Anarhistka, ki cveti v rdeče-bledovijoličastem odtenku

Ruska esejistka, književnica in publicistka je znana kot literarna predstavnica perestrojke in posovjetskega časa.
Objavljeno
18. februar 2019 11.00
Posodobljeno
18. februar 2019 11.29
Dolga zgodovinska sled pisane besede teče skozi Tatjano Tolstoj. Foto Osebni arhiv
Dolga zgodovinska sled pisane besede teče skozi Tatjano Tolstoj. Teža priimka narekuje, da se najprej lotimo njenega družinskega drevesa. Kot da ne bi bilo dovolj, da najprej prikliče v spomin njenega starega strica Leva Tolstoja,­ so tu še njena babica, pesnica Natalija Krandijevska, in ded Aleksej Tolstoj, pisec znanstvenofantastičnih romanov in avtor ­Buratina, ruskega Ostržka. Skozenj se v modro pisateljsko kri primeša še rod ruskega realista Ivana Turgenjeva.

Geni Tatjane Tolstoj niso pustili na cedilu. Odmerili so ji občutljivost, s katero ji je dano zapaziti detajle in nianse vsakdanjosti, pa senzorično tankočutnost, ki njene stavke pretvarja v občuteno metafiziko, in jo nagnili k temu, da »povsod vidi znake in simbole«. V kombinaciji z ravno pravšnjo mero cinizma, da se oddalji od pravkar zapisanega in predvsem v svojih prvoosebnih esejih razčara sentimentalnosti, ki se jim ni mogla upreti, nastanejo zapisi, kot je: »Če si dekle s kito in v letih, ko te prežemajo hrepenenja in pričakovanja, in je zunaj bel junijski večer z neugasljivo svetlobo in nihče ne spi in smrti ni in z neba kakor da prihaja glasba, je prijetno nekoliko postati na takšni terasi, objeti belo štukaturo stebra in opazovati, kako se od stopnic navzdol razliva morje cvetočega bezga, ter vdihovati vonj te bele, mračne pene in vonj svojega čistega telesa in vonj svojih las. Pozneje te bo življenje pustilo na cedilu, a to bo šele pozneje.«

Se mar ne zdi, da nekje globoko v teh besedah odmeva prvi stavek njenega starega strica Leva iz njegove Ane Karenine, ki te tako posrka vase, da bi nemudoma pogoltnil vseh tisoč strani naenkrat? »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.«
 

Bezeg, krompir in polena v štedilniku


V zbirki esejev, naslovljeni Tuja lepota, nas popelje v slikovit, živahen svet otroštva, predvsem v poletja, ki jih je z razširjeno družino in varuškami preživljala v dači na leningrajskem podeželju. Bezeg, vonj pečenega krompirja in pokajoča polena v štedilniku so njene magdalenice, ki jo vrnejo v zgodnja leta brezskrbnosti, naivnosti in prostodušnosti, ko je v svet zrla skozi steklenico s kombučo. Pa nato v krhko notranjost z zgodbami iz knjig prežete nedolžne najstnice, ki je fantje niso kaj prida zanimali, saj je nameravala cveteti, »in to v rdeče-bledovijoličastem perzijskem odtenku«. Njena poza »stanovitnega kositrnega vojaka« ji je v ljubezni služila, dokler ji ni med študijem v ZDA prekrižal poti poročen ameriški dolgin. Iz nemogoče zveze se ji je uspelo izviti, razmerje z Ameriko pa je ohranila. V devetdesetih letih je poučevala na tamkajšnjih univerzah, danes pa redno piše za New Yorker in New York Review of Books ter tam izdaja knjige.

Tatjana Tolstoj
Odprtje festivala
1. marec ob 20. uri
Literarni večer
Cankarjev dom
pogovor vodi Andrej Stopar
 


Zaradi brezprizivne, jasne politične misli, zapisane v jedkem slogu, »sem anarhistka, a gojim nežna čustva do primitivnih tiranov«, in zaradi pronicljivih analiz srži ruske duše, kot je na primer tista, ki kritično motri triado grofa Uvarova (pravoslavje, samodržavje, narodnost), si je doma prislužila mesto intelektualne avtoritete. Dvanajst let je na začetku novega tisočletja na ruski nacionalni televiziji z gosti pretresala pereča kulturna in politična vprašanja v pogovorni oddaji Šola škandala. Kot »izvedenka za sodobno umetnost« (ta naziv v umetniško-zgodovinskem eseju, posvečenem nadmoči Malevičevega črnega kvadrata, sama postavi v navednice) pa se na enem od ruskih skladov trudi nagraditi tiste, kot pravi, »ki so si izmislili najmanj zoprne in nesmiselne stvari«.

Iz njenih stavkov vreta spoštovanje in ljubezen do jezika ter skromnost pred mogočnostjo kanona literarne zgodovine, ki mu pripada. V zapisih kot rešitelje in duhovne voditelje priklicuje velike ruske pesnike in literate, Gogolja, Tolstoja, Josipa Brodskega, Aleksandra Bloka … in svoje misli tu in tam podčrta z verzi babice Natalije Krandijevske ter dovtipi Poline Suslove, ki je navdihovala že ­Dostojevskega.

Roman Mjausk, ki je leta 2017 izšel tudi v slovenščini v nagrajenem prevodu Urše Zabukovec, je pisala šestnajst let. Z obiskom Ljubljane v času Fabule bo pospremila izid prevedene zbirke esejev Tuja lepota in v pogovoru v Cankarjevem domu razprla svoj literarni svet.