Kako vas lahko Čehov nauči kaj o življenju

Anton Pavlovič Čehov je bil človek z izjemnim občutkom za naravo in socialnim čutom za ljudi, altruist in samaritan. Verjel je, da je radovednost namen človeškega bivanja in da je le z delom možno rešiti vprašanje o smislu življenja.
Objavljeno
30. januar 2010 21.00
Anton Pavlovič Čehov
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
Anton Pavlovič Čehov bi vsekakor preziral danes tako zelo popularne knjige za samopomoč. Bil je namreč voltairjanec, razsvetljenski duh, in bil je prepričan, da sta najhujše prekletstvo Rusije prazno besedičenje bogatih slojev in primitivnost revnih kmetov. Sam je delal vse življenje, kot mlad zdravnik je vzdrževal svoje brate, mater in obubožanega tiranskega očeta, kasneje je potoval po vsej Rusiji, vse do Sahalinskih otokov, zdravil zapornike tudi od Hongkonga do Cejlona, od Benetk do Dunaja, in obsedeno pisal drame in zgodbe.

Bil je človek z izjemnim občutkom za naravo in socialnim čutom za ljudi, altruist in samaritan. Verjel je, da je radovednost namen človeškega bivanja in da je le z delom možno rešiti vprašanje o smislu življenja. Temu svojemu življenjskemu motu pa je rad postavljal nasproti svoje dramske in knjižne junake, ki mnogokrat zgolj jadikujejo nad svojo nesrečo, se dolgočasijo, so prazni, neaktivni in ves čas le govorijo, da bodo nekoč začeli delati, da bodo nekoč nekaj spremenili in da bodo potem končno morda srečni. In vendarle so njegovi dramski in knjižni liki eni najlepših literarnih junakov, dotaknejo se te do srca, njihova žalost je tudi tvoja žalost, iskreno hrepenenje je prav tako znano, neuslišane ljubezni tudi, banalnosti dneva prav tako ...

 

Te osebe iz njegovih knjig pač živijo v času, ki mu včasih preprosto pravimo vsakdanjost, zato tako zelo spominjajo na resnična življenja. Alain de Botton je pred leti napisal knjigo Kako vam lahko Proust spremeni življenje, v kateri je poskušal v žanru knjig za samopomoč opisati, kako opazovati svet tako, kot ga je znal slavni francoski pisatelj. Ob 150. obletnici rojstva Antona Pavloviča Čehova pa smo poiskali nekaj misli, resnic iz njegovih knjig in o njem, ki vas lahko kaj naučijo o življenju, smrti, ljubezni, čustvovanju ali žalosti. Kako jokati in se smejati hkrati in kako na svoje življenje pogledati z distance. »Ni odgovorov«, pravi Čehov, »je samo življenje.«

 

Kako imeti ženo in ljubico?

Čehov, ki je bil po poklicu zdravnik, je imel navado reči, da je medicina njegova zakonska žena, književnost pa da je njegova ljubica. Kasneje je govoril, da je proza njegova zakonska žena, drama pa le dolgočasna in žalostna ljubica.

Zakaj življenje nikoli ni takšno kot v hollywoodskih filmih?

Čehov ve, da velike drame in velike strasti v življenju ne zavzemajo mnogo prostora. »V življenju se ljudje ne ubijajo, ne obešajo in ne izjavljajo ljubezni v vsakem trenutku. Večji del svojega življenja jedo, pijejo in govorijo nesmisle. Potrebno je napisati takšno dramo, v kateri ljudje prihajajo, odhajajo, jedo, govorijo o času, igrajo karte, ker se vse to dogaja v resničnem življenju.«

Kako se ozdraviti sentimentalnosti?

V pismu enemu od svojih prijateljev pravi: »Pravite, da ste jokali, ko ste gledali moje drame. Niste edini. Jaz pa jih nisem zato napisal. Režiser jih je naredil jokljave. Jaz sem želel nekaj povsem drugega ... Hotel sem ljudem pošteno povedati; poglejte se! Poglejte, kako grozno in dolgočasno živite! In tu ni ničesar, zakar bi jokali. Najbolj pomembno je, da ljudje to razumejo, ko bodo to razumeli, si bodo zgradili drugo in boljše življenje. Jaz ga ne vidim, vendar vem, da bo popolnoma drugačno od tega.«

Kakšna je žalost?

Maša v drami Utva na vprašanje, zakaj vedno nosi črnino, odgovori: »Ker žalujem po svojem življenju.«

Ko je Čehov svoji kasnejši ženi, igralki Olgi Knipper, dajal napotke, kako naj igra enega njegovih najbolj žalostnih likov, prav tako Mašo v drami Tri sestre, ji je v pismo napisal: »Ne imej žalostnega obraza niti v enem dejanju. Besnega že, toga žalostnega ne. Ljudje, ki že dolgo nosijo nesrečo v sebi in ki so se že navadili nanjo, velikokrat žvižgajo in mnogokrat so zamišljeni.«

Zakaj govorimo nekaj, delamo pa čisto nekaj drugega?

Čehov je verjel v znanost, v človeški napredek in, kot pravi Orlando Figes v knjigi Natašin ples, je, ker je bil zdravnik in realist, raje iskal uporabne rešitve, kot da bi si pomagal z vero ali ideologijami. V enem od pisem leta 1888 zapiše: »Zaenkrat nimam niti političnih, niti verskih, niti filozofskih prepričanj. Menjam jih vsak mesec, in tako se bom v svojih delih moral omejiti na to, da bom opisoval, kako se moji junaki ljubijo, se množijo, rojevajo otroke, govorijo in umirajo.« Ne zanimajo ga ideje, temveč ljudje, ki jih zastopajo in o njih govorijo, predvsem pa ironični razkorak med tem, kar ljudje govorijo, in tem, kar dejansko so. Tuzenbah v Treh sestrah recimo kar naprej govori, da je treba delati, v svojem življenju pa ni še nikoli resnično delal, v Češnjevem vrtu pa Trofimov ves čas govori o revolucionarnosti, sam pa živi na tuj račun ljudi, ki jih prezira. Čehov ve, da se bo družba sicer spremenila, ekistencialni problemi pa bodo ostajali za vedno. »Družba se bo spremenila, ljudje pa se počutijo isto.«

Kako pomembne so tišine?

Njegove drame nenehno prekinja didaskalija (Tišina). Njegovi junaki med svojimi stavki dolgo molčijo, tako kot je to v življenju. V Treh sestrah je Jovan Hristić naštel kar 75 trenutkov, za katere je Čehov želel, da igralci umolknejo. V Utvi jih je manj, 42. Tisto, kar ni izrečeno, je bilo za Čehova prav tako pomembno kot tisto, kar je izrečeno.

Kako izboljšati vlogo?

Znano je, da se Čehov in znameniti režiser Stanislavski, ki je premierno režiral vse njegove drame, nista razumela. Čehov je preziral patetiko Stanislavskega in znano je bilo, da je slavni režiser, sam tudi igralec, vedno želel odigrati le glavne vloge. Ko je v Utvi igral Trigorina, se je Čehovu zdel cmerav in premalo možat, v pismu prijatelju je napisal: »Nujno je še malo predelati Trigorina. Mu morda ubrizgati malo sperme.«

Zakaj je Moskva tako daleč?

V drami Tri sestre znamenite tri sestre živijo v podeželskem mestu in hrepenijo po Moskvi, kjer so preživele svoje otroštvo. Vsak dan katera od njih zavzdihne: »V Moskvo, v Moskvo!« Izobražene so, v prvem dejanju še lepe, kasneje postarane in izmučene. Govorijo tri jezike, a kaj ko: »V tem mestu znati tri jezike je nepotrebna potrata. A niti potrata ne, temveč odvečen privesek, podobno kakor šesti prst. Mnogo nepotrebnega znamo.« Njihovi dnevi minevajo polni nesreče, nesmiselnega pitja čaja, klepetanja in filozofiranja. Duši jih enolična vsakdanjost in krčevito si prizadevajo za višjo obliko bivanja, ki naj bi jih čakala v Moskvi, čeprav na dnu srca tudi v to več ne verjamejo. Moskva treh sester torej ni toliko kraj (nikoli se ne odpravijo tja) kot pravljično mesto - mesto sanj, ki daje njihovemu življenju upanje in privid smisla. Resnično tragiko vseh treh izrazi Irina, ko spozna, da je sreča, ki si jo obeta, le plod domišljije: »Vedno sem čakala, da se preselimo v Moskvo, tam bi srečala pravega, sanjarila sem o njem, ljubila ... A vse to so bile prazne sanje - neumnosti ...«

Čehov govori in piše o tem, da boljšega življenja od tega ni, vedno bodo obstajali ljudje, katerih upi bodo izneverjeni, ambicije neuresničene, vedno se bodo ljudje obupano zaljubljali v tiste, ki jih ne ljubijo, in ne bodo znali izkoristiti priložnosti, ki jim je ponujena ...

Zakaj so postelje najpreprostejše?

Biografije in knjige spominov ga prikazujejo kot plašnega zapeljivca, ki je svojo prvo in pravo žensko našel šele v poznih letih v igralki Olgi Knipper. Če pa pazljivo beremo njegova pisma, opazimo, da je bil, kot se za človeka, ki ga zanima življenje, dokaj radoživ moški. Svoja pisma prijateljem kar nekajkrat recimo začne s stavkom, ki gre nekako takole: šele zdaj sem prišel iz bordela in si odtrgal košček časa za pisanje tega pisma. Prav tako se v pismih iz Japonske navdušuje nad posteljnimi spretnostmi tamkajšnjih prostitutk. Mnoga njegova bolj erotična pisma pa je sovjetska partija skrila v arhive in so na dan prišla šele v 90. letih. O slovanskih dekletih tako Suvorinu, uredniku časopisa Novi čas, piše, da mu niso pri srcu: »Skoraj nemogoče je najti skriti kotiček, ki bi jim ustrezal. Hotelček? Ni govora: podnevi nočejo v hotel, ker se boje, da bi jih kdo videl, ponoči pa tako gnjavijo, da je na koncu bolj malo užitka ...« V detajle pa opisuje tudi 33 neobičajnih kotičkov, kjer se je mogoče ljubiti, od kavča in kuhinje do skrinje. »Najpreprosteje je seveda v postelji, ostalih 33 načinov je prezahtevnih.«

Ali za branje kritik potrebujemo copate?

Čehov se ni rad udeleževal premier svojih del. Mnogokrat je na kritike počakal kar na svojem posestvu Melihovo. Po premieri ene od njegovih dram so sredi noči pričeli prihajati telegrami. Celo noč je moral vstajati in v sami spalni srajci ter brez copat hiteti po mrzli hiši do vhodnih vrat ter sprejemati telegrame s čestitkami. Naslednji večer si je ob postelji pripravil tople copate in debelo domačo haljo. Telegramov s čestitkami pa tiste noči ni bilo več.

Kakšen je smisel lova?

Čehov je nekega dne na sprehodu srečal dva lovca, ki sta ustrelila utvo in se prešerna vračala domov. »Odšlo je čudovito bitje,« je takrat zapisal, »dva bedaka pa sta šla domov in večerjala.«

Kako izginevajo gozdovi?

Bil je velik ljubitelj narave. Njegova kratka zgodba Stepa je izvrsten opis neskončne ruske pokrajine, njenih ljudi, rastlin in živali. V svojih dramah si je želel, da bi večerne prizore spremljalo petje čričkov in da bi se stene salonov obarvale z rdečimi barvami sončnih zahodov. Ko ga sredi noči v Moskvi napade nemir, prijateljem v telegram zapiše: »Grem na Melihovo poslušat slavce.« Njegovi najbolj zepleteni liki, ki včasih malce spominjajo nanj, veliko razmišljajo o uničevanju narave in so ekologi preteklega časa, recimo Astrov iz Strička Vanje, ki lepi Jeleni Andrejevni razlaga, kako izginjajo gozdovi: »Zdaj pa poglejte sem. Podoba našega okraja, kakršen je bil pred petdesetimi leti. Temno in sivozelena barva označujeta gozdove. Kjer je preko zelenega načrtana rdeča mreža, so živeli losi, koze ... (...) Na temle jezeru so živeli labodi, gosi, race in, kakor pravijo stari ljudje, je bilo vsakršnih ptičev kot listja in trave, brez števila, letali so v celih oblakih. (...) Zdaj poglejte niže. Tako je bilo pred dvajsetimi leti. Tukaj zavzema gozd samo tretjino cele ploskve. Divjih koz ni več, losi pa so še. Zelena in modra barva sta bledejši. In tako dalje in tako dalje. Preidiva k tretjemu delu; podoba okraja v sedanjosti. Zelena barva leži tod in tam, a ne v celem, marveč v lisah; izginili so losi in labodi ... Skratka slika počasnega in nedvomnega propada ... (...) Uničeno je skoraj vse, na novo ustvarjenega pa nič. (Hladno) Vidim vam na obrazu, da vas to ne zanima.«

Kako varčna je smrt?

V kratki zgodbi Rothschildova violina Jakov Ivanov, izdelovalec krst v gubernijskem mestu, siten, skopušen in na smrt bolan, tuhta: »Domov grede je preudarjal, da bo smrt en sam dobiček: ni treba ne jesti ne piti ne plačevati davkov ne žaliti ljudi, in ker leži človek v grobu ne le eno leto, ampak več sto, več tisoč let, je dobiček, če sešteješ, velikanski. Od življenja ima človek izgubo, od smrti dobiček. Takšna sodba je kajpak pravična, a je vendarle neprijetna in bridka: zakaj je svet tako čudno urejen, da življenje, ki je dano človeku le enkrat, mine brez dobička?«

Ali je to še isti človek?

Samo Čehov je bil tako predrzen, da je zgodbi o ostarelem in umirajočem profesorju dal preprost naslov Dolgočasna storija. Profesorju gre pred koncem življenja vse na živce, zoprni so mu njegovi plehki otroci, leni študenti, dolgočasna univerza, le pri svoji varovanki, mladi Katji, najde malo utehe. Ko nekega jutra pogleda svojo ženo, se sprašuje - kdo je pravzaprav ta ženska? »Gledam ženo in se čudim kakor otrok. Osupel se vprašujem: ali je mogoče, da je ta stara, zelo polna, neokretna ženska s topim izrazom malenkostnih skrbi in strahu za košček kruha, s pogledom, zamegljenim od večnih misli na dolgove in uboštvo, da je bila ta ženska, ki zna govoriti samo o stroških in se smehlja samo cenenosti, nekoč - tista tenka Varja, ki sem jo tedaj strašno vzljubil zaradi njenega dobrega, jasnega razuma, zaradi čiste duše, lepote in kakor Othello Desdemono, zaradi 'sočutja' do moje vede. Ali je mogoče, da je to tista moja žena Varja, ki mi je nekoč rodila sina?«

Zakaj sta si Tolstoj in Čehov tako različna?

Kot opisuje Orlando Figes v Natašinem plesu, je leta 1897 Tolstoj obiskal Čehova, ki je bil takrat že zelo bolan. »Jetika, ki ga je pestila že več let, se mu je nenadoma zelo poslabšala. Močno je krvavel iz pljuč in moral je v bolnišnico. Ko ga je obiskal Tolstoj, je bil kljub težki bolezni Čehov zelo dobre volje, smejal se je in šalil, pri tem pa pljuval kri v velik steklen pivski vrček. Bolnik se je dobro zavedal, v kakšni nevarnosti se je znašel - navsezadnje je bil zdravnik -, vendar ni izgubil poguma in je veselo koval načrte za prihodnost. Kot je s svojo običajno zajedljivostjo opazil Čehov, je bil Tolstoj 'skoraj razočaran', ker njegov prijatelj še ni nameraval umreti. Izkazalo se je, da je prišel z namenom, da se z njim pogovarja o smrti. Prevzelo ga je, da je Čehov očitno sprejemal smrt kot naravno dejstvo in mirno živel naprej. Tolstoj mu je zavidal njegov mir in je hotel izvedeti kaj več o tem. Nemudoma je navezal pogovor na stvari, ki jih je vpričo hudo bolnega človeka strogo prepovedano omenjati. Medtem ko je Čehov vpričo njega pljuval kri, ga je Tolstoj moril s predavanjem o smrti in posmrtnem življenju. Čehov je pozorno poslušal, nazadnje pa je izgubil potrpljenje in začel ugovarjati. Skrivnostna sila, v katero naj bi se po Tolstojevem prepričanju razgradil človek po smrti, je bila zanj zgolj 'brezoblična zaledenela gmota', in Tolstoju je povedal, da noče takšnega večnega življenja. Čehov je dejal, da si posmrtnega življenja v resnici ne more predstavljati in nobenega smisla ni videl v premišljevanju o njem ali v tem, da se človek tolaži s 'prividom nesmrtnosti'. V tem pogledu sta si bila moža bistveno različna. Ko je Tolstoj govoril o smrti, je imel v mislih oni svet, medtem ko se je Čehov venomer vračal v tostranstvo.« Po tem obisku je Suvorinu v pismo napisal: »Strašno je, postati nič. Odnesejo te na pokopališče, se vrnejo domov, začno piti čaj in govorijo hinavske reči o tebi.«

Ali kot je prejšnji teden v intervjuju za Sobotno prilogo dejal Paolo Magelli: »Kdo ne ljubi Čehova ... Ta kreten! Ta genialec! Razumel je, da je življenje subtilno potovanje iz ene luknje v drugo. Vse znotraj tega je bolno - ampak smešno.«

Umrl je leta 1904 za tuberkolozo star komaj štiriinštirideset let. Bil je v zdravilišču hotela Badenweiler v Nemčiji. Tik pred smrtjo si je naročil steklenico šampanjca, izpil kozarec, legel v posteljo in umrl. Njegove posmrtne ostanke so z vlakom pripeljali v Moskvo, na postaji je že bila zbrana množica ljudi. Na vagonu, iz katerega so prinesli njegovo krsto, je pisalo Sveže ostrige. Tako kot bi se to lahko zgodilo v kakšni njegovi kratki zgodbi. Res, ni odgovorov, je samo življenje. •

 

Iz Sobotne priloge