Klofuta

Svetlani Makarovič je uspelo narediti iz zasebne moralične kaprice javno zgodbo z elementi ženskega viteštva. Da klofutanje ni najbolj običajni del novoveške kulturne scene, je morda edina smiselna stvar, ki jo je ob tem nesmiselnem dogodku potrebno povedati.
Objavljeno
28. maj 2009 18.16
Posodobljeno
29. maj 2009 06.00
Peter Kolšek, novinar kulturne redakcije Dela
Peter Kolšek
Peter Kolšek
Klofuta, ki jo je na začetku tedna sedemdesetletna dama primazala šestdesetletnemu gospodu, in to sredi Ljubljane, je dogodek, o katerem ni mogoče reči ničesar pametnega. Porodila jo je nespamet in že štiri dni se nespamet, pravzaprav neumnost, z njo tudi hrani; po spletnih meandrih in na ustreznih televizijah pač. Dogodka ne more obdariti s smiselnostjo niti dejstvo, da je ta dama najbolj znana in tudi v resnici vrhunska slovenska pesnica, gospod pa eden najbolj znanih Delovih novinarjev. Pravzaprav je tako, da je ta klofuta dobila status pomembnega nespametnega ravnanja šele zato, ker imata udeleženca v dogodku razmeroma ugleden družbeni status. Če bi bilo drugače, bi bila to navadna in anonimna klofuta, s kakršnimi se ljudje obkladajo vsak dan, prav radi tudi na cesti.

Zakaj torej o tej zadevi, ki ji ni mogoče pripisati ne kulturne, ne politične in ne socialne teže, še manj jo je mogoče prepoznati med dosežki duha, sploh izgubljati besede? Zato, ker se je, če njen pomen še tako marginaliziramo, razrasla v javni dogodek, ki ga tvorita dve javni osebi, res zelo različnih provenienc, zgodil se je na javnem mestu, dobil je medijsko odmevnost, ki se je nihče od njiju ne brani, nasprotno, situacija je takšna, da medijska prezentacija ustreza obema. Svetlana Makarovič je polno zadoščenje dobila šele potem, ko je postala klofuta javna (s tem si je prihranila skušnjavo, da bi jo morala ponoviti na kakšnem bolj izpostavljenem mestu), kolega Marijan Zlobec pa, če bi kovačeva kobila ostala bosa, ne bi imel komu potožiti, da je bil oklofutan kot novinar, ki je pred devetimi leti očitno opravil neko hudo nevarno delo. Na tem mestu ne bomo obnavljali dogodkov ob podelitvi Prešernove nagrade leta 2000, povejmo le to, da je bil njegov članek tak (vsakdo si ga lahko prebere na Delo.si), da si po zdravi pameti njegov avtor ni zaslužil fizične atake. Če seveda dopustimo možnost, da takšni novinarski članki, ki kar kličejo h klofutanju, sploh obstajajo.

Seveda pa zdrava pamet ne more nič zoper rigorozna pravila osebne časti in dostojanstva, kakor ju pojmuje Svetlana Makarovič. Njen herojski individualizem je pač tak, da osuplja v dobrem in slabem. Če smo sprejeli njeno notorično mačjefilstvo kot obliko avtentičnega življenja, če smo v njenem prokadilskem razpoloženju prepoznali uporništvo Ivane Orleanske in če smo sprejeli dejstvo, da nas pesnica v posesti višje nacionalne substance zmerja za Slovenceljne (in se s to klavrno obsodbo pogosto mazohistično strinjamo), bomo menda sprejeli tudi njeno pravičniško intencijo, da je treba namahati novinarja Zlobca! Kajti, nisem kot vi - pripoveduje vsa zgodovina Svetlanine javne podobe.

Ker je torej stvar, ki je po svoji osnovni intenciji izrazito zasebne, pravzaprav karakterne narave - kajti tu seveda ne gre za napad na svobodno novinarstvo, ne gre za neizprosen kulturni boj in ne za družbeno krivico - postala javna in je takšna tudi hotela biti, je razumljivo, da ima ta klofuta tudi svoj javni učinek, ki se kaže v javnih interpretacijah. Makarovičeva in Zlobec pripadata kulturni sferi, zato je v očeh javnosti to klofuta, ki ima kulturniško licenco. Priletela je z najvišjega literarnega vrha, zato, takšna je recepcijska logika, se je prav gotovo drži visoko poslanstvo; če že ne poslanstvo, pa vsaj privoščljivost. Kolikor je tako, je Svetlani Makarovič uspelo narediti iz zasebne moralične kaprice javno zgodbo z elementi ženskega viteštva. Da klofutanje ni najbolj običajni del novoveške kulturne scene, je morda edina smiselna stvar, ki jo je ob tem nesmiselnem dogodku potrebno povedati.