Tiskane izdaje
Odvetnik dr. Peter Čeferin si je v zadnjih treh letih utrl pot v slovenski literarni prostor. Njegova pisava z značilnim neposrednim, intrigantnim in razumljivim slogom je postala hitro prepoznavna.
Pisci s pravniškimi koreninami so že od nekdaj cenjeni zaradi svojih specifičnih pogledov, poznavanja ali kritike državnih mehanizmov: od Cicera, Thomasa Mora, Roberta F. Kennedyja, Franza Kafke, Wallacea Stevensa, Johna Grishama, Bernharda Schlinka do Slovencev, kot sta Valentin Zarnik, Ivan Tavčar in mnogi drugi. 100 sodnijskih (izdala jo je Litera, posamezne zgodbe redno objavljamo na Delovih straneh Kronika) je nadgradnja prejšnjih Čeferinovih knjig: Moje odvetniško življenje, Valat in Moje zgodbe.
Tudi tokrat se avtor opira na značilnosti kratke zgodbe kot pripovedne vrste, ki izžareva enkrat anekdotične, drugič resnejše poudarke. Komično-satirični elementi se enakomerno prepletajo s pretresljivimi življenjskimi pripetljaji od začetka do konca knjige. Opravka imamo z izborom pravdnih primerov, ki so pisca osebno pretresli, nekateri pa so odmevali tudi v širši slovenski javnosti.
V največji meri je to prikaz, kako človek reagira v primežu pravnega sistema. Človek, ki je že vnaprej obsojen ali šele bo. Ki bo pridobil korist ali utrpel škodo. Ki se skozi labirint prebija do pravice. Ki se v sodni dvorani pomanjša na raven nezavednih reakcij in je pred avtoriteto nezmožen izustiti kaj človeku dostojnega. Ali pač nekdo, ki odreagira primerno trenutku in zmagoslavno odkoraka skozi vrata sodišča. Včasih po svoji zaslugi, včasih po zaslugi drugega, roke pravice ali zgolj naključja. V nasprotju z obdolžencem, ki se znajde za zapahi po ključu pravičnosti ali po krivici. V nasprotju z zagovornikom, sodnikom, odvetnikom in pričami, ki asistirajo in določajo njegovo prihodnost.
Čeferinove osebno doživete zgodbe ali pripovedovane s strani njegovih kolegov so v marsičem metafora slovenske družbe in pravnega sistema. Berejo se kot aluzije na peripetije tranzicije in so v knjigi ustrezno časovno nanizane skozi jugoslovansko in poosamosvojiteljsko obdobje do današnjih dni. V marsikateri zgodbi naletimo na kritiko pravnega sistema, zakonodaje, nesmiselnosti pravnih in birokratskih postopkov. Avtor ob tem opozarja na etične probleme, vendar ne moralizira.
Nemoč malega človeka
Absurdnost likov izhaja zlasti iz nemoči malega človeka pred skoraj mehanskimi reakcijami nosilcev avtoritete. Velja pa tudi obratno – da se sodniki in odvetniki znajdejo na takšnih ali drugačnih razpotjih in v zadregah. Pisec nas sooči z nenavadnimi odnosi, v katere se ujamejo zaporniki, porota, tožilci, zapisnikarji, policisti in drugi. Pogled spusti na tipične in bizarne pravdne primere, na nelogične obrazložitve sodb vrhovnega sodišča, vsebine zapisnikov, preobratov v procesih, do oživljenega mrtveca, ki vstopi v sodno dvorano.
Sooči nas s pravnimi triki, nesporazumi, preiskavami, nemočjo pri iskanju resnice, opozarja na nevarnosti, kako lahko javnost uniči življenje posamezniku, in apelira na evropsko sodišče za človekove pravice. Čeferinovi nedolžneži bodisi krivci so resda ujetniki zakonov in členov, a njihove usode so odvisne tudi od lastnih napak, značaja in situacije. Zunaj sodnih dvoran imajo vsi takšna ali drugačna življenja, ki so drobec mozaika v slovenski mentaliteti.
Nekatere zgodbe se zgodijo v hipu, druge dobijo epilog šele po več letih. Občutek za dramatičnost bi lahko iskali v avtorjevem zanimanju za gledališče, ki ga goji že od mladosti. Imanenten je njegovemu hudomušnemu karakterju. Obešenjaški humor, ki ga je na naših tleh denimo uveljavil Hinko Smrekar, je Čeferinu sredstvo, ki razelektri resnost ali tragičnost situacije.
Pisatelju ne gre za norčevanje iz svojih protagonistov, temveč za prepoznanje človeškosti. To zahteva tako od posameznika, ki se je znašel na zatožni klopi, kot od nosilcev pravne institucije. V tem pogledu je njegovo pisanje humanistično, kar je v dobi banalizacije literature in kritikastrstva treba prepoznati kot uporniško potezo.
Osnutki trilerjev
Pripovedovanje nima nepotrebne dekorativnosti, zgodbe so spretno izpisane. Enostavnost, jedrnatost, kompaktnost so elementi, ki jih vse bolj pogrešamo v sodobni slovenski prozi. Nekatere zgodbe funkcionirajo kot osnutek romana, trilerja ali kriminalke, v tistih najkrajših se pojavljajo celo elementi poetične proze. Tovrstno pisanje je v dobi, prenasičeni z informacijami, dosegljivo vsakemu bralcu ne glede na njegov svetovni nazor, ideološko podstat in starost.
Arhitektonika zgodb je premišljena, kot mora biti sam pravni postopek. Situacije in doživljanje protagonistov pa so včasih tako intenzivirani, da so zgodbe videti nadrealistične. Kar jih povzdiguje nad krčevitost vsakdana in ustvarja dodatno literarno vrednost. Naj bodo to slogovno-formalne značilnosti ali vsebinske komponente, si Čeferinovo pisanje zasluži strokovno pozornost in analitično obdelavo. Branost njegovih knjig to že dokazuje.
