105-letnik Pahor: Hočem doseči pravico za Edvarda Kocbeka

Rahlo neverjetno se sliši, ampak da – Boris Pahor se je rodil leta 26. avgusta 1913, v času, ko se je kuhala prva svetovna vojna. Postal je pričevalec in premišljevalec stoletja, v katerem se je nakopičilo veliko burne zgodovine. Na svoji koži je okusil italijanski fašizem, nacistična taborišča, komunistično sprenevedanje ... kar je opisal tudi v svoji literaturi.
Markantni intelektualec v nedeljo praznuje 105. rojstni dan. Mladinska knjiga in pisatelj ga proslavljajo že danes v Kopru s predstavitvijo knjige Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo osvobodilne fronte, ki jo je pisatelj napisal v sodelovanju s Petrom Kovačičem Peršinom in Mihaelom Glavanom.
 

Kako se počutite pri 105 letih?

Na splošno se počutim kar dobro, muči me edino kila med požiralnikom in želodcem, ki se poslabša, ko je vročina. Treba jo je miriti, zdravnik mi je priporočil, naj si dajem koščke ledu na jezik. Zaradi te kile zadnjih 15 dni nisem imel miru, sicer pa moje telo dobro deluje.
 

Čemu pripisujete svojo dolgoživost?

Največ kraškim genom. Moji starši so bili Kraševci, oče je bil iz Kostanjevice na Krasu, mama pa iz Pivke. Je pa tudi res, da sem vedno prisluhnil svojemu telesu, dopustil sem mu stvari, ki jih je maralo, in zavrnil stvari, ki jih ni. Nikoli recimo nisem bil navdušen nad mesom. Vedno sem pil mleko, za moč organizma pa sem poskrbel tudi s sladkorjem. Ko sem denimo šel na Triglav, povzpel sem se 16-krat, sem imel vedno s seboj kocke sladkorja.

Ljudje se čudijo, da pri svojih letih nimam sladkorne bolezni, jaz pa odgovarjam, da je moj organizem sladkor sprejel kot darilo, kot dober, naklonjen element. Nikoli nisem imel težav z njim. Nikoli pa nisem z njim pretiraval, nisem si sladkal hrane toliko, da bi bila zoprno sladka, temveč toliko, da je bila okusna. Bila so obdobja, ko sem jedel vojaško hrano, denimo, ko sem bil vojak v Libiji ali severni Italiji, obdobja, ko sem stradal, denimo v času taborišča, ko smo dobili samo malo kruha in neke brozge, ob tem pa smo morali po ves dan delati. V tem obdobju sem skoraj umrl.
 

Ali trenutno kaj pišete?

Bil sem na operaciji oči zaradi sive mrene. Operacija je na levem očesu dobro uspela, na desnem pa je nastala krvavitev, upali smo, da se bo kri v nekaj mesecih sprala, vendar se to še ni zgodilo. S tem očesom trenutno vidim samo sence. Zato imam težave pri branju in pisanju, težko razločno berem majhne črke, težko se podpišem s svinčnikom ali peresom, lahko pa še vedno pišem s pisalnim strojem.
 

O čem največ razmišljate, o čem pišete?

Največ pišem o obstoju slovenske države, to je zadeva, ki me najbolj skrbi. Ljudje nimajo dovolj zavesti o svoji identiteti, o svoji narodnosti. Država je v rokah levice, še vedno je v rokah Kardelja, ki je menil, da je narodna zavest isto kot nacionalizem.

To seveda ni res. Večina evropskih narodov je ponosnih na svojo nacionalnost in jih zato ne obsojajo, da so nacionalisti. Samo Slovence ožigosajo s tem izrazom, če hočejo ostati Slovenci. Že v Jugoslaviji smo morali biti predvsem Jugoslovani. Če je bil kdo preveč Slovenec, če je skrbel za svojo domovino, so ga takoj obsodili nacionalizma.
 

Predstavite nam nekoliko podrobneje knjigo Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo osvobodilne fronte, ki je pravkar izšla.

S to knjigo hočem doseči pravico za Edvarda Kocbeka. Komunisti so ga kot predstavnika krščanskega socializma hoteli imeti v vladi osvobodilne fronte, ker so s tem hoteli ljudi prepričati, da gre res za osvobodilni, in ne samo komunistični boj, da gre za zavezništvo Franciji, Angliji, Rusiji ...

Tudi Evropi so hoteli dokazati enako, namreč da je slovenska osvobodilna fronta predstavnica vse Slovenije. Če ne bi bilo Kocbeka v vodstvu osvobodilne fronte, te fronte ne bi bilo.

Drugi kristjani so bili proti sodelovanju s komunisti. Organizirali so se kot protipartizanstvo in iskali pomoč pri fašistih, pri okupatorjih. Katoliška skupnost je imela na čelu ljubljanskega škofa, ki je Kocbeka obsodil, ko je prebral njegovo Premišljevanje o Španiji, v katerem je ta kritiziral španske škofe, ki so se pridružili Francu.

Kocbek je verjel, da bodo komunisti državo vodili pošteno, oni pa so začeli diktaturo. Ker se s tem ni strinjal, so ga kot politika likvidirali, za izgovor pa so vzeli njegove novele. Deset let se ni smel javiti niti z besedo niti s pisanjem. Nekateri v katoliških krogih ga imajo še danes za služabnika komunizma, ki ga je potem zavrgel.
 

Kaj vam je v življenju najpomembnejše – ljubezen, literatura ali narod?

Ljubezen po navadi dojemamo kot ljubezen med partnerjema. Obstajajo pa tudi druge vrste ljubezni. Ljubezen do naroda je tudi prvotna. Ljubiti je treba svoj narod, njegovo zgodovino, jezik, literaturo. Ljubezen je treba uporabljati povsod. Krščanstvo nas uči, da moramo ljubiti sočloveka, tudi sovražnika.

To je po mojem preveč, lahko pa mu odpuščamo in mu pustimo živeti. So pa tudi kristjani, ki so to dosegli. Obstaja tudi socialna ljubezen, ki je tudi povezana s krščanstvom, ljubezen do družbe kot organizacije, v kateri ima vsak državljan to, kar potrebuje.
 

Kakšno mesto se vam danes zdi Trst?

Mesto ima nekakšno srečo. Italijani so hoteli zadržati njegov multikulturni razvoj, niso hoteli, da postane emporij, glavno mesto trgovine in ladjedelništva ter narodne raznovrstnosti. Hoteli so ga zadržati kot italijanskega. Zdaj so Italijani spoznali, da tega razvoja ne morejo več zaustavljati. Med drugim so dali v najem skladišča v starem pristanišču in s tem odprli vrata evropskemu svetu, od katerega je bil prej odrezan.
 

Na katero svojo knjigo ste najbolj ponosni?

Na Nekropolo, saj sem v njej napisal, kar je bilo treba napisati o nacizmu in diktaturi. Knjigo sem napisal tako, da sem pripovedovalca, to je sebe, postavil kot obiskovalca taborišča v Franciji, v Alzaciji. To taborišče sem obiskal najprej deset let po vojni in nato še 20 let po njej. Takrat sem se ustavil za en popoldan in poskušal ugotoviti, česa vsega se spominjam. In tako sem začel snovati roman, v katerem sem popisal svoj čas taborišča.
 

So stvari, ki jih v življenju obžalujete?

Obžalujem, da nisem napisal podobne knjige o fašizmu. Sicer obstaja knjiga, kjer so objavljeni moji teksti o fašizmu, njen naslov je Trg Oberdan. Ta trg je bil središče zla za Slovence v času fašizma in nacizma. Imam tudi nekaj drugih tekstov na to temo, nisem pa napisal knjige, ki bi bila po literarni in sporočilni vrednosti enakovredna Nekropoli.
 

Pred nekaj leti so vas predlagali za Nobelovo nagrado. Kaj menite o tem?

Cenim, da so me predlagali, seveda pa je ne bom dobil. Že zato ne, ker sem italijanski državljan, a me v Italiji pri tem ne bi podprli. Italijani bi kot pisatelja Trsta za to nagrado verjetno predlagali Claudia Magrisa. Kot pisatelj sem cenjen v določenih krogih v Evropi, denimo v Franciji in Nemčiji, v Sloveniji pa do neke mere. Nikoli ni v Sloveniji nihče napisal, da je Nekropola velika knjiga. So pa to napisali Nemci in Francozi, Nemci so ji denimo dali nagrado za najboljšo knjigo leta 2001.