Wild Strings Trio - Glasbena pisanost akustične zasedbe

V Ljubljani živeča in delujoča zasedba Wild String Trio, Petra Onderuf (violina, Slovaška), Aleksander Kuzmić (kitara, Maribor) in Toby Kuhn (violončelo, Francija), je vljuden glasbeni trio, ki šele na nastopih pokaže svojo »divjaškost«. Ta je opazna v strasti in predanosti pri izvajanju večinoma avtorske glasbe, pa naj jo igrajo na ulici ali prestižnih odrih.

Od kod ste in kakšno glasbeno izobraževanje je za vami?

Kuhn: Prihajam iz okolja klasične glasbe. Poslušal sem jo kot otrok. Moji starši obožujejo klasično glasbo. Imajo veliko zbirko posnetkov klasične glasbe in en album skupine The Beatles – Help, ki pa ga niso nikoli poslušali. 

Violončelo sem študiral dvajset let. Začel sem sicer s klavirjem in violončelom, vendar sem klavir kmalu opustil. Najprej sem študiral v Parizu, nato pa še na univerzi v Montrealu, kjer sem poleg violončela študiral še glasbeno teorijo, iz česar sem tudi diplomiral. Ko sem šel študirat v Montreal, sem spoznal Aleksa, ki me je seznanil z improvizacijo, kar mi je nekako ostalo v glavi.

Gotovo imajo klasično izobraženi glasbeniki težave z improvizacijo.

Kuhn: Velike težave. To je temeljni problem, ki razmejuje interpretacijo in ustvarjanje. Igralci in klasični glasbeniki interpretirajo, kar je zelo zapleten posel in zahtevna umetnost. To je neizvedljivo, če nimaš vnaprejšnjega materiala.

Ustvarjanje je nekaj povsem drugega. Ta razlika se je v glasbi pojavila šele pred kratkim, ob koncu 18. ali začetku 19. stoletja. V šoli me je frustriralo, da me učitelji niso spodbujali v tej smeri. Ko sem končal šolanje, sem hotel ustvarjati, ne pa preigravati tujih not.

Nato sem se odločil, da se bom vrnil v Ljubljano, in sem veliko časa preživel ob igranju z Aleksom. Veliko sva igrala na ulici, učil sem se poslušati glasbo, jo čutiti, ne pa nujno tudi razumeti.

Onderuf: Sem iz Banske Bystrice, to je eno večjih mest na Slovaškem. Že od malega sem poslušala glasbo, vendar precej drugačno kot Toby. Moj oče je igral kitaro v country skupini in tudi pel. Zato sem vedno hotela igrati kitaro. Ko pa sem prišla v glasbeno šolo, sem se prestavila na violino. Vmes sem igrala z glasbeniki v slovaški folklorni skupini. Tam sem odkrila ljudsko glasbo in spoznala, da se da glasbo igrati tudi brez not. Igrali smo za ples, kar je bilo zame zelo dobra izkušnja.

Tam sem se tudi naučila, kako so si ljudske pesmi glasbeniki podajali kar po posluhu. Potem sem se navdušila nad violončelom, tako da sem se po sedmih letih igranja violine začela učiti tudi violončelo in se vpisala na konservatorij.

Potem pa me je nekaj pičilo in se nisem več hotela klasično izobraževati ter odšla na potovanje z violino. Srečevala sem različne glasbenike in se od njih učila različnih pristopov h glasbi. Vse bolj me je zanimala improvizacija. Imela sem srečo, da sem v Celovcu našla šolo za jazz violino.

Kuzmić: Sem Mariborčan in moja glasbena izobrazba traja od malih nog, saj je bila moja mama zelo dobra pevka in je vedno pela. Tam sem dobil vase to balkansko kri. Ko sem prvič prijel v roke kitaro, sem se sam učil igrati. Prvi nastopi so bili, ko sem v osnovi šoli spremljal pevski zbor. V srednji šoli, v drugi gimnaziji Maribor, smo delali neki muzikal, in takrat sem začel peti.

Prva prelomnica je bilo potovanje v Avstralijo, kjer sem povsem drugače začutil glasbo. Imel sem tudi glasbeno skupino in prvič snemal v studiu. Ko sem se vrnil, sem se odločil, da bom glasbenik. Glasbo sem se učil igrati le s poslušanjem. Druga prelomnica je bilo potovanje v Afriko, kjer se je moje glasbeno obzorje še razširilo. Ko sem nato šel v Španijo na zasebne ure flamenka, sem ugotovil, da bom mogoče vendarle moral začeti vaditi, da postanem glasbenik. Ugotovil sem, da je kitara precej več kot to, kar sem igral doslej.

Ste mednarodna zasedba. Kdaj in kje ste se spoznali in odločili za sodelovanje?

Kuzmić: Povezala nas je glasba. S Petro sva se srečala v Nemčiji na glasbenem festivalu in sva se glasbeno takoj ujela, s Tobyjem sva se srečala v Mariboru, ko sem igral z neko skupino na ulici in se je spontano pridružil z didgeridoojem. Prvič smo igrali skupaj pred Škucem v Ljubljani pred desetimi leti. Nismo se veliko dogovarjali, le igrali smo in ostali skupaj Ljubljani.

Kuhn: Dve leti po končani fakulteti sem se odločil potovati in raziskovati različne države. Sicer nisem imel posebnih načrtov, pa še z dekletom sva se razšla. Dejal sem si, da bom šel kar v Slovenijo, kamor sem prihajal vse pogosteje. Zdelo se mi je povsem v redu, da bom v Sloveniji gradil glasbeno kariero. V bistvu sem prišel le za poletje in to poletje leta 2013 je bilo najboljše v mojem življenju. Takrat sem si dejal, da se bom preselil v Ljubljano, ker se to očitno splača.

Onderuf: Ko sem spoznala Aleksa, sem prišla v Ljubljano za dva tedna in še vedno nisem odšla.

Glasbeni preplet vašega tria je jazz, klasična glasba ter ljudska glasba Balkana. Kako doživljate svojo glasbeno mešanico?

Onderuf: Zelo spontano in naravno. Obožujemo vse te glasbene zvrsti pa tudi irsko in druge ljudske glasbe. V bistvu pri glasbenem ustvarjanju ne razmišljamo o prepletanju, temveč to preprosto počnemo, ker tako čutimo.

Kuzmić: Neki glasbeni kritik je napisal, da je naša glasba ­nadnarodna.

Kuhn: V bistvu je tako, da ima vsak od nas obilico doživetij in življenjskih izkušenj, ki so pomešana. Naša glasba nastane tako, da vzamemo nekaj iz moje mešanice, nekaj iz Petrine in nekaj iz Aleksove. To smo mi.

Kot kaže, čiste glasbe ni več, če je sploh kdaj bila. Kako gledate na to promiskuitetno glasbeno prepletanje, ki je pravi glasbeni trend na svetovni ravni?

Kuhn: Kar nekaj razlogov je za ta trend. Prvi je seveda globalizacija, internet, facebook, youtube ... To je verjetno tudi svojevrsten upor proti tistim, ki si želijo svet zaprtih meja. Glasbenih meja in omejitev sem že sit iz sveta klasične glasbe. Lahko smo srečni, da živimo v času relativno odprtih meja.

Na vašem prvencu je devet skladb, od katerih je šest vaših avtorskih. Kako so nastale te skladbe?

Onderuf: Ponavadi je Toby prišel z idejo, nato smo vsi trije temo razvili naprej. Nekaj začetnih zasnov je prispeval tudi Aleks. Nadaljnji razvoj in končni aranžmaji so skupinsko delo.

Kuhn: Čeprav drži, da sem prispeval nekaj idej, smo vsi enako odgovorni za končni rezultat. 

Kuzmić: Kar nekaj časa je trajalo, da smo se ujeli na tej ravni. Res je krasno in občasno tudi težko, kajti vsi trije smo močne glasbene osebnosti. Tako vedno demokratično preizkusimo vse možnosti, ki jih predlagamo, in se na koncu odločimo za eno od njih.

Kuhn: Ker smo vsi trije tudi improvizatorji, pride veliko naše glasbe iz napak, ki poživijo in olepšajo skladbo. 

Dodali ste tri priredbe balkanskih skladb. Se strinjate z mano, da je Balkan prava glasbena zakladnica, ki se šele v zadnjih dvajsetih letih sramežljivo odkriva Evropi in svetu?

Onderuf: Glasba Balkana je zelo zanimiva zaradi specifičnih ­melodij in ritmov, ki dejansko zajemajo duše, duhovnost ljudi iz teh krajev.

Kuhn: Krasne so balkanske žalostinke v veselih ritmih. Balkanska glasba ni preprosta, je zelo kompleksna in nam pomeni velik izziv.