Anja Zag Golob: Strip je izjemen most do branja

Pred enajstimi leti je pri takrat novoustanovljeni založbi VigeVageKnjige (VVK) v zbirki Risoromani izšla prva knjiga, Peščeni grad Pierra Oscarja Lévyja in Frederika Peetersa. Do konca leta 2023, v katerem je praznovala deseto obletnico, je založba izdala 67 knjig in pobarvanko. Večinoma gre za prevode, od leta 2019 pa na leto izdajo najmanj eno izvirno delo slovenskega avtorja. Ob spletni knjigarni imajo še dve fizični – v Ljubljani in Mariboru –, na čelu pisane ekipe je glavna in odgovorna urednica Anja Zag Golob.

Pri založniškem delu ste se specializirali za stripovsko literaturo.Kako to?

Prepričani smo, da si bralci kakovostno zaslužijo tudi v slovenščini. To literarno področje je v zadnjih desetletjih v tujini doživelo najbolj strm razvoj in je zelo raznoliko, na našem trgu pa tega ni bilo zares opaziti. Nam se je to zdelo naravnost škandalozno, strip lahko vendar toliko ponudi, in to vsem starostnim skupinam!

Mi smo specializirani za eno njegovo podzvrst, risoroman, ker ljubimo dobre zgodbe, a izdajamo tudi druge podzvrsti, otroški strip, znanstveno fantastiko, celo mango smo prevedli, v zadnjih letih pa se posebej posvečamo segmentu stripov za mlade odrasle.

Zakaj prav zanje?

Ker tu na splošno, ne glede na literarno zvrst, izgubimo največ bralcev, strip pa je po logiki pripovedi kot nalašč za to obdobje. Obstaja cela rajda risoromanov točno za to starostno skupino in zdi se nam ključno, da zgradimo ta most, da mladim ponudimo vsebine, ki jih pritegnejo, in sicer v obliki, ki jim je domača – strip kot vizualni medij nagovarja mladostnike, kot jih morda tolsti romani ne, deluje lahko komplementarno z drugimi literarnimi zvrstmi, mnoge mlade, ki sploh ne berejo oziroma branje pod pezo pubertete opuščajo, lahko potegne nazaj vanj. Ravno iz teh razlogov knjigam za mlade odrasle namenjamo posebno pozornost in skrb.

Vaja v udomačevanju nestalnosti in preobrazbe

Vse več avtorjev in umetnikov se odloči za strip kot medij za resne in kompleksne teme. Kako vidite njegovo vlogo v spodbujanju družbene debate in kje še vidite potencial?

To je medij za vse teme, kar nenehno dokazuje. Posebej risoroman igra tu pomembno vlogo, saj se od drugih podzvrsti stripa razlikuje po tem, da izraziteje pripoveduje zgodbe, tudi osebne, te pa večkrat sprožijo širše družbene debate. Izdali smo tako, recimo, risoromane o alopeciji, transspolnosti, o iskanju identitete, o raku, istospolni ljubezni v zrelih letih, medvrstniškem nasilju, prevladi robotov, odcepitvi od sveta – na podlagi osebnih zgodb ­posameznikov.

Že večkrat ste omenili risoroman. Če se ne motim, ste prav pri vas skovali to poimenovanje za graphic novel. S čim vas tako nagovarja?

Res je, izraz risoroman je zrasel na zelniku naše založbe in zelo nas veseli, da se je tako dobro prijel. V referenčnem korpusu pisne slovenščine Gigafida ima dovolj zadetkov, da je kandidat za vpis v SSKJ. Slovenščina je potrebovala ustrezen prevod poimenovanja stripovske podzvrsti graphic novel, ker ji tujke res ni treba uporabljati, in predlagali smo izraz, ki je skovan po pravilih stroke: je ekonomičen, smiseln ter zapomljiv, dobro zveni in ni tujka. Odobravajo ga, kolikor vem, tudi na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU.

Strip in risoroman sta s prepletanjem besedila in ilustracij edinstven način za pripovedovanje zgodb. Kako menite, da ta kombinacija vpliva na dojemanje zgodbe in njen učinek na bralca?

Današnji svet je izrazito vizualen. Človeka v njem podobe bombardirajo dobesedno od povsod, zato se mora naučiti razbirati njihove pomene. Mlajšim generacijam se to zdi samoumevno, preostalim pa strip, posebej risoroman, lahko zelo pomaga, saj se skozi sledenje zgodbi domala intuitivno učimo multimodalnega branja. Ravno dejstvo, da v stripu ena plus ena, torej besedilo in risba, ni dva, marveč tri in več, saj tekst in podoba skupaj povesta več od zgolj svojega seštevka, pri tem igra glavno vlogo.

Stripar je po poklicu medved, samotar, ni koncertni junak

Že prej ste poudarili, da je primeren za vse starosti.

Stripa se, posebej pri nas, še vedno drži izrazit predsodek, posebej med odraslimi bralci, a iz izkušenj povem, da res ni potreben, ker ga lahko razume vsak, poleg tega je izjemno raznolik in res namenjen vsem, nikakor ne le poučenim izbrancem. Upam, da bo ta predsodek pomagal odpraviti tudi nacionalni dan stripa, ki ga je na našo pobudo letos razglasilo ministrstvo za kulturo, kar nas zelo veseli.

Za kakšne vrste predsodkov gre?

Huuu, kje začeti? Da gre za 'šajs' literaturo, ki sodi na stranišče in mora biti temu primerno poceni, narejena ceneno – mi pa izdajamo resne, nemalokrat debele stripovske knjige, pogosto trdo vezane in v več delih. Da to ni zanje, da tega ne znajo brati, da enostavno ne razumejo, kako se lotiti strani z besedilom in risbo hkrati ... pa je treba res zgolj malo začetnega truda, potlej pa gre samo od sebe. Včasih pride tudi kak starš, ki se zmrdne nad stripom, ki ga navdušeno odpre njegov otrok, češ da vsebuje premalo besedila, da to ni dovolj 'resno' čtivo za njihovega sončka.

Strip uri v multimodalnem branju in količina besedila v njem je zadnja stvar, ki opredeljuje njegovo kakovost. Večina avtorjev glede na vsebino v njem domiselno spaja tekst in risbo tako, da je zdaj v ospredju en, zdaj drugi, kakor narekuje zgodba. Ravno v tem je strip kot tak, risoroman pa še prav posebej, tako prepričljiv: človek zgodbi med branjem sledi domala intuitivno, elementi se povežejo – in že si noter. Nobenega strahu ni treba – strip je demokratičen. Namenjen je vsem.

Branje stripov bi lahko primerjali z branjem poezije

V čem vidite pomen nacionalnega dneva stripa?

Ker v Sloveniji še vedno ni dojet kot enakovredna literarna zvrst, zaradi česar med splošno populacijo nima mesta, ki mu glede na razvoj v zadnjih desetletjih upravičeno pripada. Preveč ljudi še misli, da so strip samo in izključno Zvitorepec, Miki Miška, Alan Ford, Dylan Dog, Zagor ipd. Ta literarna zvrst doživlja tak razcvet, da ostanejo, ko enkrat pridejo do nas in odprejo katero od izdanih knjig, brez besed – po mojih izkušnjah resnično vsakdo, ne glede na starost in bralske izkušnje, najde nekaj zase.

Nacionalni dan stripa je predvsem namenjen ozaveščanju, ključno za razvoj stripa pri nas pa je, da se to področje profesionalizira, opremi z dovolj sredstvi za razvoj, da se zagotovi ustrezna plačila avtorjem in prevajalcem, da bodo lahko vsaj nekateri živeli od stripa, zdaj ne more nihče, da se omogoči izobraževanje ter krepi možnosti izdajanja domačega in prevodnega stripa vseh podzvrsti. Z eno besedo: potrebujemo nacio­nalno strategijo razvoja stripa in nacionalni dan stripa vidim kot prvi korak do tega.

Bi rekli, da zanimanje za to literaturo pri nas narašča?

Morda v teoriji in v knjižnicah, prodaja, od katere živimo založbe, temu žal ne sledi.

Morda vidite potencial v tem, da bi vizualna literatura postala pomemben dejavnik v šolskih učnih načrtih in kulturnih programih?

Upati je, da se bo predsodek med starejšo populacijo na neki točki vendarle zlomil in bo strip tudi pri nas končno postal tisto, kar zunaj že zdavnaj je: enakovredna literarna zvrst, ter da bo v najkakovostnejših izdajah našel pot tudi v programe fakultet, šolska berila in na sezname obveznega čtiva, denimo za maturo ali bralno značko. Tudi med raznimi komisijami, ki o tem odločajo, so predsodki do stripa namreč še vedno naravnost groteskno zakoreninjeni, medtem pa gre razvoj svojo pot, potem se pa sprašujemo, zakaj bere vse manj ljudi.

Strip je izjemen most do branja – tudi za ljudi, ki zdaj sploh ne berejo, samo približati jim ga je treba. 'Stručkotom', ki mislijo, da gre za trivialno literaturo, predlagam, naj vzamejo v roke, recimo, Blast Manuja Larceneta in Zimske ptice Gašperja Krajnca. Naj ju preberejo, pa se bomo potem pogovarjali. Ker zdaj večinoma, drznem si reči, nimajo pojma, o čem govorijo.