno glasbeno zgodbo. »Kot mačka med stotimi psi,« je igranje Tanje Feichtmair komentiral najmlajši, desetletni obiskovalec koncerta. »Ne ranljiva, ampak taka, ki se zna postaviti zase.«
Za konec je zagodel Hemingwayev nonet učencev in dokazal, da je v borih treh učnih dneh dodobra ponotranjil mentorjeve nasvete. »Ponavadi so veliki ansambli v improvizaciji recept za katastrofo,« je povedal Hemingway. »V takih okoliščinah je še bolj pomembno, da glasbeniki drug drugega poslušajo, so pozorni na to, kar se dogaja okoli njih, in znajo tudi kaj preslišati. Glasba ni napisana, sestavil pa sem strukturo, s specifičnimi detajli, dal sem jim nekaj ritmičnih in frekvenčnih napotkov, zgolj formo torej, sicer pa je glasba improvizirana in povsem v njihovih rokah,« je povedal, ko je z vznemirjenjem pričakoval nastop svojih varovancev. Niso ga razočarali.
»Hvala, da ste prišli. Moje ustvarjanje se namreč osmisli šele z vašo prisotnostjo,« se je zahvalil številnim poslušalcem osrednji gost tridnevnega festivala, ameriški bobnar Gerry Hemingway, nato pa sedel za bobne in jih ob uporabi računalniške obdelave zvoka pripravil do ječanja, pokljanja, cvrčanja in donenja, medtem ko je z lokom drsel po činelah in ustvarjal perpetuum napetosti v svoji zgodbi, navdihnjeni z legendami jazza, kot je Rashied Ali.
Izkušenega bobnarja in skladatelja, ki je sodeloval tudi z improvizatorjem Anthonyjem Braxtonom, je pobudnik in vodja festivala Zlatko Kaučič povabil v Šmartno tudi zato, da bi mladim predal znanje na delavnici. Ta je brezplačna in je letos privabila devet slušateljev. »Festival je priložnost, da mladi generaciji glasbenikov omogočim nastop z znanimi svetovnimi glasbeniki. Hočem, da pridejo v stik z njihovimi idejami, se postavijo v stanje popolne pozornosti in občutijo odgovornost ob igranju,« je povedal Kaučič. Tudi sam se je prvi dan na odru prvič glasbeno soočil z mlajšim norveškim kolegom, saksofonistom Torbenom Snekkestadom. Taka ad hoc, enkratna in neponovljiva srečanja so srž festivala, ki razvija čuječnost in sočutnost v kreativnih izrazih ter povezuje ustvarjalce predvsem z naše in italijanske strani meje.
...
Boštjanov dan
Kaučič se rad spomni prijateljev, ki jih ni več med nami. V spomin na Boštjana Cveka, dolgoletnega vodjo in dušo festivala Jazz Cerkno, je soboto, zadnji dan festivala, posvetil njemu – »njegovemu prizadevanju za decentralizacijo jazzovskega dogajanja«.Koncertni del sklepnega dne je, kot je v navadi, uvedla poezija. Dve duši v dialogu – slovenskem in italijanskem – sta se razgalili na odru. Aida Talliente se je doživeto poglobila v poezijo furlanske pesnice Novelle Cantarutti, skrivnostno in prepišno atmosfero pa je ob njej gradil trobentač Flavio Zanuttini.
Oranževec pred hišo je v zenitu / poslušam odsotnost vetra med listi in neobljudeno popoldne. / Zaradi treh stvari puščam polkna priprta, / zaradi štirih zapiram vrata. / Zaradi lune, ki razbeljena zacvrči, ko jo kovač potopi v vedro … so med nežno, skoraj plašno klavirsko spremljavo Ingrid Mačus odzvanjale besede pesnice Veronike Dintinjana. V Šmartnem se ni treba posebej truditi, da poezija oživi in se besede odzrcalijo v resničnosti. Ko smo stopili iz dvorane, je oranžna polna luna vzhajala izza mehkih gričev Sabotina ter obsijala pravljične hišice v objemu srednjeveškega obzidja. Prizoru so vdihnili še bolj dramatično noto zamaknjeni, hipnotični zvoki solo nastopa francoske pianistke Sophie Agnel, ki so se iz Hiše kulture, kjer je letos potekal festival, razlivali po šarmantnih kamnitih ulicah.
Izkušenost veščih improvizatorjev in neukrotljiva vedoželjnost mlajšega kolega sta se soočili na koncertu avstrijske saksofonistke Tanje Feichtmair, kontrabasista Tomaža Groma in Kaučičevega protežiranca, bobnarja Urbana Kušarja. Vsak s svojo estetiko, etosom, temperamentom in izrazoslovjem so izpovedovali skupno glasbeno zgodbo. »Kot mačka med stotimi psi,« je igranje Tanje Feichtmair komentiral najmlajši, desetletni obiskovalec koncerta. »Ne ranljiva, ampak taka, ki se zna postaviti zase.«
Za konec je zagodel Hemingwayev nonet učencev in dokazal, da je v borih treh učnih dneh dodobra ponotranjil mentorjeve nasvete. »Ponavadi so veliki ansambli v improvizaciji recept za katastrofo,« je povedal Hemingway. »V takih okoliščinah je še bolj pomembno, da glasbeniki drug drugega poslušajo, so pozorni na to, kar se dogaja okoli njih, in znajo tudi kaj preslišati. Glasba ni napisana, sestavil pa sem strukturo, s specifičnimi detajli, dal sem jim nekaj ritmičnih in frekvenčnih napotkov, zgolj formo torej, sicer pa je glasba improvizirana in povsem v njihovih rokah,« je povedal, ko je z vznemirjenjem pričakoval nastop svojih varovancev. Niso ga razočarali.
