O pesnici Aiko Zakrajšek bomo slišali še dobre besede, sploh ker že z vso ostrino peresa kaže na prisotno in porajajočo se poetično veščino.
Galerija
Avtorica je tudi zelo sinestetična, doživljamo jo tako telesno kot miselno, oboje se prepleta kot v nekem krču. FOTO: Grega Kališnik
V zadnjem desetletju, leto gor ali dol, je v določeni slovenski pesniški liniji opazen poseben trend. Večinoma gre za tiste, ki šele vstopajo v literarno polje, se pravi za pisce in piske prvencev, ki so, ne sicer praviloma, pogosto mladi, v zgodnjih dvajsetih. Njihova poezija je povečini zelo osredotočena na lastno bivanje, umeščena na zemljevid realnosti na pragu adolescence, zapisuje takšne in drugačne emocionalne zadrege in travme, ki segajo v otroštvo in še dlje. Pri tem se pogosto kažeta tesnoba bivanja, negotovost lastne situacije v družbi in prihodnosti, odnosi pa hitro postanejo zavetišča ali povzročitelji stiske.
Tukaj nočem biti pokroviteljska in zmanjševati pomembnost pisave mlajših generacij: tudi odraščanje je legitimna poetična tema, če jo znaš dobro lirizirati. Ne nazadnje ...
| Knjiga
Komentarji