Andrée Lück-Gaye: Slovenski pisci so dobri pripovedovalci zgodb

Most, ki ga že več kot tri desetletja med Francijo in Slovenijo gradi prevajalka Andrée Lück-Gaye, je hvalevredno trden. Čezenj je v francosko okolje pomagala prodreti prenekateremu slovenskemu pisatelju, čigar ime zdaj tudi Francozom zveni znano: Boris Pahor ali Drago Jančar. Njen prispevek je izjemen, ne zgolj v literaturi, ampak za širša razmerja.

V Slovenijo je zagledana, še posebno v Prekmurje. Kaj ne bi bila, ko pa so njene korenine tudi prekmurske. »Moj ded po očetu je bil madžarski Jugoslovan, rodil se je v času, ko je bilo Prekmurje pod madžarsko okupacijo.« V Francijo se je pred prvo svetovno vojno mlad podal s trebuhom za kruhom, kjer se je poročil in je na severu države kot rudar preživljal svojo veliko družino. Kakor vsi, ki so takrat od drugod prihajali na delo – Poljaki, na primer –, se je poskušal čim bolje zliti s francosko družbo. O pomenu korenin se ni spraševal, nasprotno, drugačnost je poskušal čim bolje zakriti, jezikovno prav tako.

Mnogo let pozneje, ob koncu 60. let, si je v duhu tedanjega časa vprašanje: Kdo sem in od kod sem? postavila vnukinja Andrée. Potem ko je začela brskati po rodovniku, je na edini še ohranjeni prekmurski naslov, ki so ga imeli doma, poslala pismo. Prvo stran je popisala v francoščini, drugo v nemškem prevodu. Čez nekaj mesecev, takrat je bila še Jugoslavija, je iz okolice Cankove prejela odgovor očetove sestrične ...

Prva srečanja in prvi prevodi

Ker se je med prvimi srečanji s slovenskimi sorodniki jezikovno precej lomila s slovarjem v roki, se je – čeprav so se ji ljubko smejali – ne več zelo mlada odločila za študij slovenščine na pariškem Inalcu (Institut National des Langues et Civilisations Orientales). »Slovenija pomeni v Franciji jezikovna vrata na orient. Slovenščine se lahko, kar se morda sliši bizarno, učimo na inštitutu za orientalske jezike.«

Napredovala je hitro, bila je zavzeta, ob spodbudi odličnih mentorjev – tedanje lektorice na Inalcu in pozneje urednice Delovih Književnih listov Marjete Novak Kajzer, profesorja slovenščine in prevajalca Clauda Vincenota in profesorice francoščine Elze Jereb – se je kmalu spustila v prevajalske vode. Dela se je lotila z veseljem, kajti »od nekdaj sem z užitkom in veliko brala.«

Seznam knjig, ki jih je pofrancozila, se redno daljša od leta 1980, zdaj so na njem številne novele in že petnajst romanov, pod katere so se v izvirniku podpisali od Borisa Pahorja, Draga Jančarja in Lojzeta Kovačiča do Vladimirja Bartola, Florjana Lipuša, Miška Kranjca, Andreja Blatnika in drugih.

Prvi roman, ki ga je prevedla – Zapisnik Vladimirja Kavčiča – ostaja tudi letos, ko je književnik dobil Prešernovo nagrado, naprej v domačem predalu. Žal je v njem še kar nekaj svežnjev neprevedenih naslovov: Levitan Vitomila Zupana, za katerega že leta zaman išče založnika, pa Pasji tango Aleša Čara, Grenko morje Marka Tomšiča, tudi Boštjanov let Florjana Lipuša, ki ga je prevedla v sodelovanju z Marjeto Novak Kajzer, je za zdaj brez založnika in nekateri prevodi njej zelo ljubega Miška Kranjca. »Kranjec je nekaj posebnega. Kranjec je Prekmurje.«

Pisci, ki jih je prevedla, so različni, in vendar jim je skupno, da dobro pripovedujejo zgodbe, ne odlikujejo pa se vsi po slogu. »Rekla bi, da nanj niso vselej pozorni, radi se zapletejo v ponavljanje drobnih besed.« Kot bralka in prevajalka izbira avtorje večidel po priporočilu drugih, očitno prave. »Ne, ne morem reči, da imam nos za dobro literaturo, domala vse so mi predlagali. Nisem jih prepoznala sama.«

Zgodilo se je tudi, da so jo poklicali kar pisatelji in jo prosili za prevod, ga plačali ... S svojim spretnim prevajalskim peresom jih ne postavlja samo na francoski zemljevid, ampak tudi na svetovnega. »Borisa Pahorja, na primer, so v Italiji, kakor mi je povedal, odkrili komaj potem, ko ga je že bilo mogoče brati v francoščini; najprej je izšla Nekropola [Pèlerin parmi les ombres, Vermillon], zatem zbirka novel Arrêt sur le Ponte Vecchio [Editions des Syrtes].« Pahor je danes pisec, čigar knjige je videti v izložbah evropskih knjigarn in o katerem mediji veliko govorijo, spletni prav tako.

Odmevi in odsevi

Seveda je utopično pričakovati, da bi slovenska literatura množično privlačila francosko bralstvo. »Ni težko samo za slovensko književnost, tudi za vse druge je v teh časih podobno, za številne domače pisce prav tako.« Slovenija kot majhna in predvsem mlada država Evrope ostaja naprej precejšnja neznanka, zato ne more presenečati, da trije debeli zvezki Kovačičevih Prišlekov [Les Immigrés, Seuil] ne pritegujejo veliko pozornosti: pa čeprav so odlično branje, kar so prepoznali tudi v nekaterih francoskih časopisih in so nadvse zadovoljni v založbi. »Založnica mi je rekla, da so prava mojstrovina, kar bodo nekega dne zagotovo spoznali tudi Francozi. Verjamem, da bodo.«

Zato pa se mnogo bolje prodaja Jančarjev roman To noč sem jo videl [Cette nuit, je l'ai vue, Phébus], ki je v nekaj tisoč izvodih izšel v začetku letošnjega leta in so ga po štirih mesecih že ponatisnili. »Za Draga Jančarja je zanimanje pri Phébusu res veliko in vedno več ga je tudi med bralci.« Narašča upravičeno, kajti ugledni slovenski pisec je tematsko zelo raznolik in tudi njegov jezik je izboren. Veseli še, da bodo njegovo družbenokritično dramo Veliki briljantni valček [La grande valse brillante] v kratkem postavili na oder pri pariškem umetniškem kolektivu Termos.

Skozi književnost, ki jo prevaja Lück-Gayeva, lahko Francozi nemara začutijo, tudi kakšni ljudje smo. Že pred leti je dejala, kako slovenska literatura ni prav radostna. Iz pisanj veje določeno pomanjkanje veselja, morebiti tudi manko radosti do življenja, zato pa je čutiti nemalo nostalgije, hrepenenja, nemara celo žalosti. Naj gre za Pahorja ali Jančarja, Kovačiča ali koga drugega ... »Morda se tako samo razkriva slovansko bistvo. V književnosti – vsaj v tej, ki jo spremljam – ne zaznavam prav veliko ležernosti.« Slovensko družbo dobro pozna in se v njej počuti domače, saj se že desetletja redno vrača v Prekmurje in Ljubljano, bere časopisje in tako ve, s kakšnimi težavami se spopadamo.

Odkar se je pred kratkim začela sistematično učiti tudi govorjene slovenščine, verjame, da bo še bolje zaznavala tukajšnjo energijo in vse, kar se dogaja. Kot tujka kajpada ne čuti na lastni koži nekaterih slabosti male sredine, kjer se malone vsi poznajo, ne, pri prevajanju slovenske literature v francoščino bi si celo želela več prerivanja, vsaj več zanimanja. »Prevajali so jo resda že prej – v 70. letih Cirila Kosmača, na primer – in tudi pozneje je bilo zaslediti nekatera besedila po revijah ali pri manjših založbah, ki jim ni bilo kaj prida mar za distribucijo. A da je bilo kdaj interesa ogromno, ni mogoče reči.«

V prihodnje že vidi, kako bi lahko vsaj dva mlada prevajalca odlično francozila slovensko literaturo. A razveselila bi se jih še precej več. »Večkrat ko bodo Francozi slišali za Slovenijo, bolje bo.« Za vse: Francoze in Slovence, za most med nami. Pri tem se nekako ne more znebiti vtisa, da pri nas ne kažemo prav veliko ambicij ali interesa, da bi bili bolj navzoči med tujim bralstvom, na tujem na sploh. »Ni videti, da bi si slovenski založniki prizadevali pri promociji svojih avtorjev v tujini. To so v nekaterih francoskih založbah že opazili. Škoda. Kajti v Franciji obstajajo založniki, ki sodelujejo samo z založbami, ne berejo pa besedil, ki jim jih neposredno pošiljajo prevajalci.«

Prevajati in govoriti

Da slovenska literatura in z njo tudi Slovenija sčasoma vendarle prodira naprej med francoske bralce, so ob Lück-Gayevi (ki je bila za svoje delo že nagrajena v Evropi, Franciji in pri nas) zaslužna še druga imena: denimo pisateljica Brina Svit, prevajalka in francoska založnica Zdenka Štimac, pokojna profesorica in prevajalka Antonija Bernard, znani fotograf Evgen Bavčar ... Povezave so nujne, mreženje je ključno.

Od prevodov iz slovenščine v francoščino ne bi mogel seveda nihče živeti, tudi Lück-Gayeva ni, zdaj je upokojena, prej je delala v prosveti. Za nekaj prevodov ni nikoli dobila plačila, za nekatere precej pozno, za določene pa dokaj dobro ...

»Vsega je bilo.« Kdor se zdaj podaja v njene vode, naj ve, da bo dela veliko, denarja manj. Časi so slabi, tudi v francoskem založništvu ni rožnato ... Založbe ves čas zamirajo in se rojevajo nove, še pravi prevajalka, ki razen s svojo družino in slovenskimi prijatelji slovensko ne govori. »Kdor je kdaj prevajal, ve, da ni to nič nenavadnega. Prevajati je nekaj, govoriti nekaj drugega.« Kakor tudi pisati in govoriti še zdaleč ni eno in isto. »Po svoje me je malo sram, da se ne znam bolje izražati v slovenščini, predvsem pa me moti, saj sem zato prikrajšana za nič koliko stikov, tudi z avtorji knjig, ki se jih lotevam.« Toda prevajalec mora obvladati predvsem pisani jezik, posebno materni, vedeti mora, kako funkcionira, in nujno je tudi, da ima uho, treba je znati slišati melodijo, ključno je razumeti skrivnost branja.

Prevajalka pritrjuje, da je poznavanje traduktologije resda koristno, a pri samem procesu prevajanja je nemara še najbolje odmisliti teorijo. »Veliko bolj je pomembno, da znaš začutiti bližino z izvornim tekstom in razpoloženje, ki veje iz njega. Nato pa moraš vse to doseči še v ciljnem jeziku. Nisem ravno človek teorije.«

Prekmurje

Povečini prevaja v jutranjih urah, ko je spočita in sveža. Prve zapiske napiše na roko, napreduje počasi, besedo za besedo in precej v grobem, nato vključi računalnik. Prenosnik, v katerem so tudi potrebni slovarji in drugi priročniki, ima vedno pri sebi, tudi ko je na poti. In potuje veliko. Živi v Parizu, veliko časa preživi v Senegalu, od koder prihaja njen mož, redno prihaja še v Slovenijio: v Ljubljano in Prekmurje, »najlepši konec države«. Prekmurske ravnice so ji zlezle pod kožo, tam je njena družina in so čustva. »Morda se sliši čudno, ampak čutim, da res izviram iz Prekmurja. Možno je, da se bom nekega dne tja preselila.«