»Vsi smo obsojeni na smrt«

Ekskluzivni intervju z najbolj drugačno glasbeno zasedbo na svetu
Objavljeno
12. december 2018 09.00
Posodobljeno
12. december 2018 09.15
The Tiger Lillies so unikatna glasbena pojava.
FOTO: Mavric Pivk
Angleški punkovsko-kabaretni trio The Tiger LilliesMartyn ­Jac­ques (glas, harmonika, klavir, ukulele), Adrian Stout (kontrabas, teremin, žaga, akustična kitara) in Jonas Golland (bobni) – je na ponedeljkovem razprodanem koncertu v ljubljanskem Kinu ­Šiška, na svojem sedmem ­obisku v Sloveniji, predstavil nov album Devil's Fairground. ­Zasedba je zaigrala vse pesmi po vrsti, kot so na albumu, v ­dodatku pa tri skladbe po želji ­občinstva. V zaodrju Kina Šiška smo se ­pogovarjali z ustanoviteljem ­skupine Martynom Jacquesom.

Začelo se je z majavim stolom v garderobi Kina Šiška, na katerega se je hotel usesti Jacques, in ugotovitvijo, da bi bili za Slovenijo promocijsko zanimivi časopisni naslovi »Martin Jacques se je ubil v Ljubljani«, a bi to gotovo bilo slabo za The Tiger Lillies, kar so člani pospremili s smehom.
 

Lani na silvestrovo sem si ogledal slovensko različico vaše gledališke predstave Peter Kušter. Opazil sem, da je nekaj družin zapustilo dvorano že po prvih mrtvih dojenčkih. Verjetno ustvarjate za res posebno občinstvo?


Se strinjam! (Gromoglasen smeh.) Oh, to bo eden od tistih intervjujev, ko se bo treba samo strinjati. (Smeh.)
Res je naše občinstvo posebno, kot smo posebni mi. Kot dobro veste, mi ne igramo igre, ki jo vsiljuje glasbena industrija. Če
»Res je naše občinstvo posebno, kot smo posebni mi.«
hočeš biti uspešen v glasbenem poslu, moraš igrati tako, kot hočejo oni. A mi smo drugačni. Mi pristopamo k stvarem kot ... umetniki. Glasbeni posel pa ne obstaja zaradi umetnosti, temveč zgolj zaradi denarja. Ne spodbuja ustvarjalnosti, temveč le služenje denarja. Če hočeš zaslužiti, moraš igrati njihovo igro, torej izpolnjevati določene klišeje in zahteve. Res pomaga, če igraš električno kitaro. V tem poslu je veliko hinavščine. Vedno ti bodo povedali, da iščejo nekaj izvirnega, kar je nakladanje. V resnici iščejo nekaj, s čimer bodo dobro zaslužili.
Na žalost smo The Tiger Lillies ­izvirni, posebni in unikatni. (Smeh.) Zaradi tega smo obstranski pojav v glasbenem poslu. Lahko bi bili velika rock skupina. A nismo, ker nismo kliše in naša besedila niso samo bla bla bla …
 

Kakšni so odzivi na vaše pesmi, ko nastopate v različnih deželah?


Glavna razlika je v tem, ali je to dežela, v kateri je angleščina prvi pogovorni jezik, ali ne. Ko recimo nastopamo v Avstraliji, Združenih državah Amerike in drugje, kjer govorijo angleško, dobimo drugačne odzive, saj ljudje tam zelo dobro razumejo besedila in podpomene besed. Ko pa nastopamo v drugih deželah, občinstvo precej bolj pozorno posluša našo glasbo.

image
The Tiger Lillies je ustanovil Martyn Jacques.
FOTO: Mavric Pivk

 

Ali skupine državljanov velikokrat protestirajo zaradi vaših nastopov?


Da, so taki ljudje, predvsem v angleško govorečih državah, ki nas ne marajo. Posebno dejavni so nasprotniki naše umetnosti v Avstraliji in Novi Zelandiji. Morebiti so tam nekoliko bolj 'zategli' in staromodni.
 

Kako je te dni z razumevanjem humorja?


Mislim, da je črni humor ena od naših glavnih sestavin. Kar nekaj dežel se hvali s črnim humorjem. Kot opažam, tudi vi. Očitno je ta humor domač povsod. Vsi se tako radi hvalijo s tem. (Smeh.)
 

Ali politična korektnost ubija umetnost?


Gotovo ji ne pomaga. (Smeh.) Če ne moreš uporabiti črnega humorja, če ne moreš uporabiti ironije in jezika v vsej njegovi kontradiktornosti, si zelo omejen v izražanju. Politična korektnost je cenzura na eni ter hinavščina na drugi strani.
 

Ob poslušanju vaših pesmi se nam zdi, da smo obkroženi s smrtjo. Če le pogledamo medije, nam ti potrdijo te sume.


Tako je. Se strinjam. (Smeh.) Ko nekoga umoriš, te obsodijo na smrt in si v čakalni vrsti za usmrtitev. Vsi smo obsojeni na smrt: vi boste umrli, tudi jaz bom umrl. To je le vprašanje časa in z leti se tega vse bolj zavedaš. (Smeh.)
 

Vaše zgodbe so grenko-sladke pripovedi o ljudeh z druge strani zakona in spodobne družbe. Zakaj nas te kljub žalosti ­nasmejijo?


Gotovo zaradi posebne razsežnosti črnega humorja. V teh zgodbah skušam videti ironijo, nasprotja, absurde in to poudariti tako, da postanejo zgodbe dokaj smešne. Če dobro pogledaš, po koncu našega koncerta ljudje sploh niso videti več bedno.
 

Morda so navdušeni, da so preživeli?


Da. (Gromozanski smeh.) In si končno lahko oddahnejo.
 

Zdite se mi ena izmed najbolj duhovitih glasbenih skupin. Ob vaši glasbi celo smrt ni videti tako strašno.


Hvala, spet se strinjam z vami. (Smeh.)
 

Kdo piše vaša humorna obvestila na facebooku?


Jaz.

Zelo mi je bila všeč vaša fotografija zadnjega človeka na svetu brez tetovaže.


Oh, to pa nisem bil jaz, jaz imam eno tetovažo. (Smeh.)
 

Biti normalen je nova bizarnost tega časa?


Da.

image
The Tiger Lillies pripovedujejo bizarne zgodbe.
FOTO: Mavric Pivk

 

Na vašem novem albumu Devil's Fairground ste obogatili zvok z orkestrom.


Zelo dolgo že nastopamo na Češkem, predvsem v Pragi. To je bilo eno izmed prvih mest, v katerih smo nastopili v tujini. Prej smo igrali le po barih v Angliji. Na Češkem imamo veliko občinstva, med njimi je tudi direktor praškega gledališča Archa Ondřej Hrab, ki je spreten pri zbiranju denarja. Mislim, da je bila njegova ideja, mogoče pa moja, da bi za trideset­letnico delovanja zasedbe izdali album ob spremljavi orkestra. To smo počeli že prej s švedskim orkestrom na albumu Urine Palace in je zvenelo v redu. Očitno The Tiger Lillies dobro zvenimo ob orkestrski spremljavi, ker imamo precej evropejsko melodično razsežnost. Hrab je pripeljal orkester Berg in album Devil's Fairground s šestnajstimi skladbami smo v dveh večerih v tem praškem gledališču posneli v živo.
 

V pesmi Free pojete o krutosti ene vrste socializma, v pesmi Kiss You Quick pa o krutosti ene vrste kapitalizma. Je krutost v središču naše civilizacije?


Da, mislim, da res. Ko je Friedrich Nietzsche nekega dne hodil po ulici in videl, kako so zverinsko pretepali onemoglega konja, ga je to tako prizadelo, da je doživel živčni zlom, od katerega si do konca življenja ni opomogel. Ljudje smo barbarska in okrutna bitja.
 

Na vašem novem albumu mi je najbolj všeč pesem Tombstones, ki zveni tako, kot da bi vas John Lennon v sanjah nagovoril, da napišete svojo različico pesmi Imagine.


Zanimivo, da to pravite. Tudi Adrian­ je, ko sem mu jo prvič zaigral, dejal, da ga spominja na Imagine. Torej niste prvi, ki je to ugotovil. (To je nekoliko bolj temačna, druga stran pesmi Imagine, je dodal Adrian Stout s kavča.)

Kar se vidi, ni lepo​

The Tiger Lillies so posebna glasbena pojava, ki prepleta brechtovsko gledališče s punkom in arhaičnim kabaretnim pristopom. Njihove zgodbe so krute pripovedi o obstrancih, odvisnežih, morilcih, prostitutkah, piromanih, tatovih, mrtvakih in podobnih, s katerimi nastavljajo ogledalo družbi. Kar se vidi, ni lepo, vsekakor pa na občinstvo deluje katarzično v klasičnem glasbenogledališkem pomenu. Za album Devil's Fairground je Martyn Jacques napisal štirinajst novih pesmi, na koncu so dodali Summer in Prague Panayotisa Kalantzopoulosa ter Is That All There Is? skladateljev Jerryja Lieberja in Mika Stollerja.