Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU je pred dnevi objavila Glasoslovni oris, prvi del poglavja Slovnični oris za pravopis, in pravila za prevzemanje besed iz desetih jezikov. Predlogi vsebujejo razširitev pravopisnih pravil z novimi možnostmi, ki se odzivajo na sodobno rabo in jezikovne potrebe. Javna razprava poteka do 20. februarja. Komentarje in predloge lahko na spletu prispeva tako strokovna kot laična javnost.

Celovite preglede pravopisnih priročnikov Slovenci izvajamo na nekaj desetletij. Toporišičeva slovnica je prvič izšla leta 1976. Zadnji ponatis brez vseh sprememb je doživela leta 2004. Da bi lažje razumeli nastajajoča pravopisna pravila, je bilo treba del slovničnega orisa prevetriti, je povedala vodja Pravopisne komisije Helena Dobrovoljc, ki je za Delo orisala zgodovinsko ozadje nastanka pravorečnih in pravopisnih priročnikov.

Prvi povojni pravopis, imenovan tudi Župančičev, je izšel leta 1950. Dvanajst let za tem smo dobili Slovenski pravopis 1962, ki je bil izdan brez javne razprave. Vseboval je denimo reformo, da odslej več ne bomo pisali bralec, temveč bravec, kar je dodobra razburilo strokovno javnost. Večina strokovne javnosti je pravilo zavrnila in SAZU je naknadno sprejela sklep, da uporabniki to pravilo lahko »zaobidejo«. Za trenutno veljavni pravopis je bila javna razprava odprta že leta 1981 in devet let je trajalo, da je politična oblast – prek SAZU – dovolila uveljavitev pravil. Danes so torej še vedno veljavna pravila, zapisana v Slovenskem pravopisu 2001, ki je sicer temeljito predrugačil predhodnika iz leta 1962, toda hitro spreminjajoče se družbene okoliščine in potrebe uporabnikov so prinesle novosti, ki jih tudi v pravopisu 2001 ni bilo.

»Noben slovenski pravopis do zdaj ni imel daljše dobe veljavnosti od 39 let. To pomeni, da se v svojem življenju prej ali slej vsi soočimo z zamenjavo kodifikacijskega priročnika, torej s tem, da posamezna pravopisna pravila, ki smo se jih učili v šoli, zastarijo, se spremenijo ali preprosto niso več splošno družbeno sprejeta,« je povzela Nataša Jakop, članica ­Pravopisne komisije.

Preseganje regionalnega

Knjižni jezik uresničujemo, ko pišemo, ko govorimo, pa najbolj zagotovo, ko ga beremo. Za sestav­ljavce pravopisa sta zato radio in televizija glavni referenčni točki. Upoštevajo ju kot pomemben del jezikovne kulture in pravorečne norme oziroma kot rad reče raziskovalec in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Kozma Ahačič, »Angleži imajo kralja, mi pa Radio Slovenija«. Opis knjižnega jezika v Pravopisu 8.0 so torej narekovali uporabniki, ki se poklicno ukvarjajo z jezikom – jezikovni svetovalci, lektorji, prevajalci, novinarji na radiih in televizijah, napovedovalci, uredniki, učitelji in profesorji.

»Pri po številu govorcev majhnem in narečno razslojenem jeziku, kot je slovenski, je še toliko bolj pomembno, da normo raziskujemo in zapišemo na podlagi več kakovostnih govorcev, ne pa le na podlagi ene same osebe ali ozkega kroga ljudi,« je prepričan Hotimir Tivadar, profesor fonetike in fonologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter član Pravopisne komisije. V knjižnem jeziku najdejo skupno točko tudi najbolj oddaljene narečne skupine, kot so Primorci in Prekmurci. Na to in raziskave ter ankete so se strokovnjaki naslonili pri pisanju predlogov. Vsakega regionalnega odklona sicer niso upoštevali, upoštevali pa so reprezentativni nacionalni okvir. Govorjeni knjižni jezik ima namreč vseslovenski značaj, je poudaril Tivadar.

»Kakovostna in regionalno nezaznamovana izreka, ki je nemoteča oziroma zelo malo moteča večini govorcev nekega jezika, je knjižna izreka, ki želi biti opisana tudi v Pravopisu 8.0. Regionalno (samo Ljubljana) in socialno (samo posebej izobraženi in vplivni posamezniki) zamejevalni princip normiranja govorjenega jezika smo želeli v tem novem pravopisu preseči. To seveda ne pomeni, da ni jasnih pravil, ki morajo biti izpričana v rabi in se jih lahko na­učijo vsi govorci slovenščine, ne le pripadniki določenega sloja z določenega območja,« je dodal.

»V tej fazi so pravila namenjena vsem, ki želijo oddati svoj košček pravopisnega mozaika h konsenzualnim rešitvam našega prihodnjega pravopisnega priročnika,« je povedala Nataša Jakop. FOTO: Leon Vidic

Novosti brez revolucionarnih prelomov

Člani pravopisne komisije so torej poglavja veljavnega pravopisa in pravila, ki že dolgo veljajo, prevetrili, posodobili ter jim dodali nove zglede. »Posebnih revolucionarnih prelomov in rešitev ni, so pa zapisane določene spremembe, pogosto kot variantne možnosti, na podlagi raziskav in rabe sodobnega knjižnega jezika,« je pojasnil Tivadar. »Pravopis 8.0 ne omejuje govorcev, temveč koncept knjižnosti razširja, dopušča več možnosti,« je dodala Helena ­Dobrovoljc.

Pri spremljanju izgovora se je pokazalo, da slovenski pravorečni priročniki ne vsebujejo nekaterih očitnih odstopanj od znanih pravil, je povedal član komisije Peter Weiss. »Tako se td v števniku petdeset (tudi v tvorjenki petdesetkrat) izgovarja nepodaljšano, skrčeno, drugače kot v tvorjenki petdelen. Podobno je s std ali stst v šestdeset in šeststo, kar je zborno in čisto jasno drugače kot na primer v šestdelen ali šeststopenjski.«

V strokovnem opisu doživljajo spremembe denimo različice fonemov. Izgovarjali jih bomo še vedno enako, gre le za poenostavitev fonetičnega zapisa ʍsák, wzéti, siu̯ – v vseh teh besedah je s črko v zapisan glas, ki ga izgovarjamo dvoustnično in ga večinoma enako slišimo, zato predlog predvideva le dve različici zapisa – ob naštetih u̯sák, u̯zéti, siu̯ še osnovno varianto (v država) in ne štiri kot doslej.

Nekaj sprememb je tudi pri polglasniku, pri katerem uvajajo enakovrednost izgovarjave denimo besed alarm [alárm/alárəm] in film [fílm/fíləm]. V knjižni izreki je bila druga različica pogosto nezaželena. Ob besedah steber, čeber, skedenj, deska, megla, tema, ki so bile doslej nujno izgovorjene s polglasnikom in naglašene bodisi končniško [stəbə̀r] bodisi na osnovi [stə̀bər], se v manj formalnih okoliščinah tudi v knjižnem jeziku sliši stêber, dêska, têma ...

Bolj sproščeni bodo odslej tudi polglasniki v izpeljankah iz besed s polglasnikom (də̀ž ali kə̀s). »Uskladitev z dejansko izreko prinaša v knjižni jezik izgovorne možnosti z e: dežník ali kesánje (ob dəžník in kəsánje). Čas bo pokazal, v katero smer se bomo nagnili,« je povedala Helena Dobrovoljc.

Tudi kjer e in o nista naglašena, ju bomo odslej lahko izgovarjali ozko – čeprav je v slovnici poudarjeno, da se nenaglašena izgovarjata široko. Maribọr, faraọn, Washingtọn. Iskanje ravnovesja med dosedanjimi pravili in rabo pri naglaševanju imen tujih držav ali mest (Nizozemska, Islandija, Portugalska, Ukrajina, Norveška) je v teku, izvedli bodo tudi anketo med uporabniki. Če se bo pokazalo, da ljudje besede izgovarjajo na dva načina, bo v pravopis dodana tudi nova oblika. Pripravili so tudi pravila za prevzemanje iz desetih tujih jezikov (albanščina, estonščina, finščina, francoščina, italijanščina, madžarščina, poljščina, slovaščina, španščina, turščina), ki so prav tako v javni razpravi. Tu so skušali zadovoljiti vse uporabnike, je povedala Marta Kocjan Barle. »Nekaterim manj zahtevnim uporabnikom bo zadoščalo, da v preglednici poiščejo iskani zapis in zgled, za vse, ki iščejo odgovore na zakaj ali kako, pa so podrobneje opisani mehanizmi prevzemanja v slovenščino.«

Prekletstvo samoumevnosti

Iskanje izgubljenega jezika

Uporabnost za strokovno in laično javnost

Da so pravopisna pravila namenjena samo strokovni javnosti in profesionalnim govorcem, ni res, pravijo sogovorniki. »Pravopis je bolj kot nekdanji prilagojen širšemu krogu ljudi. V njem najdemo tudi odgovore na vprašanje zakaj. Zakaj recimo izgovarjamo [kódzbək], [enádžba], [optôšp], [pogótp]? Pojasnjeno je, kako se vedejo glasovi v različni glasovni soseščini,« je Helena Dobrovoljc razložila splošno uporabnost pravil.

Njena sodelavka Nataša Jakop je širšo javnost povabila k poglobljenemu branju. »Dve poglavji, ki sta v javni razpravi, sta namenjeni strokovni in laični javnosti oziroma prav vsem, ki jih zanimajo aktualna pravopisna vprašanja in želijo javno izraziti svoje mnenje o posameznih predlogih. Namen javne razprave je prav to, da se razkrijejo, soočijo in premislijo tudi diametralno nasprotna si pravopisna stališča, ki sobivajo v naši jezikovni družbi. V tej fazi so pravila torej namenjena vsem, ki želijo oddati svoj košček pravopisnega mozaika h konsenzualnim rešitvam našega prihodnjega pravopisnega priročnika. Več glav namreč več ve.«

Komisija uvaja spremembe po poglavjih, ki jih sproti objavlja na spletni strani , kjer poteka javna razprava. Pod vsakim predlogom lahko uporabniki oddajo komentar. Pri tokratni razpravi je odziv malce slabši, verjetno zato, ker gre za strokovno težje področje, ki se ne dotika toliko ljudi, kot se jih denimo pisanje male in velike začetnice, meni Helena Dobrovoljc. Komentarji so različni, nekateri zelo izčrpni s strokovnim gradivom, nekateri spremembe pohvalijo, drugi so – včasih je ton tak, da pomislimo – kar apriorno kritični.

Strah pred spremembami

Nelagodje ob novem pravopisnem drobnogledu in strah pred zapleteno jezikovno realnostjo, ki ga morda še najbolj občutijo delujoči v avdiovizualnih medijih, je odveč, pravijo snovalci Pravopisa 8.0. Kako bodo nova pravila vplivala denimo na radijski diskurz, smo vprašali koordinatorico Pravopisne komisije Tino Lengar Verovnik. »Uveljavitev pravil iz Glasoslovnega orisa bo po mojem prepričanju v marsikaterem oziru prinesla olajšanje – ne le na radiu, temveč pri govorjenju v javnih oziroma formalnih položajih nasploh,« je odgovorila in poudarila dvoje. »Prvič, v prenovljenem poglavju zgolj uveljavljamo nekatere spremembe glede na prejšnji pravopis, ki so jih v vmesnem času javni govorci že sprejeli kot normativne.« Recimo izgovor tako [u̯rême] kot [vrême], tako [u̯láda] kot [vláda], tako [odu̯léči] kot [odvléči]. Uvedli so tudi pojem manj formalne knjižnosti, ki je povezana z bolj sproščenimi okoliščinami, v katerih je pričakovana tudi manjša stopnja formalnosti. Ta sprememba se tiče zgoraj navedene izgovarjave širokega e, kjer je bil prej zapovedan polglasnik.

»Včasih je v ozadju te nejevolje le strah pred spremembami. Pa tudi zaskrbljenost, da bi bilo treba neko predlagano pravopisno novost že takoj uveljaviti v pisni praksi, na primer v šoli ali pri lektoriranju besedil,« je prepričana Nataša Jakop. »Naj ob tem povem, da je bojazen, da bi bilo treba posamezen predlog novega pravopisnega pravila začeti uveljavljati v praksi že danes in takoj, povsem odveč. Naša trenutno veljavna pravopisna pravila so še vedno pravila Slovenskega pravopisa 2001, ki ga na Franu najdemo objavljenega v skupini splošnih slovarjev. Vendar je v naši dinamični in znanja željni družbi prav in pošteno, da so jezikovni uporabniki, ki se vsakodnevno profesionalno ali ljubiteljsko ukvarjajo z jezikom, čim bolj sprotno seznanjeni s trendi na področju normativistike, zlasti tistimi, ki so podprti z analizami sodobnih gradivskih virov, saj pričajo o tem, da so nekatere uveljavljene pisne prakse, ki jih trenutni pravopis še ni zajel, v stroki zaznane, opisane in na poti, da bodo postale tudi predpisane,« je ­povedala.

Bistvo je, je prepričana Marta Kocjan Barle, da »z bogato obložene pravopisne mize lahko vsak izbira po svojih poklicnih potrebah. Na sestavljavcih učbenikov in poljudnih jezikovnih priročnikov je, da izberejo bistvene sestavine in sestavijo lasten meni ter želodcev bolj ali manj željnih pravopisne hrane ne obremenijo pretirano.«

Večni boj Slovencev z vejicami

Strogi predpisi ali svoboda izbire

Mnoge uporabnike ta svobodnost izbire bega. Nekateri menijo, da so pravila preveč opisna, in si želijo jasnih omejitev. »Ne predstavljam si, kako bi utemeljili pravilo, ki uzakonja eno možnost, v resnici bi pa vsi vedeli, da sta možnosti dve,« je razmišljala Helena Dobrovoljc in pojasnila, da sodobni raziskovalci jezika presegajo črno-belo kodifikacijo prav – narobe, ki so jo uveljavljale starejše različice ­Pravopisa.

Vodjo Pravopisne komisije smo vprašali še, kaj najbolj vpliva na spremembe v jeziku in ali je z njimi slovenščina ogrožena. »Danes je opazno, da knjižnega jezika ne uresničujejo zgolj izobraženi posamezniki, ki poznajo pravila, torej spikerji, lektorji, pedagogi  …, temveč so družbeni mediji to polje sprostili. Na spletu se brez uredniških ali lektorskih posegov lahko izraža vsak, pogovorno, knjižno ali oboje. Občutek jezikovne samozavesti je vplival na to, da smo knjižni jezik začeli dojemati kot raznolik in raznovrsten. Če nekdo izgovori lêopard, drugi pa leopárd, slovenščine ne bo nič manj. Ta strah je torej izginil,« je razmišljala Helena Dobrovoljc in o ogroženosti jezika dodala: »Ko je narod ogrožen, je ogrožen tudi jezik, takrat je težnja, da se skupnost jezikovno poenoti in s tem pokaže svojo moč, večja. Ko pa se grožnja sprosti, tudi ta težnja ni več tako prisotna. Danes slovenščino – tako pogovorno kot knjižno – uporablja največ ljudi, več kot kadarkoli prej v zgodovini. Zato nas različni načini izgovarjave ne ogrožajo.« Nevarnost preži drugje, je dodala.

»Če ne bomo knjižnega jezika vedno znova prilagajali našim navadam, bomo ustvarili dvotirnost – nastala bo prevelika razlika med naglaševanjem besed, kot ga slišimo v formalnih okoljih, in med tistim, ki ga govorimo v neformalnih situacijah. To pa je za jezik slabo,« je zaključila.