»Za zdaj je moj dizel še vedno v dobri kondiciji«

Razstava v galeriji Avla NLB, ki poteka v okviru Jazz festivala Ljubljana, je sprehod po pestri štiridesetletni ustvarjalni poti briškega glasbenika.

Objavljeno
15. junij 2018 11.40
Posodobljeno
15. junij 2018 11.40
»Ko greš na oder, ne smeš biti cinca marinca,« svetuje svojim učencem Zlatko Kaučič. FOTO: Voranc Vogel
Tina Lešničar
Tina Lešničar
Nagrajenec Prešernovega sklada s številnimi dogodki zaznamuje štirideset let glasbenega ustvarjanja. Njegova razstava Zlatko Kaučič: mnogoterost ritma je iz galerije v Kranju najprej odpotovala v Cerkljanski muzej, zdaj se je ustavila še v galeriji Avla NLB. Tu bo na ogled tudi v času Jazz festivala Ljubljana, na katerem se bo med 27. in 30. junijem na 19 koncertih predstavilo 130 glasbenikov iz 14 držav, s poudarkom na domači glasbeni ustvarjalnosti. V triu s pianistom Stefanom Battaglio in basistom Salvatorejem Maiorejem bo drugi dan ­festivala nastopil tudi Kaučič.
 

Ob razstavi, ki sta jo pripravila Iztok Zupan in Neža Pavšič, vas gotovo preplavijo spomini na pretekla štiri desetletja.


Retrospektiva je dvorezen meč, spomni te na stvari, ki si jih naredil, pa tudi na tiste, ki jih nisi. Nikoli ne bi zamenjal svojega časa rojstva leta 1953. Rad se spomnim, kako je bilo, ampak še raje gledam naprej. Sledim občutku. Počutim se na vrhuncu moči in do zadnjega diha si želim slediti svoji inerciji. Ko bom začutil, da nimam več kaj povedati, se bom ustavil. A za zdaj je moj dizel še vedno v dobri kondiciji.

image
»Slika je nastala na našem prvem koncertu, ko smo bili predskupina, ne boste verjeli, Jamesu Brownu!« je povedal Kaučič. FOTO: osebni arhiv

 

Fotografija, ki mi je padla v oči, vas kaže v mladih letih za bobni, z dolgimi lasmi in do pasu golega. Podoba rokerskega boga …


To je iz časa, ko sem se priključil italijanski skupini Upupa. Pisalo se je leto 1970. Ravno sem zbežal od doma, ker mi je oče, ki je bil policist, s tepežem hotel izbiti iz glave glasbo. Priključil sem se hipijevski komuni v Italiji. To so bili lepi časi, delili smo si denar, dobrine, hrano, ljubezen ... Slika je nastala na našem prvem koncertu, ko smo bili predskupina, ne boste verjeli, Jamesu Brownu! V Čenti, mestecu blizu Vidma, kjer je bila naša komuna, je takrat živel milijonar, ki je poleg motorjev oboževal Jamesa Browna in ga tudi pripeljal v svoje mesto. S čoperji so ga pospremili z letališča v Benetkah, kjer je pristal.

Zbralo se je približno 5000 ljudi in mi smo prvi stopili na oder. Takrat smo igrali nekakšen poetičen rock. Bil sem tako iz sebe, da se ne spomnim, kaj sem igral. Imel sem dva bas bobna, štiri činele, vse ekstra zadeve, da sem na sliki videti pravi frajer, bil pa sem nihče. Brownov bobnar je igral na osnovni set bobnov, ampak kako! James Brown je prišel na oder v zlati obleki, začel se je tisti groove, tista njegova energija … solze so mi stopile v oči. Njegov nastop in drugi afroameriški glasbeniki, s katerimi sem igral, so mi pokazali odločnost, da sem tudi pozneje govoril študentom, ko greš na oder, ne smeš biti cinca marinca. Brez milosti, udari z vso močjo, pokaži to, kar si, z napakami vred. Tu ni pretvarjanja. Zato ne maram filozofiranja v glasbi. Veliko glasbenikov to zlorablja, se skriva za velikimi besedami. Namesto da bi pokazali, iz kakšnega testa so.

  • Razstava v galeriji Avla NLB napoveduje Jazz festival Ljubljana.
  • Bobnar in tolkalist, ki je pod svojim imenom izdal okoli 60 plošč.
  • Njegovi nekdanji učenci so danes uveljavljeni glasbeniki.
  • Njegov festival v Goriških brdih ustvarja mednarodna sodelovanja.

 

Od kod črpate kreativni naboj in inovativnost, ki jo ta vrsta glasbe zahteva?


Ljubim to glasbo, raziskovanje, iskanje. Napajam se z okoljem, v katerem živim, to so Brda. Z naravo, zvoki, ki so lahko grdi, slabi, provokativni, jezni. Zadovoljstvo čutim tudi v tem, da grem z Brd do Nove Gorice s kolesom, da peljem psičko na sprehod po gozdu. Drevesa so zame ena izmed najbolj spiritualnih bitij, napolnijo me z energijo in novimi idejami. To je del moje zgodbe, ki jo izražam skozi igranje. Dokler povezava med človekom in okoljem deluje, je dobro. Včasih pa se glasbenik mora ustaviti. Rezervoar se preprosto izčrpa. Četudi igraš z najboljšimi glasbeniki, ki te navdihujejo, dajo brco v rit in v tebi sprožijo ­kontrapunkt idej.

image
Glasbenik Zlatko Kaučič: »Na odru pokaži to, kar si, z napakami vred.« FOTO: Voranc Vogel

 

Ob vaši tridesetletnici smo zapisali, da je za vami štirideset albumov. Koliko jih je nastalo v zadnjem desetletju in kaj vam pravzaprav pomeni posneta glasba?


Ne štejem jih, ampak verjetno jih je izšlo več kot šestdeset. Bolj kot številke me zanimajo vsebina, kakovost glasbe in smisel. Plošče se danes ne prodajajo, zlasti ne z improvizirano glasbo, ki jo posluša le določeno občinstvo. Pa vendar se tu in tam zgodi presenečenje. Ponavadi gre prodaja bolje na festivalih ali če gre za vrhunski projekt. Čeprav tudi vrhunskost ne pride več do izraza. Glasbo danes vsak lahko dela doma z laptopom in potem poslušalcem cvre ušesa. Tako glasbo imenujem kondomska glasba. Ker glasbenik ni popolnoma izpostavljen in razgaljen. Tudi kritična masa se je izgubila. Prej so bili kritiki profesionalni poznavalci glasbe. Danes je to v domeni ljubiteljev. Če govoriva o vsebini, so to zame trenutki, ki jih ujamem v kovček, kot imenujem zadnjo izdajo petih cedejev Diversity. Ti so zame neponovljivi in vrhunski. Niso samoumevni in ne zgodijo se vedno. Takrat, ko se, pa mora biti človek pripravljen.
 

Kako vidite mlado generacijo, ki ste ji odprli vrata v svet ­improvizacije?


Že dolgo učim v okviru Zveze kulturnih društev Nova Gorica. Svojih prvih generacij, tudi tistih, ki sem jih učil v Mariboru, ne bom nikoli pozabil. Vasko Atanasovski, Igor Bezget, Sebastijan Duh, Ciril Sem, Samo Šalamon … to je bil moj prvi Kombo med letoma 1995 in 1999. Druga generacija je bila v Novi Gorici Kombo A – Jošt in Vid Drašler, Vitja Balžalorsky, z njimi smo ustvarjali projekte s simfoniki RTV. Tudi oni so danes uveljavljeni glasbeniki. Za njimi je prišla nova generacija Kombo B, pa Kombo C, učenci, ki so zmagali na Festivalu mladinskih skupin Slovenije – Rock vizije. Tudi malčki Kombo D, stari od šest do devet let, že pridno ustvarjajo. Ponosen sem na vse, predvsem pa si želim, da bi si uredili prostor pod soncem. Vedno jim govorim, če hočeš ugotoviti, kako dober glasbenik si, pojdi v svet.
 

V Brdih vrsto let kljubujete s svojim festivalom.


Moj festival poleg improvizirane glasbe predstavlja še slovensko in italijansko poezijo. Najbolj sem ponosen na to, da se mladi glasbeniki, ki se spoznajo na festivalu, mednarodno povezujejo. To je bil že na začetku moj namen. Ustvarjamo nekaj lepega tudi za bodoče generacije, zato se mi je zdelo ponižujoče, ko so nam lani ukinili še tistih slabih šest tisoč evrov podpore. Precej ostro sem moral udariti po mizi in izpostaviti odgovorne. Letos nam je ministrstvo odobrilo triletno financiranje in omogočilo, da zgodbo, v katero verjamem, uresničujem dalje.