Ana Makuc: Moč in upornost žena, mater, ljubic in muz

Eno leto, 250 pesniških zbirk, ena angažirana lavraeatka: dobitnica jubilejne 20. Veronikine nagrade je Ana Makuc z zbirko Ljubica Rolanda Barthesa.

Objavljeno
30. avgust 2016 17.33
Igor Bratož
Igor Bratož

Jubilejno Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta je žirija pod vodstvom pesnice Barbare Korun nocoj namenila prvencu Ane Makuc Ljubica Rolanda Barthesa. Prevajalka, jezikoslovka, raziskovalka, pesnica in aktivistka v kratkem pogovoru za Delo ponuja jasna mnenja.

Nagrajeno knjigo je lansko leto izdala KUD Apokalipsa, soustvarjalka dela je slikarka Nevena Aleksovski, ki je prispevala ilustracije.

Leta 1982 rojena Ana Makuc je prevajalka, jezikoslovka, raziskovalka, pesnica in aktivistka. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in literarne teorije in angleškega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktorirala iz ženskih študij in študij spolov na Univerzi v Lancastru v Veliki Britaniji.

Njena poezija, literarni prevodi in znanstveni članki s področja feministične literarne vede so objavljeni v revijah Apokalipsa, Mentor, Jezik in slovstvo in kot knjižna poglavja založbe Inter-Disciplinary.Net.

Žirija je v utemeljitvi zapisala, da so prvoosebne izpovedovalke v Ljubici Rolanda Barthesa močne in družbeno vplivne ženske, njihov odnos do moških predstavnikov patriarhalnega sveta pa subverziven. Kako subverziven?

Lahko ponudim le svojo interpretacijo. Zbirka je napisana v obliki dramatičnih monologov, ki podarjajo glas ženskim zgodovinskim, literarnim in mitološkim likom in osebam. Ta oblika poezije ima dolgo žensko-avtorsko literarno tradicijo in že od vsega začetka deluje kot zamaskirana kritika družbe. Viktorijanska pesnica Augusta Webster in sodobna angleška pesnica Carol Ann Duffy sta jo uporabljali tako.

Že sama forma bi bila torej lahko subverzivna, če subverzivno razumemo kot sprevračanje obstoječega, vladajočega sistema. Odnos lirskih subjektov do moških v pesmih pa bi lahko bil subverziven v smislu, da ženske tu niso spolni objekti, pač pa močni subjekti. Lirske subjekte problematizirajo tradicionalne ženske vloge žene, matere, ljubice in muze, na primer. Na to napeljuje že sam naslov zbirke, ki je ironičen, kajti znano je, da je bil Roland Barthes gej.

Kritika (Diana Pungeršič v Sodobnosti) je navrgla, da vsaka od dvajsetih pesmi zbirke »predstavlja bodisi miniaturni oziroma fragmentarni psihogram izbrane ženske bodisi njen lucidni preblisk ipd. kot odziv na moškega iz njenega življenja«. Se strinjate?

Ta forma vsekakor omogoča empatično vživljanje v usodo drugega in se, med drugim, ukvarja z odnosi med spoli. Na njeno pisanje je vplivalo moje poglabljanje v psihoanalizo intersubjektivnosti Jessice Benjamin med pisanjem doktorata. Vendar gre pri teh pesmih tudi za revizijo mitov, za opolnomočenje teh žensk, za strateški upor. In podobno, kot one govorijo skozi mene, tudi jaz govorim skozi njih, da naslavljam nekatere probleme v naši družbi s predpostavko, da je osebno politično.

Študirali ste v Ljubljani in Lancastru. Se slovenski diskurz razpravljanja o vlogi ženske in njene identitete v zgodovini, literaturi in spolnosti, spolni razliki in feminističnih teorijah razlikuje od otoškega?

Nemogoče je nacionalno posploševati, a morda je slovenska družba res bolj nevedna kar zadeva boj za ženske pravice in pravice spolnih ter preostalih manjšin. Pri nas je patriarhat še vedno zakoreninjen in gre z roko v roki s kapitalističnim neoliberalizmom, feminizem pa se zaradi pomanjkanja znanja in zanimanja napačno dojema v slabšalnem smislu. V aktivizmu in raziskovanju se prav gotovo ukvarjamo z lokalnimi temami, ki zadevajo spol, in z oblikami seksizma, ki so prisotne pri nas.

Ob objavah in nastopih ste predstavljeni tudi kot aktivistka. Kakšna vrsta aktivizma se vam zdi sploh mogoča, kakšen je njegov domet?

Aktivizem izhaja iz potreb 'ulice', ki jih uradne institucije ne pripoznajo ali zadovoljijo. Že samo v Ljubljani se dogaja ogromno aktivističnega dela, ki blaži družbene krivice in opravlja delo, ki naj bi ga opravljala socialna država.

Festival in kolektiv Rdeče zore, ki deluje na Metelkovi in v Rogu in ki ga že tri leta so-ustvarjam, deluje po principu tako imenovane kontra-javnosti. To pomeni, da ustvarja lastno javnost in varni prostor za druženje žensk, feministično usmerjenih žensk, LGBTIQ posameznic in posameznikov, podpornikov feminizma na nehiearhičen, protikapitalističen način, brez strahu pred zasmehovanjem, neodobravanjem ali celo nasiljem. Hkrati se javno in kolektivno, kot del splošne javnosti, bori proti strukturnim neenakostim.

V Socialnem centru Rog, na primer, pomagajo migrantom, kar je po mojem mnenju za njih neprecenljivo, saj, tako menim, imajo občutek, da so ljudje, ne številke, da so ljudje do njih solidarni, ne pa sovražni. Medtem ko so v azilnih domovih kot v zaporu, se v Rogu lahko zabavajo, učijo, kuhajo … Pomagajo jim tudi pri birokraciji, jim organizirajo izlete.

To sta samo dva primera aktivističnega delovanja in učinkovanja pri nas, še več jih je. Samonikli kolektivi ali festivali, kot so Vstajniške socialne delavke, Feministični pevski zbor Z'borke, Reciklart, Transforma, Protirasistična fronta brez meja … opravljajo ogromno družbeno odgovornega dela.