Avtobiografsko je vse in nič od tega

Slogovno dovršene in deloma nenavadne kratke zgodbe, ki pa so vse povezane v celoto, v eno življenje

Objavljeno
15. maj 2019 01.00
Posodobljeno
15. maj 2019 12.05
New York je bil njegovo mesto. V njem je živel vse življenje in vse njegove zgodbe, četudi se kdaj dogajajo drugje, dišijo po ritmu tega velemesta. Foto Reuters
Gabriela Babnik
Gabriela Babnik
E. L. Doctorow se je menda pri devetih letih odločil, da bo postal pisatelj. Ko je na elitni šoli Bronx High School of Science dobil domačo nalogo, da na terenu opravi intervju, se je odločil pripraviti pogovor z vratarjem v Carnegie Hallu. Vratar je bil nemški judovski pribežnik, ki je edini v družini preživel holokavst. Vsak večer si je v papirnati vrečki prinesel malico in vroč čaj in ga srebal skozi kocko sladkorja.

Doctorow je v intervjuju zapisal, da je imel vratar uničeno življenje, a je bil zanesenjak in je odlično obvladal koncertni repertoar, zato se je o glasbenikih lahko pogovarjal kot poznavalec. Učiteljica je bila menda nad prispevkom tako navdušena, da se je odločila, da ga objavi v šolskem glasilu, enemu izmed dijakov fotografskega krožka pa naložila, da naredi intervjuvančev portret. Toda Doctorow je pripomnil, da to ne bo mogoče, pa ne zato, ker bi bil Karl Vratar pretirano sramežljiv, temveč ker Karl Vratar sploh ni obstajal. Mladi pisatelj si ga je preprosto izmislil.

Ta anekdotični dogodek govori o smislu Doctorowa za pripovedno iluzijo, hkrati pa o »procesu sestavljanja«, v katerem je združil različne ravni resničnosti. Pri tem je smiselno dodati, da je za Doctorowa, in sicer od njegovih pisateljskih začetkov, ključno vlogo igral Kafka (v že omenjenem glasilu je objavil zgodbo The Beetle, »najstniški hommage Franzu Kafki«). Takoj po izidu zbirke Življenja pesnikov, ki smo jo v prevodu Lili Potpara dobili tudi v slovenskem jeziku, je Doctorow v nekem intervjuju izrekel maksimo, ki jo je razširil med pisatelje: »Pišem, da bi ugotovil, kaj pišem.«
 

Nova resničnost


Razkrivanje pisateljskega »procesa sestavljanja« in s tem spraševanja, kdo je avtor, je bila ena osrednjih tem ameriških metafikcionistov, kot so John Barth, Robert Coove in drugi, in s tem tudi literarne teorije postmodernizma, toda Doctorow tudi v tem smislu velja za posebneža. Kritiki so se sicer na dela Doctorowa odzivali izjemno različno. Frederic Jameson ga umešča med pomembne postmoderniste, čeprav je Doctorow zanj naredil korak naprej. Njegov najbolj nagrajevani in najbolj prevajani roman Ragtime, ki je izšel leta 1975, je označil kot delo, ki ne more več prezentirati zgodovinske resničnosti.
Če torej lahko prezentiramo le naše predstave in stereotipe o preteklosti, ali nismo potem soočeni z novo zgodovinsko resničnostjo? In če zgodovina kot takšna izgublja svojo referenčno točko, ali ni možna samo še kot simulaker? Različne ravni resničnosti je Doctorow v romanu Ragtime, ki je freska ameriškega življenja na prelomu 19. in začetku 20. stoletja, inkorporiral s posebno obdelavo zgodovinskih dejstev. To pa ni narejeno le z izpostavljanjem različnih socialnih okolij, od proletarcev, aristokratov do črncev itd., marveč tudi z izpostavljanjem številnih znanih osebnosti.

image
E. L. Doctorow Življenja pesnikov
Cankarjeva založba, Moderni klasiki, 2018


Prehod iz starega v novo, vznik črnske emancipacije ter filma in množične produkcije na področju gospodarstva in kulture nam v romanu Ragtime tako predstavljajo Henry Ford, ki je uvedel tekoči trak, Evelyn Nesbit, ki velja za prvo modno ikono, pa feministka in anarhistka Emma Goldman in drugi. Resničnim osebnostim so pridani tudi izmišljene osebe, ki so poimenovane po svojih družinskih vlogah (Oče, Mati, Sin), ter liki, ki so zasnovani po drugih literarnih likih (na primer črnski pianist Coalhouse Walker, Jr.). Izenačevanje dejanske, izmišljene in intertekstualne ravni torej zastavlja vprašanje statusa resnice in resničnosti.
 

Oče v središču


Ko se je Doctorow leta 1948 vpisal na kolidž Kenyon v Ohiu, je tam slišal idejo, da se nekoč dejstva in fikcija, religija in znanost, govorjeni jezik in poezija med seboj niso ločevali. Tako kot na primer pri Homerju. Doctorow je torej podobno združeval različne ravni izrekanja. Fikcija je po njegovem nekakšna megadisciplina, ki sopostavlja fakte in imaginarno in včasih briše celo meje med žanri (za Doctorowa je znano, da je uporabil tudi »neugledne žanre«). Nič čudnega torej, da je Frederic Jameson Doctorowa označil za »epskega pesnika izginotja ameriške radikalne preteklosti«.

Ta pričevalska nota Doctorowa, pri čemer njegova dela zaradi izrazite aluzivnosti in modernistične predloge nimajo teznega pridiha, je verjetno tudi posledica dejstva, da je odraščal sredi velike gospodarske krize, ki jo je kot otrok občutil na svoji koži, očitno pa je oblikovala tudi njegov socialni čut in skeptičen odnos do sveta. Nasploh so trideseta leta prejšnjega stoletja njegov priljubljen čas, okoli katerega je zgradil romane, kot so Svetovna razstava (1985, slovenski prevod 1990), Loon Lake (Jezero ponirkov, 1980) in Billy Bathgate (1989, slovenski prevod 1990). V vmesnem času je objavil še Življenja pesnikov.

Najboljši pisatelji so po njegovem mnenju nadležni in zavezani ideji pričevanja; to, kar naj bi avtor počel, je posredovanje trpljenja, saj literatura povečuje človečnost, širi zavest o drugem človeku.


Če se ozremo na pomembna svetovna pisateljska in pesniška imena, ki podobno kot Doctorow, posebej v delu Življenja pesnikov, obravnavajo lik očeta, so med njimi zagotovo Danilo Kiš, Bruno Schulz, Jehuda Amihaj in drugi. Prvo zgodbo v zbirki Pisatelj v družini sicer lahko beremo kot zametek avtobiografskega romana Svetovna razstava, kjer je kraj dogajanja isti kot v kratki zgodbi, prav tako so si liki precej podobni (le nekateri imajo spremenjena imena). Prvi stavek iz omenjene zgodbe se začne z očetovo smrtjo: »Leta 1955 mi je umrl oče, njegova ostarela mati pa je bila še živa v oskrbnem domu.«

Oče, ki ga kljub njegovim neuspehom opiše z dobršno mero empatije, je gotovo eno izmed sidrišč ne samo zbirke Življenja pesnikov, ki je, kot navaja avtorica odličnega spremnega zapisa Julija Uršič, Slavoju Žižku rabila za »prikriti literarni model« pri pisanju knjige Iraq: The Borrowed Kettle (Irak, Izposojeni čajnik, 2004), temveč tudi Doctorowovega ustvarjanja nasploh. V liku očeta je združeno nihanje med svobodomiselnim humanizmom in nagnjenostjo k čaščenju, tako značilno za judovsko družino Doctorowa. Pa tudi sicer se fascinacija z likom očeta v pisatelju porodi iz neskladja med nagnjenostjo k humanizmu (pravičnost, dostojanstvo) in življenjsko nepraktičnostjo.
 

Literatura je človečnost


Zgodbe ali pa novele, tu gre za brisanje meje med žanri, vključene v zbirko Življenja pesnikov, je Doctorow pisal zaporedoma, kot se pojavljajo v knjigi. Ko jih je še enkrat prebral, je odkril njihovo medsebojno povezavo. Čeprav so si med seboj različne in delujejo tudi eksperimentalno, ne nazadnje so mnoge med njimi doživele predelavo ter se razrasle v romane (Vodarna na primer je deset let pozneje postala del romana z istim naslovom, Waterworks, 1994), je v njih našel značaj osebe, ki ustvarja zgodbe, ali kot je povedal v enem izmed intervjujev: »Pri The Book of Daniel sem moral najti glas, še preden sem zgodbo lahko povedal. Pri Življenjih pesnikov pa sem imel srečo. Glas je prišel sam od sebe.«

image
Po njegovi knjigi Ragtime je leta 1981 Miloš Forman posnel znameniti film. Foto promocijski material


Pri tem »slišanju« je svoje odigrala zvočnost pripovedi. Ne samo, da so stavki Doctorowa in kljub meandrični strukturi izrazito precizni, proizvajajo tudi posebno ritmiko. V zadnji noveli Življenja pesnikov, ki je hudournik stvarnih drobcev, je ključna kompozicija. Seveda bi v noveli lahko našli povezave z avtorjevim dejanskim življenjem in življenjem pripovedovalca Jonathana, ki dneve preživlja umaknjen v hiši, kjer naj bi ustvarjal: pripovedovalec je Doctorowovih let, živi v pisateljskem pribežališču z enakim razgledom na Houstonovo ulico, prav tako je tu lik žene Angel, ki gotovo nima po naključju takega imena (ime je po Doctorowu usoda), pa Doctorowovega in Jonathanovega očeta, pojenjanje življenjskega elana itd.
David Albahari, ki je pisal o Doctorowu, je na primer dejal, da je pisatelj postal lik iz svoje biografije. Multipliciranje vlog in resničnosti, s čimer je sugerirano brisanje med avtorjem in zgodbo, je lepo opisala Julija Uršič: »Doctorow je avtor novele o pisatelju, ki piše zgodbe. Seveda je tudi avtor zgodb, a njihov avtor je obenem tudi lik pisatelja. Za nameček pa zgodbe lik pisatelja tudi soustvarjajo. Taka fikcionalizacija avtorja odslika oblikovanje identitete avtorja in s tem – resničnost.« Odveč je torej dodajati, da je v literarnem delu, ne glede na žanr, »avtobiografsko vse in nič od tega«.

V zadnjem delu novele vidimo Jonathana, kako z begunskim otrokom v naročju tipka na pisalni stroj, natančneje, tipkata oba, in kmalu bosta izpolnila dnevno normo. Odločitev junaka, da bo pomagal pribežnikom, ne govori samo o nezadostni resničnosti, marveč da se avtor, v kakršni multiplicirani obliki že, vzpostavi kot pisatelj. Doctorow je literaturi pripisoval pomembno družbeno vlogo. Najboljši pisatelji so bili po njegovem nadležni, ali kot je izrekel v nekem intervjuju: avtor je zavezan ideji pričevanja, kar naj bi avtor počel, je posredovanje trpljenja, saj literatura povečuje človečnost, širi zavest o drugem človeku – tudi takem, do katerega sicer čutimo odpor.