Sprehod skozi kresnikovo zgodovino: 1991–2014

Leto 1991, Lojze Kovačič: Kristalni čas

Iz utemeljitve: Kovačičeva umetniška refleksija o sebi in človeku sploh, o ljubezni kot naši določnici in trajni razburljivki, o umetniškem­ ustvarjalcu, njegovi vesti in nepopolnosti, o njegovi omejeni zmožnosti opisati tako sebe kot bližnjika, refleksija o nedotakljivosti osebnega v skupnosti, o svobodi in dogmatičnosti in še zadržani pogledi na mistično transcendenco – ta vseobsežni sklop človekove emocionalne in duhovne bitnosti živi v romanu v neštetih mojstrsko in poetično izoblikovanih drobcih s silo svoje polne narave.

Vsebina: Prvoosebna pripoved in izpoved avtorja, polna retrospektiv, premišljanj in osebnih doživetij, se dogaja od 23. julija 1988 do 14. junija 1990. Pripovedovalec se vrača v otroštvo, pripoveduje o času pred rojstvom, družini, o rodnem Baslu, o selitvi v Jugoslavijo in otroških dogodiv­ščinah, o trenutnem delu, ki ga opravlja v Pionirskem domu, kjer vodi književno delavnico za otroke in najstnike. Zaposlujejo ga vprašanja vere in ustvarjanja – temu je posvečeno dolgo poglavje o književni delavnici za mlade literate. Sooča se z boleznijo in smrtjo in spet in spet z nemara najelementarnejšim človeškim čustvom – ljubeznijo. Štirim ženskam v njegovem življenju so posvečene najintenzivnejše strani romana: ženi, dvema ljubicama in četrti, s katero spet zaživi pravo skupno življenje.

Lojze Kovačič: »Človek živi dvojno življenje: eno, ki ga živi, in tisto, ki bi ga rad ali moral živeti. V osnovi je vsakdo tako že razdvojen v sebi.«

Drugi nominiranci: prvo leto še ni bilo nominacije petih finalistov, je pa žirija izrekla tri priznanja.

• Vladimir Kovačič: Vlak

• Katarina Marinčič: Tereza

• Vlado Žabot: Stari pil

Leto 1992, Feri Lainšček: Namesto koga roža cveti

Iz utemeljitve: Roman Ferija Lainščka Namesto koga roža cveti je rezultat premišljene romaneskne prakse. V njem avtor s pomočjo zgodbe o prijateljstvu opisuje življenje ciganov v Prekmurju in njihove poskuse preseči obupno socialno in eksistenčno določenost in iskanje identitete v modernem svetu. Pripoved je postavljena v okvir čvrste fabule z izdelanimi dialogi in izjemno jezikovno senzibilnostjo. Tisto, kar bralca najprej pritegne in prevzame, je enkratna atmosfera, v kateri so podane tako etnične kot lokalne posebnosti, vse to pa z zanimivo uporabo krajevnih značilnosti in s spretnim nizanjem drobnih epizodnih dogodivščin junakov.

Vsebina: Zgodba se dogaja v času socialistične Jugoslavije in se začne v romskem zaselku Lacki roma, ko se očetu Mariški in materi Terezi rodi Šanji, otrok, ki ga večina označi za čudnega, saj veliko časa miži. Njegov oče umori uradno osebo in se čez noč ranjen zateče domov, kjer sina preimenuje v Halgata in mu zapusti svoje edino imetje - violino Belo vrano. Nadaljuje se v pripoved o življenju, mladosti in odraščanju dveh Romov, Halgata in njegovega prijatelja Pištija. Njuna lika poosebljata željo po preseganju etnične identitete in neuresničljivost tega zaradi zaznamovanosti s svojim poreklom.

Feri Lainšček: »Ko sem pisal in promoviral to knjigo, se niti nehote nisem želel razglašati za poznavalca ciganskega življenja ... lahko upam, da je vsaj vodnik po tistih čudovitih duhovnih prostranstvih, ki so me navdihovala.«

Drugi nominiranci:

• Andrej Capuder: Iskanje drugega

• Florjan Lipuš: Srčne pege

• Metod Pevec: Carmen

• Marjan Tomšič: Oštrigeca

Leto 1993, Miloš Mikeln: Veliki voz

Iz utemeljitve: Avtor se skozi razburljiva leta in desetletja, ki jih opisuje knjiga, sprehaja z izostrenim občutkom za dramaturgijo novejše (slovenske) zgodovine. Eden prepoznavnejših znakov romana je nedvomno odsotnost kakršnekoli tendencioznosti ali ideološke zlorabe­ zgodovine, še zlasti, kar zadeva dogodke v času druge svetovne vojne na Slovenskem. Mikelnu gre bolj kot za resnico enega ali drugega tabora za razumevanje zgodovinske logike, ki je usmerjala delovanje posameznikov, njihova politična prepričanja in usodne odločitve, ki so jim sledile.

Vsebina: Eno najbolj obsežnih domačih pripovednih besedil zadnjih desetletij obsega domala petsto strani, na katerih se prepletajo usode številnih protagonistov, tako ali drugače povezanih z dvema bratoma iz iste družine. Enega postavi med partizane, drugega med belogardiste in seže tja, kjer slovenskega človeka najbolj zaboli. Obširna saga o življenju dveh celjskih družin je pripovedovana v okviru novejše zgodovine Slovencev od konca Avstro-Ogrske, boja za severno mejo, prve in druge svetovne vojne, nastanka stare in nove Jugoslavije ter komunistične oblasti. V romanu ni ideološke zlorabe zgodovine pri opisovanju časa druge svetovne vojne, saj so v ospredju osebne človeške usode.

Miloš Mikeln: »Poseben problem je partizansko-domobranski spopad. Glede tega se nisem trudil, da bi bila knjiga všeč 'enim in drugim'. To bi bilo brez smisla, tako se sploh ne da pisati.«

Drugi nominiranci:

• Peter Malik/Željko Kozinc: Lovci na Rembrandta

• Nedeljka Pirjevec: Zaznamovana

• Igor Škamperle: Sneg na zlati veji

• Ivo Zorman: Kajnov rod

Leto 1994, Andrej Hieng: Čudežni Feliks

Iz utemeljitve: Roman o slovenski­ trgovski družini v času pred drugo svetovno vojno. V konfliktna razmerja propadajočih podeželskih industrijalcev posežeta tujca, ki že tako razdraženo psihološko napetost­ med vdovo in njenima hčerama še zaostrita. Družinska kronika vse bolj postaja metafora mentalitete zaspanega srednjeevropskega sveta, kamor vdrejo strasti vzhodnega krščanstva in misticizma ter prebujena tragična usoda judovskega ljudstva: v ozadju se debeli zločinska ideologija, ki bo ta svet za vedno uničila in spremenila.

Vsebina: Meščansko-družinski roman opisuje pot osirotelega najstnika judovskega rodu po imenu Feliks, ki ima enciklopedično znanje. Njegovo dozorevanje in iskanje identitete je dinamično in bogato vpleteno v pripoved o premožni slovenski meščanski družini v senci usodnih sprememb pred izbruhom druge svetovne vojne. Večji del zgodbe se dogaja v graščini na slovenskem podeželju v času pred drugo svetovno vojno, natančneje, leta 1937. V graščini živi družina Kalmus-Missia, ki jo sestavljajo podjetnik Kalmus, njegova žena Štefanija in hčeri Erna in Heda. Zgodba se zaplete, ko nekega dne potrka na njihova vrata šestnajstletni Feliks, sin Kalmusove pokojne sestre, ki ne pozna očeta. Feliks postopoma postane član družine, ko se iznenada oglasi njegov oče.

Andrej Hieng: »V življenju sem dobil vrsto nagrad in imam jih za nekaj prijetnega in stimulativnega, ne pa za nekaj, brez česar človek ne bi mogel shajati.«

Drugi nominiranci:

• Mate Dolenc: Pes z Atlantide

• Drago Jančar: Posmehljivo poželenje

• Lojze Kovačič: Vzemljohod

• Marjan Tomšič: Zrno od frmentona

Leto 1995, Tone Perčič: Izganjalec hudiča

Iz utemeljitve: Izganjalec hudiča je domiselna in umetniško dodelana podoba nekaterih temeljnih vzgibov našega časa. Povsem skladno z duhom dobe je njegovo izhodišče problematizacija resničnosti in resnice. Ko človek izgubi izvorni občutek za resnico, postane ta razpoložljiva. Perčičev roman prepričljivo pokaže, kako takšna poljubna resnica ne konstituira le velikih ideologij, ampak odločilno sooblikuje tudi našo podobo resničnosti. S tem umetniško dovršeno demonstrira tisto usodno izgubo – izgubo resnice in resničnosti –, ki je doletela človeka v skrajni fazi planetarnega nihilizma.

Vsebina: Zajetna stvaritev, napisana v postmodernistični­ tehniki preigravanja različnih žanrov, in parodija na slovenske partizanske tekste. Avtor se v njem ne izogiba ne opisovanju zgodovine in stikov med posamezniki ne razkrinkavanju ideološke represije oziroma prenašanju ideoloških vzorcev od posameznika do posameznika. Roman je zgrajen iz dveh delov, ki sta med seboj motivno in tematsko bolj ohlapno povezana. V prvem delu Vodja in njegova stražarja zasledujejo pobeglega kaznjenca čez snežno puščavo. Dobrih sto strani dolg opis je dostojen naslednik nekaterih Kafkovih pasaž. V drugem delu so v ospredju dnevniki Viktorja, ki je leta 1947 aretiran zaradi domnevnega vohunstva in sovražnosti do komunizma.

Tone Perčič: »Ker družba postaja vse bolj nepismena, je tudi teža pisanja vse manjša. Branje je strašno trošenje časa in v času instantne družbe ni več zanimivo.«

Drugi nominiranci:

• Igor Karlovšek: Klan

• Kajetan Kovič: Pot v Trento

• Alojz Rebula: Kačja roža

• Vlado Žabot: Pastorala

Leto 1996, Berta Bojetu: Ptičja hiša

Iz utemeljitve: Roman Ptičja hiša je izpoved iz geta, iz omejujoče, obenem pa strahotno nasilne skupnosti, ki je sicer lahko geografska, na primer v Bosni, seveda pa tudi človeška nasploh. Osrednja oseba v romanu je ženska, ki živi skladno s seboj. V ospredju je »njena zgodba«. Roman Ptičja hiša je Berta Bojetu naselila s številnimi dosledno izpeljanimi simbolnimi podobami, obenem pa s silovito željo po dostojanstvenem, neokrvavljenem življenju, z vztrajno željo po človeški toleranci in svobodi.

Vsebina: Pisateljica v romanu, ki se delno navezuje na njen prvi roman Filio ni doma, popelje bralca predvsem na naporno potovanje skozi labirinte človeškega srca, v katerem patriarhalne vrednote in prostitucija kot nujni davek preživetja po neki izgubljeni vojni pretijo uničiti človeško in moralno integriteto glavne junakinje, dokler se ne prebije iz objema socialnih spon in vojaške okupacije v novo življenje, kjer se ji usoda preplete z junaki iz Filio ni doma. Kalina, junakinja vložene zgodbe, se odloči za trpko trpnost, čakanje na konec hudega, ki pa ji že s tem, da se mora nekoč nujno končati, daje potrebno moč za vztrajanje in prenašanje vsakršnih nasilnosti, a tudi pogum za odhod iz rojstne vasi, ki po njenem desetletnem martiriju v javni hiši, spominjajoči na strogi harem in ujetniško taborišče hkrati, deluje enako sovražno kot »hiša spominov«.

Berta Bojetu: »Občutek je lep, na neki način zmagoslaven,­ vendar z grenkobo, ker so ­preostali štirje dragi ljudje brez nagrade.«

Drugi nominiranci:

• Florjan Lipuš: Stesnitev

• Maja Novak: Cimre

• Marko Sterle: Stara hiša

• Jani Virk: 1895, potres

Leto 1997, Vlado Žabot: Volčje noči

Iz utemeljitve: Silvija Borovnik je kot predsednica v imenu petčlanske žirije Društva slovenskih pisateljev in časnika Delo razglasila, da je med skupno 45 romani, ki so izšli v koledarskem letu 1996, oziroma med petimi romani avtorjev, ki jih je uvrstila v ožji izbor, za najboljšega ocenila Volčje noči Vlada Žabota. Omenila je, da žirija pri tej odločitvi ni bila ravno soglasna, zato se je odločila za sistem izločanja. Med zadnjima dvema najresnejšima kandidatoma je nato izbrala Žabota.

Vsebina: Roman prikazuje dogajanje zadnjih dvajsetih dni pred božičnim večerom. V tem svetu svetovnega zakotja ljudje živijo po najglobljih čutih, kjer iz razpok krščanskega verovanja izraščajo poganski miti in čutenje, ki ni zavezano ideologiji, marveč primarnemu življenjskemu utripu in nagonu. Je zgodba o resigniranem duhu, ki išče svoje mesto, svoje občestvo bližnjih in svoj izraz.

Glavni protagonist Rafael Meden skuša v pogansko Vrbje vrniti krščanstvo in ubraniti faro pred zlom v volčjem, to je predbožičnem času, ki je po ljudskem izročilu čas zlih sil. Njegova prizadevanja izničita Aazar Michnik, njegov­ mladostni učitelj, in Michnikova nadarjena učenka Jemima,­ ki kot nosilca zlega in poganskega pehata Rafaela v svet polsanj, blodenj in prividov.

Vlado Žabot: »Vse v Volčjih nočeh je nastajalo iz neke globoke bojazni, da utegnemo ostati brez ­temeljne vrednote naše civilizacije, ki se ji reče ljubezen do bližnjega.«

Drugi nominiranci:

• Jože Hudeček: Ulice mojega predmestja

• Uroš Kalčič: Numeri

• Dušan Merc: Galilejev lestenec

• Vinko Möderndorfer: Tek za rdečo hudičevko

Leto 1998, Zoran Hočevar: Šolen z brega

Iz utemeljitve: Roman je na fabulativni in jezikovni ravni trdno zaokrožena celota, v kateri se nam skozi neposredno prvoosebno pripovedovanje razkrije glavni junak v vsej avtentičnosti. Hočevarjevo pisanje je polno humorja in ironije pa tudi dvoumnih nivojev, saj se pod navidezno lahkotnim pripovedovanjem in nepretencioznim nizanjem dogodkov skrivajo človeška drama in stiske glavnega junaka. Odlike romana so tudi mojstrstvo detajla in dialoga, uporaba pogovornega jezika in dikcija, s katero natančno okarakterizira like. Hočevar se zna izvrstno vživljati v nianse psihologij svojih likov.

Vsebina: Šolen z brega je zgodba o hudo urejenem, filistrskem, malomeščanskem, nadvse korektnem, malce pretencioznem, samovšečnem in kapricastem upokojencu Janezu Kolencu, ki stanuje na Bregu ob Ljubljanici. Ta samozadovoljni ljubljanski upokojenec po nekaj osebnih krizah ugotovi, da je stanje neznosno, in vzame usodo v svoje roke. Dogajanje je postavljeno v čas slovenske osamosvojitve in takratnemu dogajanju ponuja marsikatero zastrto vzporednico.

Zoran Hočevar: »Nisem pričakoval nagrade. Stal sem ­zraven, kadil in si mislil, kdo le jo bo dobil, potem pa sem nenadoma zaslišal svoje ime. Popolnoma sem bil šokiran.«

Drugi nominiranci:

• Milan Dekleva: Oko v zraku

• Dušan Merc: Sarkofag

• Marko Sosič: Balerina, balerina

• Igor Škamperle: Kraljeva hči

Leto 1999, Drago Jančar: Zvenenje v glavi

Iz utemeljitve: Suvereno pripovedovana zgodba, zasnovana kot metafora o socialnem prevratu in mašineriji zla. Napeta pripoved, ki je hkrati duhovita in nevsiljivo razpletajoča se analiza psihopatologije skupnosti, ki je zaprta v svoj krog sle po oblasti in obvladovanju in se njena agresija obrne sama proti sebi. /.../ Zaradi atmosfere zaprtega prostora, kot je kaznilnica, ostreje vidimo človeško minljivost in nebogljenost kakor tudi sovraštvo, nasilje in uničevanje - vse nianse zla, o katerem ne moremo reči - tudi zaradi Zvenenja v glavi -, da se ne bo nikoli več ponovilo.

Vsebina: Glavni protagonist romana je zaradi ropa pošte obsojen karizmatični zapornik Keber. Zaradi nasilnega obnašanja enega od paznikov med ogledom prenosa znamenite košarkarske tekme med Jugoslavijo in ZDA na svetovnem prvenstvu leta 1970 pride do upora zapornikov,­ ki ga vodi prav Keber. Zaporniki zavzamejo del poslopja in upravi zapora postavijo svoje zahteve. Te naletijo na negativen odziv. Sčasoma se med uporniškimi zaporniki uveljavijo enaki vzorci, kot sicer vladajo med zaporniki in pazniki. Vzporedno Jančar pelje tudi zgodbo o uporu v Judeji in branilcih Masade pred 2000 leti.

Drago Jančar: »Nisem razmišljal o nagradi, seveda pa sem se je razveselil. Gre za ugledno priznanje, ki je hkrati edina nagrada za slovenski roman.«

Drugi nominiranci:

• Evald Flisar: Potovanje predaleč

• Nina Kokelj: Milovanje

• Alojz Rebula: Cesta s cipreso in zvezdo

• Brina Švigelj Mérat: Con brio

Leto 2000, Andrej E. Skubic: Grenki med

Iz utemeljitve: Gre za roman v polnem, sproščenem, modernem pomenu besede. Z dogajanjem, postavljenim v današnjo Ljubljano, odkriva njeno mlado, ležerno, urbano družabnost, njen na novo porajajoči se, očitno že svetovljanski, obenem pa vendar še vase zaprti in zadrti genius loci. Skubičev Grenki med je - čeprav avtorjev prvenec - tako v miselni in spoznavni zavzetosti kakor nič manj v notranje konsistentni literarni (jezikovni, slogovni idr.) raznovrstnosti vsekakor izjemno romaneskno delo.

Vsebina: Junaki romana so v glavnem Škotje in Angleži na začasnem prevajalskem delu v Ljubljani. Med delom iščejo tudi pivsko zabavo in svojo erotično identiteto. V ospredju so mučni poskusi vzpostavitve bližine, hrepenenje, ljubezni, občutek tujstva. Hkrati je to tudi pripoved o kulturnih razlikah, ki so bile v tistem obdobju, se pravi okoli leta 2000, precej bolj izrazite. Multikulturnost je pojav, ki ga je ta roman odprl in obravnaval na nov in svež način. Živahna pripoved je zgrajena večdelno: različne prigode in nezgode so prepletene z razmišljanji glavnih junakov.

Andrej E. Skubic: »Še pred časom je bilo videti, da se v ­naslednjih letih ne bom mogel intenzivno ­lotiti pisanja, ampak zdaj imam spodbudo.«

Drugi nominiranci:

• Aleš Čar: Pasji tango

• Boris Jukić: Pardon, madame

• Dušan Merc: Slepi potnik

• Feri Lainšček: Petelinji zajtrk

Leto 2001, Drago Jančar: Katarina, pav in jezuiti

Iz utemeljitve: Jančarjev roman je velika zgodovinska freska, razpeta med množico svojih podob tako rekoč med zemljo in nebom. V njej si na baročno eksemplaričen način, v ostrih, slikovitih kontrastih segata v besedo krvava fizika zgodovinskih bojev in človekov metafizični nemir, podivjano nasilje in koprnenje po čezčloveškem. Brezmejna strast in poželenje na prvi strani in religiozna erotična prevzetost na drugi, pobožnost in blasfemija – oboje del ene in iste nerazločljive človeške celote.

Vsebina: Hči grajskega oskrbnika Katarina, stotnik cesarske vojske, »pav«, nekdanji jezuit – nenavaden ljubezenski trikotnik, postavljen v čas Marije Terezije oziroma avstrijske vojne s Prusijo. In romanje od »pava« neuslišane dame v Kelmorajn, ki ni ravno mirno, romarji se zapletejo v izgrede, pride povodenj, uničenje. Na popotovanju se Katarina in jezuit, ki je izstopil iz Družbe Jezusove, zbližata, kazen za prešuštvo sledi, on pobegne, ona sreča oboževanega častnika, postane njegova priležnica ... a vse to je šele začetek veličastno strašne freske o času in univerzalnih človekovih upanjih in strahovih.

Drago Jančar: »O tem romanu se lahko reče, da je moj najbolj 'slovenski'. Utemeljen je v faktičnem historičnem kontekstu, a tudi v duhovnem in transcendentalnem stanju tukajšnjih ljudi.«

Drugi nominiranci:

• Mate Dolenc: Morje v času mrka

• Zdenko Kodrič: Barva dežja ali Pritlikavec iz kavarne Pilvax

• Jože Snoj: Gospod Pepi ali Zgodnje iskanje imena

• Matjaž Zupančič: Sence v očesu

Leto 2002, Katarina Marinčič: Prikrita harmonija

Iz utemeljitve: Prikrita harmonija­ Katarine Marinčič sodi v zvrst ­kronikalne romaneskne pisave. Z malone epsko širino se pripoved o peščici v sorodstvena in erotična razmerja zapletenih pa z različnimi izkušnjami zgodovinske in socialne usode zaznamovanih predstavnikov slovenskega meščanstva in trške gospode z začetka prejšnjega stoletja - pne kar skozi dobrih trideset let. Navzoči so le kot čustveni, miselni in doživljajski odmevi ali travmatični spomini osrednjih protagonistov. Dogajanje se redkokdaj prelije v dialoško obliko pisave, tako rekoč vse v romanu se zgodi v luči notranjega podoživetja ali čustvenega pretresa v dušah posameznih junakov.

Vsebina: Prikrita harmonija Katarine Marinčič je klasičen, staromoden družinski roman, napisan v plemenitem pretekliku. Časovno je umeščen v obdobje prve svetovne vojne, prostorsko pa v širši prostor srednje Evrope. Ves roman je ena sama metafora o srednjeevropskem espriju v tem obdobju. Avtorico odlikujeta tankočutna in blaga proustovska pisava ter izjemna jezikovna spretnost, njen roman pa premore tak časovno-prostorski zamah, ki bi ga na Slovenskem verjetno našli samo še pri Jančarju. V ospredju je ljubezenska zgodba med psihološko ­dodelano izrisanimi protagonisti.

Katarina Marinčič: »Moja knjiga verjetno ni najlažje branje, mislim pa, da je tisto, čemur večina bralcev reče navadna, nepretenciozna zgodba.«

Drugi nominiranci:

• Polona Glavan: Noč v Evropi

• Jože Hudeček: Gluhota

• Andrej E. Skubic: Fužinski bluz

• Lenart Zajc: Zguba

Leto 2003, Rudi Šeligo: Izbuljeni sveženj

Iz utemeljitve: Roman govori o treh epohalnih dogodkih v dvatisočletni zgodovini človekovega tusvetnega prebivanja pod obnebjem skrivnosti, v katero se je zagrnil odgovor na temeljno vprašanje o pomenu, smislu in poslednji resnici smrtnikove navzočnosti v svetu. Potrojeni osrednji junak romana v podobah treh nejevernih, dvomečih in iščočih Tomažev posebno intenzivno doživlja in uteleša troje usodnih eksistencialnih izkušenj.

Vsebina: Izgubljeni sveženj je zadnji roman pisatelja Rudija Šeliga. Tomaž Lakner, ki mu pravijo tudi Pastir, skuša s pajdaši ilegalno priti do zaslužka. Glavni junak prevaža ilegalne prebežnike, ko zbere dovolj denarja, kupi lokal Tri vrtnice in začne razmerje z natakarico Katjo. Nekega dne ga obišče bivši sodelavec in ga zaprosi, da bi bil porok pri zastavitvi novega posla. Posel propade, Lakner pa nima denarja, zato ga izterjevalci pretepejo. V drugem delu romana je glavna oseba revolucionar Tomaž D. Luckner z vzdevki Črtomir, Samotar in Foma. V zadnjem delu romana je glavna oseba učenec Juda Tomaž Dvojček, ki mu Jezus pred smrtjo zaupa tri skrivnosti, ki jih Tomaž ne sme povedati nikomur.

Rudi Šeligo: »Kresnik je pomembna prireditev, sploh ena redkih mogočnih manifestacij slovenske literature.«

Drugi nominiranci:

• Ted Kramolc: Tango v svilenih coklah

• Štefan Kardoš, Norma Bale in Robert Titan Felix: Sekstant

• Miloš Mikeln: Poročnik z Vipote

• Vladimir P. Štefanec: Viktor Jelen, sanjač

Leto 2004, Lojze Kovačič: Otroške stvari

Iz utemeljitve: Kovačičev zadnji dokončani in objavljeni roman se, paradoksalno, bere kot nekakšen avtorjev opus nič, kot prvotno besedilo njegovega pisanja, kot nekakšna knjiga mati vsega pisateljevega leposlovnega ustvarjanja, iz katere izvirajo in se vanjo vračajo vsa njegova predhodna literarna dela. Otroške stvari so poklon in zahvala zrelega pisatelja duhu, ki mu je odprl rajska vrata prvinskega otroštva v resnici šele takrat, ko mu je dal jesti z drevesa spoznanja.

Vsebina: Otroške stvari, je zapisal Kovačič, zajemajo čas od leta 1928, ki ga uvaja spomin na rojstvo in prve dni življenja glavne pripovedne osebe, do leta 1939, ko mu je nekaj več kot enajst let. Vmes je vzvratni pogled na preteklost družine (legenda) kot tudi poznejša soočanja in srečanja v zrelosti s kraji in ljudmi njenega otroštva.

Lojze Kovačič: »Na žalost ima človek samo eno življenje in tako piše zmeraj samo eno knjigo.«

Drugi nominiranci:

• Florjan Lipuš: Boštjanov let

• Dušan Merc: Jakobova molitev

• Feri Lainšček: Ločil bom peno od valov

• Nedeljka Pirjevec: Saga o kovčku

Leto 2005, Alojz Rebula: Nokturno za Primorsko

Iz utemeljitve: Rebula, ta strastni poznavalec zgodovine, se tokrat ­sklicuje na žanr ­duhovniškega ­romana in ga učinkovito ­nadgrajuje, le da je težišče Nokturna za ­Primorsko preneseno iz borbe med telesnim in duhovnim, čeprav tudi ta ne ­umanjka, na spopad med vero in narodno zavednostjo. Glavna oseba, kaplan in kasneje župnik ­Florijan, nas takoj spomni na ­kremenitega Martina Čedermaca.

Vsebina: Alojz Rebula je v zgodovinsko napeto obdobje postavil zgodbo o iskanju vere in slovenstva. S tem se spopada osrednji lik romana, duhovnik Florijan, ki pride delovat na župnijo v vipavskem Borovju k župniku Melhiorju Galantu. Začetek zgodbe romana je postavljen v konec dvajsetih let 20. stoletja, ko je bilo današnje Slovensko primorje pod močno prisilno italijanizacijo. Florijan se je kot zagrizen branitelj slovenstva v teh okoliščinah, ko je Rimskokatoliška cerkev popuščala fašističnim težnjam italijanskega političnega vrha, znašel pred duhovniško krizo, pred dvomi, ali je Cerkev res Kristusova cerkev, če ravna tako, kot ravna, in celo pred hujšo osebnostno versko krizo.

Alojz Rebula: »Čudovit občutek je, da je v svobodni ­Sloveniji nagrajena knjiga, ki pledira za ­Kristusa.«

Drugi nominiranci:

• Evald Flisar: Čaj s kraljico

• Željko Kozinc: Visoki tujec

• Sebastijan Pregelj: Leta milosti

• Jani Virk: Aritmija

Leto 2006, Milan Dekleva: Zmagoslavje podgan

Iz utemeljitve: Deklevov roman Zmagoslavje podgan je v pomensko in zvokovno razplastenem jeziku poezije izpisana pripoved o neuresničljivosti ljubezenskega hrepenenja, o stiski pisateljevanja in samotnem tujstvu posamičnega smrtnika v prostoru in času srednjeevropskega 20. stoletja. Stoletja, ki ga je ob rojstvu na eni strani zaznamovala katastrofična izkušnja dovršitve nihilizma kot zmagoslavja volje do moči in z njo razpad vsakršne vrednostno zasnovane družbene vezi, na drugi pa sestop v blodnjak temačnih silnic človekove podzavesti.

Vsebina: V obliki biografskega romana nam skozi izrazito osebno življenjsko zgodbo široko razgledanega razumnika in rahločutnega umetnika Slavka Groma čarobno približa dinamično razviharjene duhovnozgodovinske razmere v geografskem prostoru srednje Evrope med svetovnima vojnama. V kavarnah, beznicah, bordelih in blaznicah Dunaja v začetku dvajsetih let je slovenski študent medicine in pisatelj zaznamovan s tujstvom v okolju naraščajoče nacionalistične arogance in izgubljen v somračnem labirintu lastne erotične gnanosti.

Milan Dekleva: »Zame literatura ni tekmovanje, saj so različna dela kakovostna na drugačen način, zato je nekako krivično, če je na koncu izbran samo eden. Na tako lepi prireditvi bi zagotovo bolj užival kot gledalec.«

Drugi nominiranci:

• Marko Hudnik: Jelovškove ženske

• Vladimir Kavčič: Prihodnost, ki je ni bilo

• Vinko Möderndorfer: Ljubezni Sinjebradca

• Marko Sosič: Tito, amor mijo

Leto 2007, Feri Lainšček: Muriša

Iz utemeljitve: Lainščkov roman Muriša prepleta domišljijo in zgodovinski spomin v prepričljivo, veristično podobo Sobote in pomurskih krajev leta 1941. Ta slikovita freska zaobseže meščane in podeželane, bürjaše in vojake, kulturbundovce, hortyjevce, ruskega emigranta, klateže, izobražence in »božje dete« Zinaido. Napeta pripoved pa to fresko simbolno razpenja med neponovljivo zgodovino in mitsko ravnodušen, večno obnavljajoč se tok reke ter se s tem zaostri v podobo nedoumljivih koordinat človeške usode.

Vsebina: Glavni junak romana je razmeroma premožen inženir vodnih gradenj Julian Spransky, ki odstre zlosluten pogled na intimno oziroma družinsko predzgodbo romana ter na koncu razpre možnosti razburljivega nadaljevanja. Poklicno spopadanje z Muro (z izgradnjo mostu pri Petanjcih in obrambnih protipoplavnih nasipov), h kateremu mladega tehničnega intelektualca domala iracionalno zavezuje nesrečno družinsko nasledstvo, se vse bolj usodno prepleta s polnokrvnim ljubezenskim razmerjem, katerega odrešilno moč pa radikalno in drastično onemogočijo in izničijo vse pogubnejša nacionalna, verska, ideološka, razredna in še katera predvojna družbena in idejna nasprotja.

Feri Lainšček: »Nagrade sem vesel, saj je pisateljevanje moj način življenja, pisateljevanje dobesedno živim. Rad bi se zahvalil vsem ženskam, ki so šle skozi mojo literaturo kot fikcija ali pa v resnici.«

Drugi nominiranci:

• Nejc Gazvoda: Camera obscura

• Vinko Möderndorfer: Nespečnost

• Andrej E. Skubic: Popkorn

• Vladimir P. Štefanec: Republika jutranje rose

Leto 2008, Štefan Kardoš: Rizling polka

Iz utemeljitve: Rizling polka si ne domišlja, da je velika zgodba, nasprotno: z užitkom­ kaže drobne značilnosti in posebnosti malih življenj. Kardošev roman odlikujeta velika fantazija in duhovitost pri izmišljanju likov, natančnost in subtilnost pri njihovi karakterizaciji ter spretnost pri snovanju njihove medsebojne prepletenosti. Nenehno poigravanje z raznimi zornimi koti ter brezsramno preskakovanje iz enega žanra v drugi bralcu ne pustijo, da bi se zazibal v udobno sledenje napeti fabuli. Prvenec iz barvitega sveta vinskih goric je sproščujoče zabaven, a hkrati odprt tudi za bolj zavezujoča branja.

Vsebina: Znameniti lokalni vinogradnik na severovzhodu Slovenije na levi strani Mure Cveto Golja je zelo veren in tradicionalen človek, ki je vzel za ženo lepo Rusinjo, ki je prej plesala v zdraviliškem baru. Ob novici, da bo postal oče, ponosno zavije v vaško gostilno, kjer z lokalnimi pijančki proslavlja svoj bližnji status. Vendar ob prevelikih količinah alkohola eden od pijančkov vanj zaseje seme dvoma o očetovstvu otroka, ki ga nosi pod srcem njegova žena. Paranoja ga začne zaslepljevati in odpravi se na uničevalni pohod.

Štefan Kardoš: »Presenečen sem, pripisal sem si pet ­odstotkov možnosti za zmago. Ne vem, kaj naj si mislim.«

Drugi nominiranci:

• Nataša Kramberger: Nebesa v robidah

• Suzana Tratnik: Tretji svet

• Feri Lainšček: Nedotakljivi

• Dušan Šarotar: Biljard v Dobrayu

Leto 2009, Goran Vojnović: Čefurji raus!

Iz utemeljitve: Žirija se je soglasno odločila, da ne bo upoštevala bolj ali manj dobronamernih pomislekov - namreč, da bi lahko preveč nagrad za roman Čefurji raus! avtorju Goranu Vojnoviću v končni fazi - škodilo. Meni, da bi še večja škoda pač bila, če kresnika ne bi podelila romanu, ki si to zasluži. In Čefurji raus! si ga. Njegov literarni prvenec je namreč udaril kot bomba v ustaljeno slovensko literarno pokrajino in vanjo z enim zamahom zasadil nove vsebine, nov pristop in nov zorni kot - avtentični zorni kot priseljencev. Prinesel je tudi nov jezik, živo čefursko govorico, tako zelo prepoznavno, tako zelo samosvojo in tako boleče točno v neprizanesljivih nizanjih definicij sveta, v katerem Marko odrašča.

Vsebina: Roman je postavljen v urbano okolje ljubljanskih Fužin. Osrednji lik je sedemnajstletni Marko, ki je nehal trenirati košarko in si tega ne upa priznati očetu, ker ve, da bo novica doma povzročila obsedno stanje. Marko zato še naprej odhaja od doma s športno torbo na rami, namesto da bi treniral, pa v družbi prijateljev preganja dolgčas in zganja neumnosti. Potem ko se ena konča z resnimi posledicami, očetu Radovanu poči film in sine se znajde na vlaku za Bosno, z enosmerno vozovnico v žepu ...

Goran Vojnović: »Nikoli nisem hotel biti avtor prepovedane knjige, veliko raje sem avtor nagrajene knjige.«

Drugi nominiranci:

• Andrej Blatnik: Spremeni me

• Drago Jančar: Drevo brez imena

• Boris Kolar: Iqball hotel

• Sebastijan Pregelj: Na terasi babilonskega stolpa

Leto 2010, Tadej Golob: Svinjske nogice

Iz utemeljitve: Zgodba o Janiju Bevku, wannabe umetniku, risarju stripov, ki se pri tridesetih letih sreča z vprašanjem, kdaj se je v njegovem življenju prvič zalomilo, bi zlahka zajadrala v vode manierističnega opisovanja margine, pa se to ne zgodi. Tadej Golob je s prvencem sveže zarezal z jezikovno izpiljenim, vseskozi duhovitim in z močno dozo ironije podloženim prikazom tega nenavadnega junaka, ki zaman poskuša najti inspiracijo za naročilo, ki ga je po več letih končno le dobil.

Vsebina: Jani Bevk je podhodnik, kvaziumetnik z dna družbene lestvice, ki se z mlado družino preseli v polkletno kotlovnico, prodano kot trisobno stanovanje, da si med triletnim sinom in mlado ženo izbori prostor, kamor bo postavil mizo in po dolgih letih izrisal prvo naročilo. A ker je v enem od predalov tudi odžagana šibrovka in vreča kokaina, se obeta več kot napeto branje.

Tadej Golob: »Pišem, ker to rad počnem in ker mi je všeč, kaj nastane iz tega dela. Če je komu všeč, super, drugače pa ... bog pomagaj.«

Drugi nominiranci:

• Evald Flisar: Opazovalec

• Lojze Kovačič: Zrele reči

• Andrej E. Skubic: Lahko

• Jani Virk: Ljubezen v zraku

Leto 2011, Drago Jančar: To noč sem jo videl

Iz utemeljitve: Razmerje med krhkim posameznikom in zgodovinsko usodo je temeljna in najbolj znana razsežnost Jančarjevega pisateljevanja. Tokrat prihaja na dan v zgodbi, ki je doma izključno v naših krajih in s svojimi posledicami sega tudi v naš sedanji čas. To je zgodba o Nemcih, o partizanih in ljudeh, ki niso hoteli biti ne eno in ne drugo, a so bili deležni obojega: nasilnosti okupacije in nasilja, v katero se je razraščal narodni odpor. /.../ Roman prinaša eno najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj.

Vsebina: Roman, ki deloma sloni na resničnih dogodkih, povezanih z medvojno usodo zakoncev Hribar, prinaša zgodbo o Slovencih, ki jih druga svetovna vojna fatalno zaznamuje z medsebojno morijo. Sestavlja ga pet pripovedi, ki jih povezuje ena oseba - Veronika Zarnik, mlada ženska iz ljubljanske predvojne meščanske družine, ki jo vrtinec zgodovine tragično potegne vase. Pisatelj izpiše njeno življenje z rašomonskim pristopom prek spominov srbskega oficirja, sicer Veronikinega ljubimca, njene matere, nemškega zdravnika, hišne gospodinje in hišnega pomočnika. Pet resnic o isti osebi, ki pa, kot Smoletova Antigona, v romanu ne spregovori.

Drago Jančar: »Mislim, da knjiga, ki tekmuje za kresnika, ne potrebuje moje podpore. Ko sem napisal zadnji stavek, je začela živeti svoje življenje.«

Drugi nominiranci:

• Evald Flisar: Na zlati obali

• Štefan Kardoš: Pobočje sončnega griča

• Sebastijan Pregelj: Mož, ki je jahal tigra

• Vladimir P. Štefanec: Odličen dan za atentat

Leto 2012, Andrej E. Skubic: Koliko si moja?

Iz utemeljitve: Roman ima tritirno strukturo, skozi katero bralec simultano spremlja brodolom nekega para, lastninski spor zaradi parcele, v retrospektivi še zgodbo z začetka 20. stoletja. Glavni junak, ki je ves čas v nekakšni samorefleksivni drži, je sam sebi največja uganka. Bi se lahko znova zbližal z žensko, ki ga je prevarala? Bi lahko sprejel otroka, ki ga je zaplodil nekdo drug? Je sposoben izstopiti iz tipičnega mačističnega refleksa moči in kontrole ter v sebi najti brezpogojno ljubezen in odpuščanje? To mu brez pretiranega občutka ponižanja tudi uspe, kar ga uvršča med zelo posebne in redke moške like v slovenski literaturi.

Vsebina: Osrednji protagonist romana je Tomo, filmski producent, ki cilja na to, da bi bil scenarist. Je v življenjskem obdobju, polnem sprememb. Iz Ljubljane se preseli v kraj Ter, v kmečko okolje, kjer živi njegova mama, in se zaplete v lastninski spor. Selitev je tudi posledica dejstva, da je njegova dolgoletna partnerica Anja zanosila z drugim moškim. V pripoved je vloženih tudi nekaj starinskih pisem junakovega dedka, ki osvetljujejo zapletene okoliščine glede meje, Tomu pa ponujajo odlično snov za pisanje filmskega scenarija. Kljub vsemu ostajata v ospredju protagonistovo razmerje z nosečo Anjo in vprašanje, ali naj prešuštnico vendarle vzame nazaj.

Andrej E. Skubic: »Zdaj vem, kako so te nagrade pomembne za eksistenco samozaposlenega pisatelja, in sem dvojno vesel.«

Drugi nominiranci:

• Cvetka Bevc: Potovci

• Aleš Čar: O znosnosti

• Zdenko Kodrič: Opoldne zaplešejo škornji

• Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih

Leto 2013, Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela

Iz utemeljitve: Vojnović se v drugem romanu bralca dotika z dilemami, ki so tako univerzalne, da bi bolj ne mogle biti ... v sinovem iskanju in odkrivanju očeta predvsem ničesar ne relativizira. Tako kot v grški tragediji zločin je, krivda je, krivica je, greh je, bolečina je, smrt je - a je tudi odpuščanje? Je mogoče razumeti norost? Obup? Kakšna je kazen? In kako si je mogoče razložiti, zakaj se je v nič sesul svet, ki se je nekdaj zdel nespremenljiv ...

Vsebina: Sina Slovenke in pokojnega srbskega oficirja novica o tem, da je oče v resnici še živ in se skriva neznano kje kot vojni zločinec, katapultira iz ležernega ljubljanskega življenja na pot po Balkanu, kjer išče odgovore na vprašanje, kaj se je zgodilo z nekdanjo skupno državo in kje v njej je ostal njegov oče. Življenjsko popotovanje glavnega junaka ni samo vračanje v kraje (in med ljudi) nekoč idiličnega otroštva, ki ga je prekinila vojna, pač pa predvsem soočenje z intimnim vprašanjem sprejemanja preteklosti in preteklimi očetovimi zločini, ki so postali del njegove sedanjosti. Različna kulturna okolja avtor prikaže z različno govorico pa tudi z mnogimi simboli in ikonami osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Goran Vojnović: »Ko sem leta 2009 dobil nagrado za roman Čefurji raus!, sem bil outsider, zdaj nisem več, sam sebi priznam, da sem pisatelj.«

Drugi nominiranci:

• Borut Golob: Raclette

• Maruša Krese: Da me je strah?

• Peter Rezman: Zahod jame

• Marko Sosič: Ki od daleč prihajaš v mojo bližino

Leto 2014, Davorin Lenko: Telesa v temi

Iz utemeljitve: Bizarne erotične­ zgodbe o nekonvencionalnih spolnih praksah in identitetah so os, okrog katere se pletejo govorni odlomki, opisi, filozofske meditacije, avto/refleksije in citati. Gostobesedna govorica, ki z gladkimi prehodi med različnimi teksturami ustvarja tekoč ritem, svežo simboliko in čutno sinestezijo, nas vitalistično prepričuje, da je največji (erotični) užitek še vedno besedilo, in to sploh, če gre za tako kvaliteten roman, kot je roman Telesa v temi.

Vsebina: Pripovedovalec, ki mu življenje zaradi bolezni spremeni kastracija, popisuje in se posveča vsemu tistemu,­ čemur se je moral odpovedati - in vsemu drugemu.­ Očaranec nad postmodernizmom seveda goji posebno umetnost fragmenta in z melanholično diskurzivno sestavljanko, v katero vpleta vse, od različnih spolnih praks do voajerstva in psihoanalize, poskuša najti nekakšno sprijaznjenje, pomiritev in odrešitev ter nakazati­ odgovore na kup velikih, univerzalnih vprašanj.

Davorin Lenko: »Menim, da mi je uspelo najti pravi izraz za pravo temo in nagovoriti bralca. Povsem lahko mi to tudi ne bi uspelo.«

Drugi nominiranci:

• Evald Flisar: Začarani Odisej

• Jasmin B. Frelih: Na/pol

• Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld

• Tone Peršak: Usedline