Z vsakim tonom je izpustil malo svoje duše

Svetovna jazzovska skupnost žaluje za prezgodaj umrlim trobentačem.
Objavljeno
07. november 2018 11.50
Posodobljeno
07. november 2018 12.20
S svojo prezenco in karizmo je vedno napolnil ves prostor in zamaknil poslušalce v čisto zrenje svoje umetnosti. Foto AP
Tina Lešničar
Tina Lešničar
Jazzovska skupnost se je zavila v črnino. Na družabnih omrežjih se že nekaj dni vrstijo pretresene objave ob žalostni novici, da je v petek umrl eden izmed največjih trobentačev srednje jazzovske generacije Roy Hargrove. Glasbeniki, tudi največji med njimi, so se z osebnimi anekdotami in spomini ter skupnimi fotografijami poklonili prezgodaj umrlemu kolegu.

Stanje vsesplošne vznemirjenosti in žalovanja ter poplava medijskih objav, tvitov in blogov sta podobna slovesu zaslužnih umetnikov, ki jih pokopljejo z državniškimi častmi. S poglobljenimi nekrologi so se od Hargrova poslovili največji ameriški časopisi ter specializirane glasbene revije in spletne publikacije. Newyorški radio WKCR, ki letos praznuje 75-letnico delovanja, je v ponedeljek prekinil program in 24 ur vrtel njegovo glasbo.



Novica je pretresla glasbeni svet tudi zato, ker ga je Hargrove zapustil prezgodaj. Dolgo je bolehal za ledvično boleznijo in se trinajst let zdravil z dializo, ob tem pa se ves čas boril z odvisnostjo od heroina. A nič od tega ni vplivalo na njegovo glasbo in igranje. Znan je bil po tem, da je v newyorških klubih na jam sessionih igral do zgodnjih juter in nesebično delil glasbeno znanje z mlajšimi. Nič nenavadnega ni bilo, če si ob 3. uri zjutraj stopil v klub Smalls v Greenwich villageu in ga videl na odru, kako navdihnjen izvablja iz svoje trobente čiste, mehke, poglobljene, skoraj onstranske tone. S svojo prezenco in karizmo je vedno napolnil ves prostor in zamaknil poslušalce v čisto zrenje svoje umetnosti. Nekoliko zadržan, morda celo sramežljiv, včasih malce vzvišen, a z jordankami in v armanijevi obleki vedno neznansko kul.

image
Roy Hargrove je veljal za poslanca svoje generacije, ki je v devetdesetih prerodila jazz. Foto Wikimedia Commons


Nad mlajšo generacijo se je večkrat hudoval, češ da ni naredila domače naloge in ne pozna tradicije ter tistih pravih, srce trgajočih balad. Takrat je vzel svojo krilovko, ki ni bila narejena po meri in vsa sijoča, pač pa patinasta in ponošena, in zaigral Never Let Me Go, da bi jim pokazal, kako globoko lahko zareže ljubezen. Njegov trobentaški brat Nicholas Payton je zapisal: »Z vsakim tonom je izpustil malo svoje duše. Z vsako frazo te je opomnil, da poslušaš črnca, ki igra trobento.«



Kot nekakšen glasbeni historik je strastno raziskoval tradicijo in študiral dediščino svojih glasbenih prednikov ter jo s spoštovanjem in skromnostjo predajal naprej in zavijal v sveže, nove koncepte. »Študiram zgodovino glasbe, učim se in jo želim razumeti, da bi nekoč mogoče ustvaril nekaj, česar ni še nihče drug,« je zaupal novinarju na začetku kariere.
 

Preroditelj jazza


V Teksasu, kjer se je rodil 16. oktobra 1969, ga je kot nadobudnega fantiča odkril Wynton Marsalis in povabil v svoj band. Preselil se je v New York, a je študij na Berkleeju in New School kmalu obesil na klin in nadaljeval šolanje v zloglasnem newyorškem klubu Bradley's. Že pri dvajsetih letih je veljal za vzhajajočo zvezdo. Kritiki so opazili njegov deški entuziazem in resno predanost glasbi ter primerjali njegov zvok s Cliffordom Brownom. Bil je eden izmed bolj izstopajočih poslancev svoje generacije, ki je v devetdesetih prerodila jazz. Ob koncu devetdesetih se je priključil kolektivu hip hop, r'n'b in soul glasbenikov Soulquarians, ki so ga sestavljali Questlove, Erykah Badu, Common in D'Angelo.



Šestkrat je bil nominiran za grammyja, dvakrat mu je uspelo, z albumom Habana (1997), na katerem je združil ameriško-kubanske ritme in glasbenike, ter albumom Directions in Music, pri katerem je sodeloval s pianistom Herbiejem Hancockom in saksofonistom Michaelom Breckerjem. Med ljubitelji groovy, funky ritmov je za kultno obveljala njegova trilogija s skupino RH Factor. V jazzovskih klubih po svetu, tudi pri nas, ne mine jam session brez njegove Strasbourg/St. Denis, ki je postala pravi standard.



Ves čas je vodil svoj kvintet in z njim pred dobrimi desetimi leti posnel kritiško priznan album Earfood.­ S svojim delom je opazno zaznamoval newyorško jazzovsko sceno. Je eden od treh ustanoviteljev kluba Jazz Gallery, ki še danes velja za enega izmed vodilnih klubov v jazzovski meki.

S predanim odnosom do glasbe in iskrenostjo si je prislužil veliko spoštovanje glasbenih kolegov in poznavalcev. Saksofonistični kolos Sonny Rollins je pred dnevi zapisal: »Imel sem srečo, da sem igral z največjimi trobentaškimi zvezdniki vseh časov, neverjetno se mi je zdelo, da bi lahko bil ta mulc med njimi tako dober. Ampak je bil. Je in vedno bo.«

image
Roy Hargrove je umrl za posledicami okvare ledvic, star 49 let. Foto Wikimedia Commons


Roy Hargrove je umrl za posledicami okvare ledvic v petek v manhattanski bolnišnici Mount Sinai, star 49 let, in zanimivo, v Sloveniji ga nismo imeli priložnosti slišati v živo.