Anne Michaels: »Moralnost je kot mišica, treba jo je krepiti«

Maturitetni esej: Intervju dijakov z avtorico romana Ubežni delci Anne Michaels.
Fotografija: Zadnji stavek romana Anne Michaels je: »Vidim, da moram dati, kar najbolj potrebujem.«
Odpri galerijo
Zadnji stavek romana Anne Michaels je: »Vidim, da moram dati, kar najbolj potrebujem.«

Za večino slovenskih maturantov je besedna zveza ­Ubežni delci del vsakdana, čez nekaj tednov pa bo že zgodovina.­ Knjiga je namreč, poleg Kos­mačevega Pomladnega dne, eno izmed del, ki jih letos obravnavajo za maturitetni esej. Prinaša zgodbo judovskega dečka Bena, išče povezave med generacijami ter postavlja bralcu zahtevna vprašanja.

 Člani Dijaške skupnosti Ljubljana so v začetku marca pripravili delavnico na to temo in okroglo mizo Maturitetno kazalo. Ena izmed gostij na dogodku, sicer virtualna, je bila tudi avtorica knjige Anne Michaels. Povedala je, da ji je proučevanje gradiva za knjigo vzelo kar deset let. Vsebino je hotela prikazati na realnosti in jo nato popeljati v abstraktno, v filozofijo življenja.


Ste med pisanjem knjige pričakovali tak uspeh, tudi med mladimi bralci?

Zaradi tematike in načina pisanja, ki od bralca zahteva dokaj počasno branje – s tem sem hotela doseči, da bi bralec ostal blizu mene vseh sto strani knjige –, nisem pričakovala, da bo imela knjiga tako široko občinstvo in tako pozitiven odziv. Dober odziv mi vliva upanje, da so si ljudje pripravljeni zastaviti težja vprašanja in biti odprti za ideje, ki se jim po navadi želimo izogniti.

Je kateri izmed likov v knjigi nastal po resnični osebi?

Vsi liki so fiktivni. Zanimivo je, da sem kljub temu prejela veliko pisem ljudi, ki so v njih prepoznali sorodnike in znance – z liki se torej da dobro poistovetiti.

Kje ste dobili navdih za roman?

Za roman me je navdihnila velika slika, ki me je preganjala. To je bila slika otroka, ki si koplje grob. Kaj to pomeni, kaj pomeni, da je majhen otrok v tej situaciji … V trenutku, ko sem razvila lik Jakoba, se mi je prikazal lik Athosa, in v naslednjih trenutkih tudi vsi drugi liki in smisel knjige. Videla sem, da me liki vodijo na mesta, ki bodo težka, in mi bodo delali družbo pri najbolj temačnih vprašanjih.

Ideja je prišla tudi iz množice psiholoških vprašanj, ki me preganjajo. Kot človeško bitje imam dolžnost najti odnos do teh vprašanj, tudi če nimajo odgovora. Srž vseh mojih del je izjava: 'Ni stvari, ki je človek ne bi naredil drugemu, in ni stvari, ki je človek ne bi naredil za drugega.'

Po romanu Ubežni delci je bil leta 2007 posnet film, v katerem je vlogo arheologa Athosa igral Rade Šerbedžija.
Po romanu Ubežni delci je bil leta 2007 posnet film, v katerem je vlogo arheologa Athosa igral Rade Šerbedžija.


Zadnja poved v knjigi je: 'Vidim, da moram dati, kar najbolj ­potrebujem.'

Ob tej povedi sem začutila, da sem nekaj dosegla, da se lahko pomaknem naprej. Če bom ohranila to vodilo v srcu in mislih, bom vedela, kako živeti.

Ko začnem pisati knjigo, jo poskusim pisati brez političnih, psiholoških, verskih zadržkov. Naslanjam se na dejstva in želim videti, kam me bodo pripeljala, ne glede na to, kako nepopolna ali skrb zbujajoča so. To je sicer malce grozljivo. Nikoli ne veš, ali se boš kdaj premaknil s te točke obupa, ali boš našel način, da se boš prebil čez to. Toda če je bralec skozi celotno knjigo iskren, pride do točke, na kateri lahko toliko zaupa samemu sebi, da lahko živi po spoznanjih iz knjige. Če tega ne bi dosegla sama, knjige ne bi objavila, saj bralcu ne bi mogla ponuditi ničesar. Upam torej, da bodo po zadnjem stavku živeli tudi bralci.

Kakšna je povezava med naslovi poglavij in njihovo vsebino?

Seveda je možnih več interpretacij. Moj namen s ponavljajočimi se poglavji pa je bil ugotoviti razliko in povezavo med pomenom naslova v prvem in drugem delu knjige.

Je bila Athosova pomoč neznanemu dečku, da je lahko pobegnil in si rešil življenje, dejanje iz dobrote ali iz kakšnega drugega vzgiba?

Med raziskovanjem za to knjigo sem prebrala na stotine pričevanj prič in tistih, ki so reševali neznance. Vedno so jih vprašali, zakaj so to storili, zakaj so tvegali življenje. Odgovorili so, da niso imeli izbire. Vedeli so, kaj je prav in kaj morajo storiti. O tem so pisali raziskave, psihološke in sociološke študije in v večini primerov ugotovili, da imajo ljudje, ki tako ravnajo, visoke moralne vrednote. Moralnost je kot mišica, ki jo je treba krepiti. Prav literatura se mi zdi dober način za vadbo moralnosti.

Po mojem je bil Athosov odziv intuitiven; otrok potrebuje mojo pomoč – bom zapustil otroka, ki potrebuje mojo pomoč? Zanj to ni bilo vprašanje. Sam ni imel otrok, njegova žena je umrla. V knjigi bo bralec našel več odgovorov na vprašanji, zakaj mu je pomagal ter kdo je koga potreboval. Potrebovala sta drug drugega.

Menite, da bi ljudje danes storili enako, ali so preveč sebični?

Ironično, bolj ko razmišljam o takšnih vprašanjih, več upanja imam. Menim, da moramo vsi ustaviti obrambne mehanizme in postati ranljivi. Umetnost je eden izmed načinov, kako to storiti. Ni mogoče ločiti naših čustev in čustvene resnice od racionalnega razmišljanja ter razumskih idej, kljub temu da velikokrat težimo prav k temu. To je nevarna stvar. Razumeti moramo, da imajo ideje posledice.

Roman ni lahko branje, slog pisanja je težek, glavni problem za bralca so preskoki v času, spomini, ki povezujejo like s preteklostjo.

Knjiga je težka, priznam, vendar sem raje tvegala težavnost in obdržala kompleksnost, kot da bi posplošila nekaj, kar je daleč od preprostega. To, da sem obdržala kompleksnost, je pomenilo, da sem hotela, da bralec za trenutek neha brati. Da odloži knjigo in razmisli. Da nekaj začuti in knjigo nato ponovno vzame v roke ter nadaljuje počasno branje. To je tvegano, saj bi bralec lahko prenehal brati in se ne bi vrnil h knjigi. Vprašanje ravnotežja je bilo, kako naj to storim, kako naj najdem način, da bo branje dovolj pritegnilo bralca, da se bo upočasnil, ustavil in zamislil.

Katero je najpomembnejše ­vprašanje, ki ga odpira roman?

Pomembno vprašanje se mi zdi, ali je mogoče po najhujših dogodkih še verjeti v prihodnost. Moj odgovor po dolgih letih premišljevanja je, da je mogoče.

Bi za konec kaj sporočili slovenskim maturantom, ki berejo vaš roman?

Bodite najboljša verzija samih sebe, potrudite se po najboljših močeh. Če boste to storili, vas nič in nihče ne more premagati. V svojem drugem romanu sem zapisala, da so sram, obžalovanje in žalovanje zelo boleča čustva, a niso konec zgodbe, so komaj sredina. To je nekaj, kar si velja zapomniti.

Komentarji: