Zmešalka #12: Glasba sramežljivih čudakov, ki strmijo v čevlje

Zgodba o bendu Slowdive je pravzaprav zgodba o napačnem žanru ob napačnem času. Skupino, ustanovljeno v Veliki Britaniji leta 1989, so hvalili le kratek čas, nato pa so jih britanski glasbeni kritiki zasovražili, kot so zasovražili »shoegazing« – vase zamaknjena čudaška glasba distorziranih kitar se je morala umakniti veselemu britpopu, ki so ga podžigale kitarske melodije starega rocka in je ob valu grungea v 90. letih postal vodilni glasbeni žanr na Otoku.

A začnimo na začetku. Rachel Goswell in Neil Halstead iz Readinga sta bila prijatelja že od zgodnjega otroštva. Pri petnajstih letih sta se, kot se v najstniškem obdobju rado zgodi, v iskanju lastne identitete zatekla h glasbi. Ona je bila obsedena gotičarka, zaljubljena v skupino Siouxsie and the Banshees, on je bil žalosten fant s kitaro. Otroško igro je zamenjalo vsakodnevno večurno brenkanje v garaži. Ustanovila sta svoj prvi bend The Pumpkin Fairies, kasneje pa še skupaj z bobnarjem Simonom Scottom in basistom Nickom Chaplinom bolj resno na noge postavila nov, resni, bend – Slowdive po istoimenski pesmi Rachelinega najljubšega benda. Kasneje se jim je priključil še tretji kitarist – edini, ki se je odzval na oglas benda Christian Savill. Posneli so demo, ki je bil tako zanimiv, da jih je založba Creation Records vzela takoj pod svoje okrilje. Bili so še najstniki, ko so hitro naleteli na dobre odzive kritikov in publike ter polnili dvorane in klube, a vse to ni trajalo prav dolgo.

Glasbeni žanr »shoegaze« je ime dobil po »strmenju v čevlje« kitaristov, ki so zaradi uporabe efektov nenehno pritiskali na pedala in gledali v tla. Zanj so značilni distorzirani kitarski zvoki, zabrisane vokalne linije, disharmonije in počasni klimaksi. Po kratkem preboju konec 80. in v začetku 90., ko so uspevale skupine, kot so bile My Bloody Valantine, Curve in Ride, se mu v porajajočem se optimističnem vzdušju po padcu železne zavese ni pisalo dobro. Prihajala so leta optimizma, rasti, veselja in idealov. V Ameriki so slavili Nirvano, Otok je obnorel bend Suede, za prevlado v Britpopu so se borili Oasisi in Bluri, na naslovnicah pa so prevladovale ženske prsi in »fuzbalerji«. Ljudi je zanimal šov, skakanje in »švicanje« na odru, ne pa kaj imajo povedati zasanjani otroci višjega srednjega sloja, izgubljeni v svojem introvertiranem svetu.




Slowdive? More like slow death!*

Če so bili torej Slowdive na začetku ljubljenci kritikov, se je to čez noč spremenilo; ne le da so do njih postali brezbrižni, prav zasovražili so jih. Leta 1993 so posneli za mnoge najboljši album Souvlaki, ki je nastal v precej težavnem obdobju, saj sta se pred snemanjem razšla Rachel in Neil in je bilo vzdušje v bendu močno zaznamovano s razpadom njune zveze. Na koncu dolgotrajnega in bolečega ustvarjalnega procesa, pri katerem je sodeloval tudi Brian Eno (producent Davida Bowieja in U2), in med katerim ja Neil ze nekaj tednov pobegnil v osamo v gorsko kočo, so naredili izdelek, v katerega so verjeli: »Nekdo ga bo gotovo imel rad, kot ga imamo mi,« so bili prepričani. Po izdaji pa je sledilo razočaranje. Kritike so bile uničujoče: »Slowdive? More like Slow Death (Slowdive? Bolj Počasna smrt);« »Out of time, out of mind, out of fashion (Za časom, za luno, za modo) ...« Neki kritik je napisal celo, da raje kar umre, kot da si še en krat zavrti album. O njih so pisali kot o »brezdušni praznini«, Manic Street Preachers pa so rekli, da album sovražijo in da mislijo, da je slabši od Hitlerja.




Zdelo se je kot zarota, in kot je v nekem intevjuju povedal Neil, je do njihovega kitarista po koncu koncerta, še pred novim albumom, pristopil britanski glasbeni novinar in jih posvaril, da bo njihov drugi album dobil tako slabe kritike, da bodo naslednje leto lahko le »fizikalci« v zaodrju. Skupina je bila v stiski, člani so bili povsem obupani. Mnenju kritike je sledilo tudi mnenje poslušalstva. Na koncu so le zbrali dovolj poguma in rekli »gremo naprej, po svoji poti, delali bomo glasbo, ki nam je všeč«. Dve leti pozneje so posneli še bolj bizaren in za tiste čase povsem nerazumljen album Pygmalion, ki je po Neilovih besedah zvenel »postrockovsko, še preden je sploh kdorkoli definiral post rock«.

V času uspešnice Wonderwall in MTV so jih kritiki ponovno raztrgali in tudi njihovi oboževalci so jim obrnili hrbet, ne le to, odpustila jih je tudi založba. Kot je po več letih povedal takratni direktor Creationa: »Svet ni razumel Slowdivov. Jaz sem jih. A težko je delati stvari, za katere nikomur ni mar.« Člani benda so še kratek čas vztrajali, nato pa iskali nove smeri, preimenovali bend v Mojave 3 z bolj country zvokom, na koncu pa vendarle raje prenehali skupaj ustvarjati in se podali po samostojnih poteh. Oba, Neil in Rachel, sta posnela več solo albumov.

Shoegaze postane nu gaze

Shogazing pa so vendarle izvlekli iz naftalina v začetku novega tisočletja, ko so ga odkrili bendi, kot so The War on Drugs, Pains of Being Pure at Heart, Whirr, A Place to Bury Strangers (ki bodo pri nas gostovali v Orto baru 31. 10. 2015), Whirr ipd., ki so oživili distorzirane kitare in se znova zagledali v svoje čevlje. Shoegaze je postal »nu gaze«, kot je besedo v nekem intervjuju izumil frontman benda My Vitriol.

Ponovna združitev in Rachelina superskupina

Lani je tako prišla na dan novica, da so se Slowdive ponovno združili in promotorji so jih hitro rezervirali ter jim namenili precej visoka mesta na najrazličnejših festivalih. Odzivi publike so bili odlični. Kot so rekli člani benda, niso vedeli, kaj lahko pričakujejo, zato so bili toliko bolj veseli pozitivnih odzivov, Rachel pa je poudarila: »Če ljudje še vedno, po 20 letih poslušajo naše albume, lahko rečemo, da smo ustvarili nekaj 'klasik', nekaj zimzelenega.«

Morda so končno le dobili nekaj zadoščenja in prepoznavnosti, o tem, ali jim je bila storjena krivica ali ne, pa naj vsak presodi sam, kot tudi, ali so boljši Bluri ali Oasisi.

Če vas Slowdive zanimajo v živo, pa še napoved njihovega koncerta. Gostovali bodo v Italiji, le uro proč od slovenske meje, v kraju Azzano Decimo blizu Pordenona, prihodnji teden 30. 7., kjer bodo gostje festivala Fiera della musica. Pred njimi pa bodo igrale tudi postrockerice, o katerih smo tudi že pisali, Savages.

Za konec pa še novica, ki bo razveselila številne glasbene navdušence. Nov album naj bi v sodelovanju z glasbenikom Markom Kozelekem (Sun Kil Moon) skupaj pripravljali člani zasedb Mogwai (Stuart Braithwaite), Editors (Justin Lockey) in Rachel Goswell, frontmanka Slowdivov. Ime superskupine je Minor Victories, na plan pa je za zdaj prišel

.