Afganistan, dežela žalosti in radosti

Razstava in zbornik V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani bodo predstavili Afganistan prek bogate kulturne dediščine
Objavljeno
10. maj 2017 12.22
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
V Slovenskem etnografskem­ muzeju bodo 25. maja odprli­ etnološko razstavo ­Afganistan – slovenski pogledi.­ Ob tem so izdali obsežen zbornik­ s prispevki avtorjev, ki predstavljajo svoj pogled na deželo, o kateri vsak dan veliko slišimo, vemo pa skorajda nič. Razstava bo na ogled do 30. marca 2018.

Afganistan je v slovenski zavesti dežela, ki so jo prečili naši hipiji­ v šestdesetih in sedemdesetih letih na poti v Indijo, da bi našli pravo svobodo in kakšno opojno substanco. Konec sedemdesetih let je iz Sovjetske zveze sledila vodena marksistična revolucija, ki je po­vzročila, da so Sovjeti prišli na pomoč komunistični vladi in pahnili deželo v vojno. Afganistan je postal sovjetski Vietnam.

Takrat so Združene države Amerike financirale in urile upornike, ki so nato postali temelj svetovnega terorizma. Ko se je Sovjetska zveza umaknila iz Afganistana, so prevzeli oblast talibi, ki pa so se kmalu obrnili proti Američanom, ki so jih vojaško izučili in izdatno financirali. Sledila sta verska ekstremizacija in oblikovanje Al Kaide, temelja nove islamske revolucije. Ko je 11. septembra 2001 petnajst državljanov Saudske Arabije, skupaj z dvema iz Združenih arabskih emiratov, enim Egipčanom in enim Libanoncem, izvedlo teroristične napade v Združenih državah Amerike, so te že 7. oktobra napadle Afganistan. Vojna, ki je sledila, je bila mešanica okupacijske in osvobodilne vojne, nikakor pa ni zagotovila miru v deželi, ki so jo velesile pogosto imele za drobiž pri globalnem trgovanju ­interesov.

V Slovenskem etnografskem muzeju bodo predstavili slovenski javnosti Afganistan prek bogate kulturne dediščine, saj je ta dežela za nas še vedno neznana in medijsko »črno-belo« prikazana.

Po doslej znanih podatkih je bil prvi Slovenec, ki je potoval skozi Afganistan, Aleksander Ličan iz Ilirske Bistrice, ki je v času po prvi svetovni vojni kot avstro-ogrski vojak bežal iz ruskega ujetništva v Sibiriji in na poti v Iran prek Uzbekistana prepotoval tudi Afganistan, kar je opisal v knjigi Spomini iz Sibirije (Ljubljana, 1936). V sedemdesetih letih 20. stoletja je nekaj deset mladih Slovenk in Slovencev (popotnikov, hipijev, avanturistov in študentov etnologije) potovalo v ali skozi Afganistan. Takrat je bila Jugoslavija del gibanja neuvrščenih in ena redkih držav, s katere potnim listom si lahko brez težav potoval po kopnem od Jugoslavije do Indije. Kamorkoli si prišel, si bil dobrodošel.

Afganistan – slovenski pogledi

Pred razstavo je izšel zbornik Afganistan – slovenski pogledi z 28 zgodbami Slovenk in Slovencev o lastni izkušnji Afganistana, in sicer od poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Svojo izkušnjo so popisali in prispevali fotografije Peter Amalietti, Marjan Cencen, Ralf Čeplak Mencin, Janez Fajfar, Marjeta Gostinčar Cerar, Ervin Hladnik - Milharčič, Irena Klavs, Drago Kos, Tomo Križnar, Aleš Kunaver, Mare Lakovič, Andreja Mesarič, Janez Mihovec, Mitja Močnik, Dušan Nolimal, Ivana Odič, Marko Ogrizek, Milan Pregelj, Marko Prpič, Mojca Račič, Gorazd Rečnik, Zora Sivnik Pavlin, Smiljan Šiška, Zmago Šmitek, Borut Šraj, Miro Štebe, Srečko Zajc in Darko Žagar.

Afganistan z večtisočletno zgodovino je v zadnjih desetletjih, tudi zaradi pristranskega prikazovanja medijev, dežela, ki je nerazumljena in zelo malo znana širši javnosti. Mediji le redko pišejo o njeni bogati zgodovini, pestri etnični podobi, šegah in navadah, predislamski in islamski umetnosti, večstoletni tradiciji miniaturnega slikarstva, njenih velikanih Zaratustri, Rumiju, Gazaliju, Džamiju in o neustrašni borki za človekove pravice Mariji Bašir. Zelo malo je napisanega o afganistanski glasbi, kulinariki, arhitekturi, celo o edinstvenem konjeniškem športu buzkašiju, pri katerem lahko neustrašni jezdeci različnih narodnosti tekmujejo več ur, včasih tudi ves dan, nekoč pa so tekmovali celo po več dni!

Zadnje čase Afganistan in afganistanske zgodbe (tudi) slovenskemu bralskemu občinstvu približuje uspešen pisatelj Khaled Hosseini, čigar prvenec Tek za zmajem, ki je postal svetovna knjižna uspešnica in so ga upodobili tudi na filmu, predstavlja njegovo domovino z drugačnega zornega kota.

V svojem zapisu v zborniku s podnaslovom Afganistan – dežela 1001 skrivnosti je Ralf Čeplak Mencin, idejni avtor knjige in razstave, sicer pa kustos v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, med drugim zapisal, da je imel srečo, da je Afganistan prvič doživel »kot najstnik leta 1974, ko sva s sestro po kopnem potovala v Indijo in nazaj. Doživel sem ga na način '1001 noči', z zvončkljajočimi konjskimi vpregami, uličnimi petrolejkami v mraku, obcestnimi rokodelskimi delavnicami in trgovinami s preprogami, kilimi in lapisi lazuli, starinskimi puškami in samokresi, bakreno posodo in usnjenimi pasovi, številnimi vabili na čaj, čarobno glasbo otožnih zvokov rubaba in dutarja, metrskimi šahovskimi figurami v restavraciji Sigis v Kabulu in zvoki zasedb Santana, Fairport Convention in Emerson, Lake & Palmer, z opojnim vonjem hašiša v vseh hotelih, razpadajočimi avtobusi Wardak Bus Co., buzkašijem na kabulskem stadionu, s kabulskim muzejem z lesenimi skulpturami iz Nuristana, karavanami kamel in temnorjavimi nomadskimi šotori na poti Herat–Kandahar–Kabul. Predvsem pa s prijaznostjo domačinov.«