Antikvar pozna knjigo bolje od vseh

Letošnja dobitnica Schwentnerjeve nagrade je Stanka Golob, dolgoletna vodja Trubarjevega antikvariata.
Objavljeno
21. november 2017 15.55
Igor Bratož
Igor Bratož

Stanka Golob je Schwentnerjevo nagrado že prejela leta 1993. Letos – po Trubarjevem priznanju, nazivu knjigotrške leta in plaketi mesta Ljubljana – jo bo na knjižnem sejmu prejela za življenjsko delo na področju založništva in knjigotrštva.

Sodelavci iz Mladinske knjige Trgovine, ki so Stanko Golob, dolgoletno vodjo Trubarjevega antikvariata, predlagali za dobitnico letošnje Schwentnerjeve nagrade, ji preprosto pravijo povezovalka duš in se ob tem naslanjajo na misel sodobnega katalonskega pisatelja Carlosa Ruiza Zafóna, ki je zapisal: »Vsaka knjiga, ki jo vidiš, ima dušo. Dušo človeka, ki jo je napisal, in duše vseh, ki so jo prebrali in sanjali ob njej. Vsakič, ko knjiga preide iz rok v roke, vsakič, ko nekdo s pogledom preleti njene strani, njena duša zraste in se okrepi.«

Stanka Golob je potemtakem povezovalka duš, človeških in knjižnih, nekdanjih in sedanjih. Sama pravi, da je draž antikvariata to, da je vsaka knjiga, ki pride vanj, drugačna, po knjigi je mogoče videti, kako so z njo ravnali, po knjigi lahko spoznaš, kakšen človek jo je uporabljal.

Po upokojitvi še bolj zaposlena

Obiskal sem jo, le kje drugje kot v Trubarjevem antikvariatu. Čeprav se je upokojila leta 2010, pravi: »Zdaj sem malo starejša kot ob upokojitvi, zato me antikvariat zaposluje še malce bolj, kot me je prej. Zdaj se bolj posvečam strokovnemu delu, ki poteka počasneje, še vedno pa sem precej aktivna v antikvariatu.«

Trubarjev antikvariat, da vedeti brskanje po arhivih, so odprli leta 1965 s pomočjo Ivana Mačka, za katerega je Štefan Tausig, prvi šef antikvariata, iskal in zbiral stare knjige. Kaj ve o začetkih ona?

Vse, kar vem, je poudarila, vem iz pripovedovanja: »Poznala sem sicer oba gospoda, tako Tausiga kot Mačka, a ko sem prišla v antikvariat,­ je bil gospod Tausig že pokojni, Maček pa je prihajal precej redko, morda sem ga videla priti kake trikrat.«

Lokacija Trubarjevega antikvariata je imenitna, denacionalizacijski postopek, o katerem se je govorilo pred leti, je ni odnesel. V zadnji etapi vala denacionalizacij so bili spodnji prostori, v katerih antikvariat deluje, ohranjeni, dediči, ki so sicer v naravi dobili ostali del stavbe, so bili izplačani.

Stanko Golob veseli, da so ostali, kjer so, ker bi jih selitev najverjetneje pokopala. »Notranjo opremo je podpisal Boris Kobe, načrtoval je police, ki so ravno dovolj široke, da se ne upogibajo, stabilne so in iz polnega lesa. Takih ne najdete več.«

V antikvarne vode jo je pred dolgimi leti preusmeril pokojni pisatelj Miloš Mikeln, takrat v vlogi direktorja Cankarjeve založbe. Stanka Golob je bila zaposlena v knjigarni Cankarjeve založbe na Wolfovi. Lepega dne jo je Mikeln poklical k sebi in ji ponudil mesto v antikvariatu. »Privolila sem po pogovoru s teto, ki je bila pred leti tudi zaposlena v Cankarjevi založbi, in ni mi bilo žal.«

Gradivo prihaja od vsepovsod

Gradivo, ki antikvarje najbolj zanima, je pojasnila Stanka Golob, prihaja od vsepovsod, večinoma iz zasebnih knjižnic, nekaj iz tujih virov, del ga dobijo iz tukajšnjih strokovnih knjižnic, ko izločajo gradivo, ker imajo dvojnice, trojnice. Še največ je gradiva zasebnega izvora iz Slovenije, nekaj iz Hrvaške, redko tudi iz srednje Evrope, večinoma gre za redke zadeve, ki jih v antikvariatu ponudijo bibliofilom ali našim knjižnicam, saj gre vendar za kulturno dediščino.

Kakšen je slovenski zbirateljski trg? Nekdaj, je povedala Stanka Golob, je bilo bibliofilov bistveno več, bibliofilskega podmladka zdaj tako rekoč ni, kar je škoda, ker se bo tradicija prekinila. »Svojčas je bilo bibliofilov precej in od njih smo se veliko naučili, posebej od specialistov.

Eni so na primer zbirali le splošno sloveniko, drugi le določeno stroko, medicino, tehniko, pravo, bili so zelo natančno poučeni in obveščeni, kaj je dosegljivo in kaj ne, kaj je redkost in kaj ne. Precej sreče smo imeli v desetletju pred letom 2000, takrat smo naleteli na več zanimivih knjig, dovolj je bilo tudi financ za nakup v knjižnicah, inštitutih ali muzejih.«

Je Stanka Golob tudi zbirateljica? Seveda je, usmerila se je na podpisane knjige slovenskih avtorjev in ilustratorjev, zbirala je tudi knjige o knjigah, nekaj ima tudi bibliofilskih izdaj. »Tako kot mnogi bibliofili imam seveda težave s prostorom. Če bi se pošalila, bi lahko rekla, da zdaj kupujem le drobne tiske.«

Leta 2009, ko so ji namenili nagrado za najboljšega knjigotržca, so podeljevalci opozorili, da zna nagrajenka poiskati stare knjige, ki skrivajo spomine, davno pozabljene misli, znanja in resnice in so lahko redkost ali celo dragocenost, in pozna njihovo vrednost. Takih knjig ni veliko. Koliko jih je »na prostosti« ta hip?

»Kako Trubarjevo delo ali delo katerega od slovenskih protestantov, a to je težko odkriti. Gre za avtorje, ki so bili po rodu iz katere od slovenskih dežel, a so delovali v tujini. Moje naslednike čaka še veliko dela. Če bodo le knjižnice imele dovolj sredstev za nakupe. Po mojem mnenju bi moralo imeti ministrstvo za kulturo poseben fond za take nakupe, pomembne za našo kulturno dediščino. Običajno je treba reagirati hitro.«

Kandinski je bil prodan za trikrat več

Pred leti je v nekem intervjuju Stanka Golob povedala, da je v Vzhodni Nemčiji konec osemdesetih let našla zelo lepo zgodnje delo slikarja Vasilija Kandinskega iz leta 1913, a ji ga niso hoteli izvoziti. Knjigi je skrbno sledila, prodali so jo na Zahod za 40.000 takratnih nemških mark.

»Na stuttgartskem sejmu sem jo dve leti pozneje našla pri zahodnem antikvarju, a je bila trikrat dražja.« K temu je dodala spominski drobec: »Spomnim se, da sva moj predhodnik in jaz hodila v takratno Vzhodno Nemčijo, ker je bila ugodna klirinška menjava.

Slovenija je bila takrat nekakšen obvod, v Avstriji in Nemčiji sem imela kupce, prav zanje sem hodila na Vzhod po knjige. Po padcu berlinskega zidu to ni bilo več smiselno.«

Zbiralci knjig stavijo na uglajenost

Laikom se zdi iskanje takih knjig detektivski posel, a splet je marsikaj spremenil. Prej, je povedala Stanka Golob, so si pomagali s katalogi, rednimi, sejemskimi ali dražbenimi, marsikdaj so jim ponudbo kar poslali, saj si je Trubarjev antikvariat pridobil ime, ugled.

»Odločitev za nakup,« je dodala Stanka Golob, »je pa naša, pretehtati je treba ceno in možnosti prodaje. Naše knjižnice imajo precej odličnega gradiva, tako da zanje iščemo res posebno gradivo, kaj redkega, taki tiski pa imajo svojo ceno. V Evropi je trg bogat, tam so tudi zasebni zbiralci, ki tako rekoč rešujejo kulturno dediščino.«

Kaj lahko nagrajenka pove o slovenski kulturi dražb, s katero so začeli ravno v Trubarjevem antikvariatu konec devetdesetih? »Nekoč sem bila na dražbi v Münchnu, kupovala sem zemljevide za naš antikvariat in bilo mi je strašno všeč, res sem uživala tam, s pokojnim Matjažem Glavanom sva se pogovarjala, da bi tudi mi imeli dražbo, pravo, ne dobrodelne.­

Ravno takrat smo dobili partijo otroških knjig, okrog sto naslovov, ki so izšli od leta 1900 do druge svetovne vojne. In smo se odločili prirediti dražbo, sestavili pravila, pregledal jih je gospod Trampuž z avtorske agencije. Tako smo začeli, najprej z dvema, tremi dražbami na leto, potem s posebno za razglednice, zdaj imamo eno na leto, a je večja, več kot dvesto eksponatov se pojavi, pridejo stalni kupci, knjižnice. Pri razglednicah so pri draženju bolj srboriti, zbiralci knjig bolj stavijo na eleganco, uglajenost. So pa to ljudje različnih profilov, ne le akademiki ali raziskovalci.

Struktura obiskovalcev antikvariata se je spremenila, manj je študentov, tudi nasploh je obiska manj. »Osnovna poanta našega početja ostaja preprosto dejstvo, da je antikvar človek, ki pozna knjigo bolje od kupca in prodajalca. Štejeta korektnost in to, da so vsi vpleteni, tako tisti, ki knjigo proda, mi in kupec, ki knjigo nazadnje kupi, zadovoljni.«