Tiskane izdaje
Šlo je bolj za akademsko negodovanje, ki pa smo ga s serijo koncertov utišali. Pokazali smo se kot res dober bend in tudi najbolj zavzeti oboževalci starih Franzev so morali priznati, da zvenimo odlično. V Mariboru se nam je na odru pridružil tudi ustanovni član, kitarist Oto Rimele, in v enem od intervjujev izjavil, da gre bend skozi različna obdobja - prvi Lačni Franz je bil z njim, drugi brez njega in zdaj je prišel še tretji, v katerem je on posebni gost. V tem ni bilo čutiti nobenih zamer, užaljenosti, slabe volje ipd. Fotografije s koncerta pa pričajo o tem, da smo najbolj presenetili najmlajše. Kar potrjuje to, kar poudarjam že od samega začetka - da nismo pogreta župa, da bend ne igra zato, da bi obujal spomine, ampak bo vsako naslednje leto delovanja prineslo nekaj novega.
So v rodnem mestu Lačnega Franza prišli na koncert tudi drugi nekdanji člani?
Ne, vsaj jaz jih nisem videl. Dejstvo je, da fantje niso ostali v glasbi, nihče ne živi več od tega, imajo svoje poklice itd. Ne vem čisto natančno, kaj počnejo, vem pa, da so živi in zdravi.
Bend je nekaj časa obstajal tudi brez vas ...
Ko sem začel samostojno kariero, so sami posneli album z različnimi pevci. Bil sem eden od gostov na promocijskih koncertih. Tu ni bilo nobenih težav. Pozneje se je pač pokazalo, da stvar ni uspela. Kar zdaj jaz počnem s temi mladimi profesionalci, pa je popolnoma drugačna zgodba in njej v prid govori kar nekaj stvari. Če začnem z žalostnimi - kot kaže, so moji teksti izpred 30 let spet aktualni, takrat je propadal socializem, danes propada kapitalizem, posledice so zelo podobne, dogajajo se velike družbene krivice in Lačni Franz je kot ugledna, angažirana skupina s to mlado energijo spet dobil krila.
Vam je že kdo vrgel v obraz, da ste Franza »reanimirali« zato, da Zoran Predin sploh lahko spet nastopa?
To so dežurni opravljivci, ki so pač nujni del tega posla, ampak jajc, da bi se z imenom in priimkom podpisali pod svoje umotvore, praviloma nimajo. O njih sem napisal pesem Škrbaste hijene.
Se vam zdi, da je občinstvo vrnitev res tako željno pričakovalo, kot ste mislili – koncerti le niso bili razprodani?
V vašem vprašanju čutim kanček privoščljivosti. Tudi to potrjuje, da domači glasbeni srenji naša vrnitev na sceno povzroča nelagodje. To razumem kot poklon, kot strah pred konkurenco. Vračamo se med priljubljene. Prvi koncerti v Sloveniji so bili začetno tipanje, ampak klubi so bili polni, to je pomembno. Ljudje sicer res niso hodili drug po drugem, ampak to še pride! Verjamemo vase.
V oddaji Znan obraz ima svoj glas je voditelj »Zorana Predina«, Tilna Artača, ki vas je imitiral, predstavil s ščitom v rokah ... Dogodek s košarkarskim sodnikom, kot kaže, ne bo nikoli pozabljen. Ste se že sprijaznili s tem?
Oslarije, ki sem jo naredil, ne morem zatajiti. V življenju sem jih storil kar nekaj, tudi tega ne morem zanikati. Ampak s tem sem opravil, bilo je zelo zelo drago, na dva konca sem plačal veliko finančno kazen, ob tem pa še velikansko medijsko kazen. Ni bilo enostavno, a je mimo. Seveda pa bodo nekateri vedno vlekli ta dogodek iz zgodovine. Kar zadeva Tilna Artača, je bil odličen in bo tudi moj gost na kantavtorskem koncertu 8. aprila v ljubljanskem SiTi Teatru. Zelo se že veselim, da bom lahko povabil samega sebe na oder (smeh).
Kaj najbolj pogrešate iz časov v začetku novega tisočletja, ko ste sami s kitaro držali na nogah študentske zabave?
Moja glava je obrnjena naprej. Prijetno se je sicer spomniti, kako lepe stvari so se dogajale, ampak starih časov ne pogrešam. Pogrešam nove čase, drugačne, zanimive izzive. Nekoč so bili študenti najnaprednejši del družbe, danes pač žurirajo na narodnozabavne ansamble. Ampak tudi to se bo spremenilo.
Kaj se je zgodilo z vašimi koncerti za zaljubljene?
Bilo jih je 18 zaporedoma, potem pa mi je enostavno zmanjkalo pozitivne energije. Vsako leto sem želel narediti nekaj drugačnega, in ker se nisem želel ponavljati, sem se odločil za premor. Gotovo pa ga bom prekinil čez nekaj let, ko bom praznoval 40-letnico kariere, kar se sliši grozno, to so namreč doslej počeli le veliki Avseniki, Slaki in Oto Pestner. Zdaj pa bo doletelo tudi nas, Vlada Kreslina, Pera Lovšina in nato še mene. Še bo torej veselo in tudi svojim sinovom sem že napovedal, da bi rad ob tej priložnosti nastopil z njimi. Kot Predinova banda bi zaigrali kako pesem ali dve. Za zdaj me še ne jemljejo resno, ampak jaz resno mislim! (smeh)
»Ini« torej ohranjate stike?
Seveda, letos bomo tudi nekajkrat nastopili skupaj in mislim, da smo neuničljivi!
Kako kaj vaše srce in počutje nasploh? Po operaciji se zdite vitalnejši, mlade energije v bendu vam očitno dobro denejo ...
Res je, tri leta so minila od težke operacije na srcu, zadnji pregledi pa so pokazali, da je vse okej. Treba je telovaditi in paziti na kondicijo, dveurni koncert zahteva kar nekaj moči in tudi pobere kak kilogram. Sicer pa se s fanti res počutim mladega, mladosti namreč ne določajo leta, ampak stanje duha. Fantje so se sprostili, moja zadrega je usahnila, razlika v letih je izginila in zdaj sta ostala le še smeh in udarno nastopanje. A poznam veliko mladih starih ljudi, ki so pri tridesetih starejši od mene, ki jih imam skoraj dvakrat toliko.
V kateri točki pa se najbolj najdete?
To je črni humor, gotovo! (smeh)
