XIXA - Krvno ameriško-mehiško bratstvo

Glasba skupine XIXA je očarljiva mešanica vsega, kar je napihal puščavski veter v okolici mesta Tucson v ameriški zvezni državi Arizoni na meji z Mehiko. Zato ima poseben zven, lastno frekvenco in svoj zvok, ki ga bo zvečer predstavila v ljubljanskem Kinu Šiška.

Zasedbo XIXA sestavljajo člani neodvisne rockovske scene v Tucsonu Brian Lopez in Gabriel Sullivan, sicer tudi člana zasedbe Giant Sand, igrala pa sta tudi z zasedbami in glasbeniki kot so William Sedlmayr, Calexico in KT Tunstall. V zasedbi so še Jason Urman, Efren Cruz Chavez, Winston Watson in Geoffrey Hidalgo.

Kitarist in pevec Gabriel Sullivan nam je povedal, da je XIXA več kot le rockovska zasedba, saj so ime XIXA pa tudi simbol trikotnika (saj se zadnji A napiše v obliki trikotnika), ki krasi ovitek njihovega intrigantnega prvenca Boodline, »posledica iskanja lastne estetike. XIXA je geometrično zasnovan simbol, katerega pomen je le v tem, da predstavlja to, kar mi delamo.« Šest krvavih kapelj pa ponazarja rockovsko bratstvo šestih članov zasedbe, ki skupaj z luno spominja, da je najboljša glasba, glasba noči.

Zasedba je lani pri založbi Glitterhouse Records izdala res zanimiv prvenec Bloodline, ki je nadgradnja njihovega epija Shift and Shadow. Zasedba prepleta zvok puščave, ameriškega rocka in mehiške cumbie in še česa. Vsebuje bleščeče in peščene melodije psihedeličnega cumbia rocka s svojevrstnim odtenkom tex-mexa. Občasno pa se prelije v pravcati tuareški saharski blues, kot se to zgodi v skladbi World Goes Away, na kateri z vokalom in kitaro gostuje Sadam Yad Abderrahmane iz tuareške zasedbe Tinariwen iz Malija.

Sullivan pravi, da nikoli »nismo nameravali prinesti puščave v našo glasbo. Vendar se očitno ne moreš otresti okolja iz katerega prihajaš, v katerem živiš in delaš. To ti zleze pod kožo in postane del tebe in se tega ne moreš več znebiti. Mi to nisi nismo skušali.«

Poslušanje albuma prvenca je kot, da bi poslušal vso tisto nenavadno mešanico glasb, ki si si jo kdaj želel slišati na enem mestu, pa se to doslej še ni zgodilo. Tako te ta drveča, groba, vroča in peščena teh glasbenih deperadosov z meje popolnoma prevzame. Je kot idealna zvočna podoba westernov Quentina Tarantina oziroma southernov Roberta Rodrigueza. Zato smo vprašali Sullivana, če jih kaj pokličejo, da bi njihovo glasbo uporabili v kakšnem filmu. »Povabili so nas, da bi naredili pesem za film Alexa Coxa, ki naj bi bi povedal zgodbo o obračunu pri Ok koralu v mestecu Tombstone vendar z rashomonskim pridihom, z resničnim in pristnim občutkom dobe Divjega zahoda. Vendar pa skaldbe niso uvrstili v film zaradi pošastnega, sluzavega, požrešnega in groznega založnika, ki mu je ime Mike Lembo. Naj gre v ...!«

Tako so glasbeniki iz ameriškega mejnega mesta bili z latinskimi ritmi in mehiškimi melodijami obkroženi celo življenje in jim je bilo očitno usojeno, da jih igrajo na tak ali drugačen način. Oni so se odločili za nekoliko drugačen način. Ker je v Tucsonu vsaj polovica prebivalcev latino izvora, so najpogosteje glasbene zasedbe, ki grajo cumbio. Ker pa so to glasbeniki, ki so večinoma že iz tretje generacije Mehičanov, ki živijo tam in se s svojo glasbo vprašujejo o lastnih koreninah, ki so očitno ameriške in mehiške. Zato je njihova glasba taka. O tem se na simbolni ravni vprašujejo v naslovu albuma Bloodline in uvodni skladbi, kjer je ženski vokala dodala Katherine Byrnes.

Kaj pa življenje v mestu na mehiško-ameriški meji, kjer glasba prehaja ne glede na meje, nacionalne razlike ter zidove. »Glasba nikoli ni poznala meja in tudi nikoli ne bo. To je še ena zadnjih oblik magije in bo najbolje, če bo tako tudi ostalo. Brez mej in omejitev za glasbo. Če pa bo šlo na slabše, me boste zlahka našli kako bom žlampal mezcal v svetovni prestolnici te pijače v mestu Oaxaca na jugu Mehike,« nekoliko zagrenjeno pravi Sullivan. »Pa še nekaj o puščavi in brezmejnosti. Sadam Yad Abderrahmane iz zasedbe Tinariwen je naš brat. Resnično komaj čakam, da bom spet igral kitaro skupaj z njim!«

Arizona je uradno del Združenih držav Amerike šele od leta 1912, prej pa je to bilo ozemlje, ki je pripadalo Mehiki, oziroma Španiji in je tam, poleg domorodcev, seveda živelo veliko špansko govorečih domačinov. Tako da je v bistvu precej vprašljiva ameriškost oziroma mehiškost tamkajšnjega prebivalstva. Ne glede na to, pa je so nekateri člani zasedbe odraščali samo v angleško govorečem okolju. Vendar pa so praviloma zahajali na plese, kjer se je poleg angleščine govorila še mehiška španščina. Sčasoma so obnovili spomine na svoje korenine ter se naučili govoriti chicha, kar je angleška različica mehiške španščine.

Album Bloodline zaključuje skladba Living On the Line, ki ponazarja dobesedno življenje na meji (z Mehiko) začinjena pa je z jeznim recitiranjem poezije Logana »Dirtyverbsa« Philipsa, ki v lastni poetiki povzame nesmiselnost trumpističnega zidu. In kaj o Trumpu menijo člani skupine XIXA? Sullivan pravi, da je »Donald Trump prebujenje. Svet se bo dvignil v upor zaradi in zoper njega in tisto kar predstavlja. Na žalost je bilo očitno nujno doživeti nekaj takega.«