Arto Paasilinna, zdravilni finski humor
Ljubezenske zgode in nezgode kapitalista marksističnega duha.
Končno smo ljubitelji posebnega humorja finskega pisatelja Arta Paasilinne dočakali nov prevod. Tokrat je to Deset prisrčnih trmoglavk (Mladinska knjiga), ki je v izvirniku izšla leta 2001. Je tudi prvi prevod njegovega dela v slovenščino, ki ga ni naredila Jelka Ovaska iz finščine, ampak Brane Čop iz nemščine.
Kako naj ne bi končale v romanu zgodbe uspešnega poslovneža, kapitalista velikega nasmeha Rauna Rämekorpija, ki so mu prišli prijatelji in sodelavci ter poslovni partnerji od blizu in daleč voščit za šestdeseti rojstni dan? Stanovanje, ki si ga deli z ženo Annikki, se po njihovem odhodu spremeni v velikansko skladišče cvetličnih aranžmajev, obilice šampanjca in prefinjenih prehrambnih izdelkov. Ker ima žena astmo, se bo treba znebiti vse te navlake, ki jo duši. Naj gre vse na smetišče ali pa ...
Duhovičenje in modrovanje veselega starostnika
Pri tem mu priskoči na pomoč taksist Seppo Sorjonen. To je tisti taksist, ki rad priskoči na pomoč tudi v kakšni drugi Paasilinnovi zgodbi ter velja za glas razuma in treznosti med pogosto do nezavesti zapitimi Finci in Finkami. Sorjonen ugotovi, da bi bilo škoda vse te rože odpeljati na odpad, in predlaga Rämekorpiju, da jih razdeli med prijatelje in znance. Ta pravi, da kaj takega ni mogoče, saj so mu jih ravno oni prinesli. Potem pa se spomni, da pozna cvetober dam, ki bi bile vesele šopka rožic, finega prigrizka, šampanjca in še kakšne rekreativne dejavnosti, pri katerih se mečkajo posteljne rjuhe. Občasno je seveda treba še v savno, saj noben Finec ne preskoči tega pomembnega obreda čiščenja duha in telesa.
Take in drugačne filozofske misli otresa ta samozavestni in samovšečni kapitalist, ki sicer simpatizira z marksizmom, vendar so se Finci in marksizem razšli v zimski vojni. Duhovičenje in modrovanje veselega starostnika, ki vmes od ene izmed ljubic izve, da je postal oče, spodbujajo stanovsko in svetovnonazorsko različne ljubice. Po opravljenem prvem krogu obiskov se na predbožični večer Rämekorpi in Sorjonen odločita, da bosta naredila še enkrat znani krog, tokrat oblečena v Božička in njegovega škratovskega pomočnika, in delila darila.
Seciranje finske družbe
Tokrat predvsem Rämekorpiju ne gre vse kot po maslu, kajti ljubice in njegova žena vmes izvedo, da jih vara z drugimi ljubicami in ženo. Tako so njegovi božični obiski nekoliko bolj trpki, vendar brez zmečkanih posteljnih rjuh tudi tokrat ne gre.
Leta 1942 na Laponskem rojeni Arto Paasilinna je zagotovo eden najbolj priljubljenih in prevajanih finskih pisateljev, ki ima po svetu trdno in trpežno bralstvo različnih generacij. Slovenski bralci imamo na voljo številne prevode njegovih romanov (Dedu za petami, Gozd obešenih lisic, Očarljivi skupinski samomor, Tuleči mlinar, Zajčje leto, Rešitelj Surunen, Župnikov zverinski služabnik, Srečni človek, Prikupna struparka), iz katerih veje poseben humor, začinjen z grenkobo. Njegove trpke duhovitice so prav posebnega okusa in so zagotovo tlakovale pot številnim skandinavskim pisateljem in pisateljicam, ki zadnja leta kar bruhajo podobna humoristična dela. Kot da bi se poleg značilnih skandinavskih kriminalk oblikovala še scena značilnih skandinavskih humorističnih romanov. V obeh primerih seveda ne gre brez črnega humorja.
Za romane Arta Paasilinne je značilno, da njegovi junaki brez dlake na jeziku secirajo in komentirajo finsko družbo in svetovni red in nered, pogosto potujejo (taksi, avtobus) in običajno je v delih poseben pomen namenjen živalim.
Morda so potovanja posledica tega, da se je njegova družina pogosto selila, ko je bil otrok. Zaradi druge svetovne vojne so se preselili iz Laponske na Norveško in kasneje na Švedsko. Sicer pa sam rad potuje, kot je povedal ob obisku v Sloveniji junija leta 2005, saj izmenično potuje in piše. Na potovanjih se odpočije od pisanja in hkrati nabira vtise in ideje za naslednjo knjigo. Ker prvo polovico leta potuje, drugo pa piše knjigo, je doslej izdal petintrideset romanov, sedem so jih na Finskem že prelili na film.
Sicer pa je bil Paasilinna kmet, preden je začel delati kot novinar, kar se morda v njegovih delih kaže v posebnem odnosu do živali in narave. S pisanjem se ukvarja od leta 1975. Poleg romanov je napisal še nekaj slikanic, zgodovinskih pripovedi in spominov. Njegovi duhoviti romani so bili prevedeni v petintrideset jezikov v skupni nakladi nekaj več kot deset milijonov izvodov.
Kako naj ne bi končale v romanu zgodbe uspešnega poslovneža, kapitalista velikega nasmeha Rauna Rämekorpija, ki so mu prišli prijatelji in sodelavci ter poslovni partnerji od blizu in daleč voščit za šestdeseti rojstni dan? Stanovanje, ki si ga deli z ženo Annikki, se po njihovem odhodu spremeni v velikansko skladišče cvetličnih aranžmajev, obilice šampanjca in prefinjenih prehrambnih izdelkov. Ker ima žena astmo, se bo treba znebiti vse te navlake, ki jo duši. Naj gre vse na smetišče ali pa ...
Duhovičenje in modrovanje veselega starostnika
Pri tem mu priskoči na pomoč taksist Seppo Sorjonen. To je tisti taksist, ki rad priskoči na pomoč tudi v kakšni drugi Paasilinnovi zgodbi ter velja za glas razuma in treznosti med pogosto do nezavesti zapitimi Finci in Finkami. Sorjonen ugotovi, da bi bilo škoda vse te rože odpeljati na odpad, in predlaga Rämekorpiju, da jih razdeli med prijatelje in znance. Ta pravi, da kaj takega ni mogoče, saj so mu jih ravno oni prinesli. Potem pa se spomni, da pozna cvetober dam, ki bi bile vesele šopka rožic, finega prigrizka, šampanjca in še kakšne rekreativne dejavnosti, pri katerih se mečkajo posteljne rjuhe. Občasno je seveda treba še v savno, saj noben Finec ne preskoči tega pomembnega obreda čiščenja duha in telesa.
Take in drugačne filozofske misli otresa ta samozavestni in samovšečni kapitalist, ki sicer simpatizira z marksizmom, vendar so se Finci in marksizem razšli v zimski vojni. Duhovičenje in modrovanje veselega starostnika, ki vmes od ene izmed ljubic izve, da je postal oče, spodbujajo stanovsko in svetovnonazorsko različne ljubice. Po opravljenem prvem krogu obiskov se na predbožični večer Rämekorpi in Sorjonen odločita, da bosta naredila še enkrat znani krog, tokrat oblečena v Božička in njegovega škratovskega pomočnika, in delila darila.
Seciranje finske družbe
Tokrat predvsem Rämekorpiju ne gre vse kot po maslu, kajti ljubice in njegova žena vmes izvedo, da jih vara z drugimi ljubicami in ženo. Tako so njegovi božični obiski nekoliko bolj trpki, vendar brez zmečkanih posteljnih rjuh tudi tokrat ne gre.
Leta 1942 na Laponskem rojeni Arto Paasilinna je zagotovo eden najbolj priljubljenih in prevajanih finskih pisateljev, ki ima po svetu trdno in trpežno bralstvo različnih generacij. Slovenski bralci imamo na voljo številne prevode njegovih romanov (Dedu za petami, Gozd obešenih lisic, Očarljivi skupinski samomor, Tuleči mlinar, Zajčje leto, Rešitelj Surunen, Župnikov zverinski služabnik, Srečni človek, Prikupna struparka), iz katerih veje poseben humor, začinjen z grenkobo. Njegove trpke duhovitice so prav posebnega okusa in so zagotovo tlakovale pot številnim skandinavskim pisateljem in pisateljicam, ki zadnja leta kar bruhajo podobna humoristična dela. Kot da bi se poleg značilnih skandinavskih kriminalk oblikovala še scena značilnih skandinavskih humorističnih romanov. V obeh primerih seveda ne gre brez črnega humorja.
Za romane Arta Paasilinne je značilno, da njegovi junaki brez dlake na jeziku secirajo in komentirajo finsko družbo in svetovni red in nered, pogosto potujejo (taksi, avtobus) in običajno je v delih poseben pomen namenjen živalim.
Morda so potovanja posledica tega, da se je njegova družina pogosto selila, ko je bil otrok. Zaradi druge svetovne vojne so se preselili iz Laponske na Norveško in kasneje na Švedsko. Sicer pa sam rad potuje, kot je povedal ob obisku v Sloveniji junija leta 2005, saj izmenično potuje in piše. Na potovanjih se odpočije od pisanja in hkrati nabira vtise in ideje za naslednjo knjigo. Ker prvo polovico leta potuje, drugo pa piše knjigo, je doslej izdal petintrideset romanov, sedem so jih na Finskem že prelili na film.
Sicer pa je bil Paasilinna kmet, preden je začel delati kot novinar, kar se morda v njegovih delih kaže v posebnem odnosu do živali in narave. S pisanjem se ukvarja od leta 1975. Poleg romanov je napisal še nekaj slikanic, zgodovinskih pripovedi in spominov. Njegovi duhoviti romani so bili prevedeni v petintrideset jezikov v skupni nakladi nekaj več kot deset milijonov izvodov.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji