Tiskane izdaje
Ob kulturnem prazniku smo znane Slovence povprašali, kako pogosto prebirajo Prešernovo poezijo, katera je njihova najljubša, katero znajo na pamet ... Izkazalo se je, da je Prešeren zelo živ med Slovenci.
Spomenka Hribar, publicistka:
Ja, večkrat sežem po Prešernovi poeziji in vedno odkrijem kaj novega. Najbolj mi je pri srcu Prešernova pesem Slovo od mladosti; Sonetni venec je njegova osebna izpoved in hkrati opis njegovega/slovenskega 19. stoletja.
Največ pa mi da misliti štirivrstična pesem, ki je objavljena kot »Prešernova vera«: »Kar je, beži./Al' beg ni Bog,/ki vodi vekomaj v ne-bo,/kar je, kar je bilo in kar bo?« Nadvse zanimiva je tudi primerjava med njegovimi nemškimi pesmimi in slovensko različico; pokaže namreč, kaj je možno povedati v enem in kaj v drugem jeziku; vsebini se ne pokrivata!
Manca Košir, publicistka:
Prešerna prebiram vsako leto večkrat. In vedno znova mi je najbolj všeč njegova pesem Neiztrohnjeno srce. Veliki pesnik je vedel, da je SRCE človekovo središče, povedal, kako zelo pomembno je, da izrečemo in izpovemo, in ne da nosimo bolečine/pesmi »zaprte v prsih dokaj let«. Močno sporočilo! Na pamet? Žal le tisto, ki so nam jo – šoli hvala! – vcepili v spomin: »Oj Vrba, srečna draga vas domača ...« Zdaj se šele polno zavedam, kako pomembno je učenje pesmi na pamet...
Desa Muck, pisateljica:
Najljubši so mi kar Soneti. Do konca ne znam več na pamet nobene, sem pa jih znala, znam pa cel kup prvih kitic. Prešerna že zelo dolgo nisem brala, sem bila pa velik fan v osnovni šoli in sem ga non stop prebirala in ga nadvse patetično recitirala pred ogledalom. Še zdaj znam kakšno družbo prestrašiti z začetkom Uvoda v Krst pri Savici.
Vlado Žabot, pisatelj:
Prešernovo poezijo mi je brala in deklamirala že mama. Iz zgodnjega otroštva so mi ostale v spominu pesmi Orglar, Slovo od mladosti, Nezakonska mati, O Vrba, srečna, draga vas domača in še kakšna. Potem sem se v šoli najprej naučil na pamet Kam, Slovo od mladosti, celo Povodnega moža. Nato pa diplomiral iz slovenščine. Mislim, da je pravzaprav težko najti Slovenca, ki ne bi znal zdeklamirati vsaj nekaj Prešernovih verzov – če drugega ne, pač nekaj Zdravljice.
Vsekakor mi je prijetno pri srcu, ko za osmi februar med Slovenci čutim resnično praznično razpoloženje in ko v zbrani množici pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani poslušam Prešernovo poezijo v največkrat izvrstnih interpretacijah naših gledališčnikov.
Prav ganjen pa sem bil, ko sem kakšno leto nazaj tretjega decembra zvečer s skupino tujcev bolj kot ne po naključju prišel na ljubljanski Prešernov trg in tudi sam ostrmel nad zbrano množico, ki je v mrazu, tiha, zbrano poslušala čudovito petje podoknic nesrečni Juliji. Bilo je čarobno. In osuplim, navdušenim tujcem sem rekel: »Sedaj čutite Slovenijo.«
Barbara Jaki, direktorica Narodne Galerije:
Najljubše so mi Gazele in Zbadljivi napisi, na pamet bi pa lahko recitirala kar veliko, saj nas je mama vse tri otroke od malega napeljevala na učenje Prešernovih poezij: Zdravljica, ki jo znam tudi zapeti, Povodni mož, O vrba, Pod oknom, Kam, Glosa ... Pri večini drugih pesmi pa znam vsaj prve verze.
Borut Veselko, igralec:
V celoti znam Vrbo, druge pesmi pa delno, kako kitico, ampak mnogih bi se lahko zelo na hitro naučil na pamet, recimo v enem dnevu.
Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška voditeljica Mestnega gledališča ljubljanskega:
Najljubša sta mi dva od Sonetov nesreče: O, Vrba in Hrast. Na pamet znam omenjena dva soneta, Povodnega moža in Turjaško Rozamundo. Največkrat in to kar pogosto pa prebiram Krst pri Savici.
Julijana Bizjak Mlakar, ministrica za kulturo:
Moja najljubša Prešernova pesem je Pesem moja je posoda tvojeg imena, na pamet pa znam dele Uvoda v Krsta pri Savici, Zdravljico, O, Vrbo, srečno, drago vas domačo, Slovo od mladosti, Povodnega moža. Pogosto se vračam k branju Prešerna, ker vedno znova odkrivam vsebinske odtenke katerega izmed verzov.
Matjaž Berger, ravnatelj Anton Podbevšek Teatra:
V dobrih starih časih gimnazije si moral pri pouku slovenskega jezika kaj plemenitega znati tudi na pamet. Izvrstni in v Prešerna zaljubljeni profesor Janez Kolenc je »varuh interpretacije« mojega Prešerna na pamet – Sonetni venec.
Že nekaj časa pa popolnoma resno razmišljam o umetniški akciji, ki bi Prešernov Krst pri Savici artikulirala prav v vertikali in horizontali Savice, na dan, ki mu pravimo 8. februar, v vseh jezikih tega sveta, v živo in preko intermedijskih umetnosti. Ko sem pred leti režiral Cankarjeve Hlapce, sem prav vsak dan prebiral tudi Prešerna, za eros, hrepenenje, držo, gesto.
