Apatija, nezaupljivost in umik v zasebnost

Miran Lavrič in Andrej Naterer v knjigi Mesto neizpolnjenih pričakovanj predstavljata aktualno podobo drugega največjega slovenskega mesta

Objavljeno
28. marec 2019 16.50
Posodobljeno
02. april 2019 09.49
Zakaj je Maribor drugačen od vseh drugih slovenskih mest? Foto Tadej Regent
Maribor se zdi v slovenskem merilu res specifično in unikatno mesto, med drugim po tem, da vedno znova analizirajo in secirajo njegovo podobo v različnih knjigah in študijah. Mesto neizpolnjenih pričakovanj: družbeni profil Maribora v začetku 21. stoletja je najnovejša med njimi.

In tudi najobsežnejša, najbolj poglobljena in najbolj podprta z empiričnimi raziskavami. Avtorja, sociolog Miran Lavrič in antropolog Andrej Naterer z mariborske filozofske fakultete, sta se že v naslovu naslonila na sedaj že antološko knjigo Andreja Brvarja Mesto spodrezanih korenin, delno pa velja to tudi za njeno vsebino, predvsem kar zadeva tezo o vedno znova izbrisani identiteti mesta. Ta se je najprej radikalno spremenila po prvi svetovni vojni, ko so odšli nemško govoreči prebivalci, ki so bili gospodarsko in politično dominantni, po drugi vojni je v Maribor, ki je ostal brez omembe vrednih avtohtonih elit, prišlo veliko delavcev iz ruralnega zaledja ter številni nameščenci, ki so bili tja poslani po partijski direktivi, po slovenski osamosvojitvi in deindustrializaciji pa se je zlomila tudi njegova (pol)proletarska oziroma – po Brvarju – lumpenproletarska identiteta.


Kalimerovska tožba

Lavrič in Naterer sta sicer predstavila tudi zgodovinsko genezo mariborskih preobratov, najbolj pa ju je zanimala aktualna klinična slika mesta oziroma njegov »razvoj« v zadnjih dveh desetletjih. Tega sta se lotila empirično, z obsežnimi sociološkimi in antropološkimi instrumenti oziroma, kot poudarjata sama, s holističnim pristopom. Njuni izsledki nekako potrjujejo vsesplošno podobo Maribora, ki ga mnogi drugod po Sloveniji interpretirajo kot večno patetično in kalimerovsko tožbo nad zapostavljenostjo in ignoranco, predvsem pa kot tipičen primer mesta, kjer meščani krivce za zastoje in blokade iščejo povsod drugje, samo pri sebi ne. Raziskava namreč ponuja nekatere presenetljive rezultate, ki se občutno razlikujejo od drugih slovenskih urbanih okolij, so pogosto med seboj v paradoksalnem nasprotju in kažejo na res specifično miselnost mariborskih meščanov.

Ena od teh karakteristik so nedvomno impulzivne in nereflektirane akcije in reakcije, kar se kaže tudi in predvsem v izbiri županov, ki naj bi nekako personificirali mesto. Kot ugotavljata avtorja, so tukaj jasno vidni preskoki iz ene skrajnosti v drugo oziroma izbira med – vsaj na videz – radikalno različnimi županskimi profili. Potem ko so se zaradi distanciranosti in rezerviranosti meščani nekako naveličali Borisa Soviča, so se odločili za »ljudskega človeka«, kot naj bi ga poosebljal Franc Kangler. Po znanih zapletih z radarji in tako imenovani mariborski vstaji so volivci izbrali intelektualca Andreja Fištravca, ker pa tudi z njim niso bili zadovoljni, so večino glasov lani namenili Saši Arsenoviču, torej menedžerju, kar je morda najbolj ilustrativen primer večnega iskanja nove ali drugačne identitete.


Nezaupljivi

Zelo zgovorne so tudi izvedene ankete. Za dvajset odstotnih točk več kot meščani Ljubljane ali drugih slovenskih mest recimo Mariborčani zagovarjajo pomen tradicije in trdnih pravil ter tako imenovanih vrednot NOB in socializma, kar dvakrat manj kot drugi pa v delovanju slovenske demokracije, slovenskih gospodarskih dosežkih in sistemu socialne varnosti vidijo kakšen poseben presežek. V veliko večjem deležu kot drugi državljani Slovenije si ne želijo imeti za sosede Romov, muslimanov, alkoholikov, Judov ali homoseksualcev (Rome in muslimane zavrača kar okoli sedemdeset odstotkov Mariborčanov, kar je dvakrat več od slovenskega povprečja in trikrat več od ljubljanske populacije). Pa tudi sicer so Mariborčani načeloma zelo nezaupljivi, skoraj polovica manj meščanov od slovenskega povprečja namreč meni, da lahko ljudem zaupamo, ob tem pa se za globalne zadeve ne zanimajo veliko, saj le slabo desetino skrbijo življenjske razmere ljudi drugod po svetu.

Zazrtost v preteklost, konservativnost in nostalgija po domnevno dobrih starih časih socializma torej temeljno zaznamujejo mariborsko mentaliteto, prav tako specifičen lokalpatriotizem, povsem v nasprotju z domnevnim tovrstnim revolucionarnim duhom in skeptičnim odnosom do aktualnega stanja pa je njihova pripravljenost na spremembe. Skoraj 60 odstotkov se jih namreč brani vsakršnih sprememb ali pa so naklonjeni le postopnim reformam, medtem ko skoraj dve tretjini slovenskih državljanov zagovarja odločno akcijo in korenite spremembe v načinu delovanja družbe. Mariborčani so tudi politično bolj ali manj apatični, le petini je blizu kakšna politična stranka, velika večina oziroma kar 95 odstotkov pa jih nikoli ne bi izrazilo svojega mnenja na medmrežju, poskušalo priti v stik s politikom, podpisalo peticijo, se udeležilo demonstracij ali bojkotiralo izdelek iz političnih razlogov.


Kakšni so obeti?

Kot ugotavljata Lavrič in Naterer, se povprečen Mariborčan kljub statistično sicer razmeroma visoki izobrazbeni strukturi (Maribor je navsezadnje tudi univerzitetno mesto) in solidni kulturni ponudbi (SNG Maribor je z dramo, opero in baletom največja kulturna institucija v državi, dovolj kakovostne in raznovrstne ponudbe je tudi v drugih ustanovah) zapira v ozke družbene okvire, ne zaupa niti ljudem niti institucijam ter ima sorazmerno nizko tolerantnost do tujcev in drugih družbenih skupin. »Takšno stanje je po eni strani razumljivo, ni pa dobra popotnica za razvoj mesta v okolju sodobnega kapitalizma, ki zahteva in pričakuje naklonjenost podjetništvu, sodelovanju, demokratičnemu delovanju in politični participaciji,« poudarjata avtorja. Ki kljub temu optimistično ugotavljata, da mesto še vedno ima ključne razvojne potenciale in da se nekateri kazalci razvoja že obračajo navzgor, zato Maribor v 21. stoletju morda le ni brez obetov »preroda in ponovnega razcveta«.