Avtorica posrečenih ljubezni

Jane Austen velja za eno najpopularnejših angleških pisateljic. Ob dvestoletnici njene smrti ji bodo Britanci posvetili desetfuntovski bankovec. Gre za čast in pripoznanje, ki ga avtorica Prevzetnosti in pristranosti v času svojega življenja ni bila deležna.

Vzrokov za to, da je njenih šest romanov potrebovalo kar nekaj časa, da so bili sprejeti v kanon angleške literature, je verjetno več. Eden od njih je bil prav gotovo ta, da jih je napisala ženska in jih sprva izdala anonimno. Šele petdeset let po njeni smrti je njen nečak v svojih spominih razkril pravo identiteto priljubljenega čtiva.

Drugi vzrok zadeva samo naravo njenega leposlovja. Jane Austen (1775–1817) se namreč ne da zlahka umestiti v določeno literarno smer ali tradicijo: ni niti del tradicije gotskega romana niti ne sodi preprosto k realizmu, prav tako njen opus ne moremo brez zadržkov umestiti k sentimentalnemu romanu, ki je razcvet doživel konec 18. stoletja. Pomenljivo je, da se njen prvi roman Northangerska opatija, ki je sicer izšel posthumno, poslužuje prvin gotskega romana, ki je bil tedaj še vedno popularen. Zgodba sedemnajstletne Catherine Morland, ki obsesivno prebira tovrstne romane, se odvija na posestvu, kjer se po prepričanju glavne junakinje dogajajo sumljive reči – prepričana je, da je gospodar posestva mračni general Tilney svojo ženo zaprl v stolp. Seveda Jane Austen svojo glavno junakinjo in njene zle slutnje obravnava z dobršno mero ironije. Ob odmevih gotskega romana pa že tu srečamo prvine, ki bodo odlikovale njene največje uspešnice: Prevzetnost in pristranost ter Razsodnost in rahločutnost.

V angleški gosposki družbi konca 18. in začetka 19. stoletja (gre za nižjo in višjo aristokracijo) so glavne teme premoženje in ženitve, pri čemer sta obe med seboj povezana. Ne čudi, da so glavne junakinje v romanih Jane Austen vedno premoženjsko nekoliko slabše stoječe ženske, ki so odvisne od tega, kako perspektivnega snubca in moža jim bo uspelo pridobiti. V Prevzetnosti in pristranosti je problem sester Lizzy in Jane Bennet v tem, da po njunem očetu lahko deduje le moški potomec, tako da si njegovih pet hčera udobje v življenju lahko zagotovi le z uspešno ženitvijo. Seveda pa Jane Austen v nasprotju s pragmatičnim vzpostavljanjem intimnih vezi predpostavi, da je temelj katerekoli intimne vezi lahko le ljubezen.

Možnost srečne ljubezni

Zdi se, da njeni romani pripadajo paradigmi romantične ljubezni. A v resnici pisateljica ne privoli v predpostavko tragične ljubezni, ki je krojila podobo glavnine evropskega leposlovja, po kateri so namreč prave ljubezni vselej nesrečne oziroma po kateri ljubezenska strast med zaljubljencema lahko vodi le v njuno pogubo (če že ne v smrt, pa vsaj v življenje, v katerem sta se primorana ločiti in večno hrepeneti drug po drugem).

Mimogrede omenimo, da se je sama Jane Austen v svojem življenju morala odreči pravi ljubezni. Kot mladenka je prijateljevala s sosedom Tomom Lefroyem. Družila sta se nekaj mesecev in se sijajno razumela. Ker pa sta bila oba brez pravih prihodkov, je predvsem njegova družina pritisnila nanj, da se je odrekel družbi ljube pisateljice.

Jane Austen je v svojih delih ubrala drugačno pot, kot jo je narekovala tradicija romantične tragične ljubezni in kot jo je predvidelo njeno lastno življenje. V vseh šestih romanih junakinji ali junakinjam uspe najti pravo ljubezen in se poročiti iz ljubezni. Pri tem avtorice ne vodijo naivne predstave o ljudeh ali njihovih čustvih. Ljubezen ni nekaj, kar vznikne nemudoma, na prvi pogled, ampak se rojeva postopno, na podlagi vedenja določene osebe v javnosti, na podlagi socialnih veščin, priljudnosti, plemenitosti, uglajenosti.

Jane Austen je v svojem delu potrdila pomembnost dobrih manir in noblesse oblige – naslove njenih najbolj priljubljenih romanov bi lahko razumeli kot seznam zaželenih in manj zaželenih karakternih kvalitet (razsodnost in rahločutnost proti prevzetnosti in pristranosti), ki pa morajo biti vedno prepletene z avtentičnim izrazom duha, torej z ironijo in duhovitostjo. Predvsem ženske junakinje morajo poleg blage narave in dobrote posedovati bistroumnost, smisel za humor in občutljivost za druge ter njihove potrebe. Takšno vizijo ženske je morda avtorica najbolj razvila v Prevzetnosti in pristranosti, kjer glavna junakinja Lizzy, četudi pripada nižjemu plemstvu, briljira v dialogih z gospodom Darcyjem, sestrama Bingley in zoprno plemenitašinjo Catherine de Bourgh. Po drugi strani zna biti kritična do lastne družine, predvsem do prismuknjene matere, ki najmlajšima hčerama popušča v vsem, tako da se ti dve redno sramotita v javnosti, dokler najmlajša Lydia ne ogrozi usode vseh sester, ko neporočena pobegne z Georgeem Wickhamom, gospodom zelo dvomljivega značaja.

Proces rasti nravi

Seveda pa je za njene romane ključno to, da se značaj glavnih junakov in ljubezen med njimi vzpostavi kot posledica nekega dolgotrajnega procesa rušenja prvotnih predstav in postopne gradnje boljše nravi. V Prevzetnosti in pristranosti šele vrsta družabnih srečanj in dogodkov Lizzy in Darcyja primora, da se znebita predsodkov drug o drugem – šele ko se otreseta arogance, lahko postaneta par. V Razsodnosti in rahločutnosti lahko le plemenita potrpežljivost poročnika Brandona omehča srce mlade Marianne, potem ko je prehitro nasedla čarom mlajšega, očarljivega in vihravega Johna Willoughbyja.

V Emmi si mora spletkarska naslovna junakinja s svojimi poskusi ženitnega posredovanja, ki vsi po vrsti spodletijo, priti na čisto glede tega, kaj si sama želi oziroma kdo je zanjo prava ljubezen. V Mansfield Parku je Fanny Price pripravljena žrtvovati zelo ugodno ženitveno ponudbo, ker noče izdati svoje ljubezni do Edmunda, njena etična nepopustljivost pa se nazadnje obrestuje, ko tudi njen izvoljenec ob vseh družinskih nesrečah spozna trdnost njenega značaja in sposobnost dobre presoje. V Prepričevanju gre za zgodbo o tem, kako prava ljubezen, četudi zaradi okoliščin prekinjena v mladosti, lahko traja več let in se celo utrdi zaradi osebne in karakterne rasti v času ločenosti obeh ljubimcev.

Ljubezen pri Jane Austen ni preprosto iluzija, napačna ali polepšana predstava o drugem, ampak vznikne na podlagi javnega delovanja likov (torej glede na to, kako se kažejo v javnosti, kako se vedejo do drugih). Kot da se mora ljubezenski partner najprej izkazati v javnem prostoru in v razmerju do drugih ljudi, da bi si prislužil življenje v intimi. Tako Darcyjeva intervencija v škandalu Lydie in Whickama da Lizzy vedeti, koliko je pripravljen žrtvovati za njeno dobro ime in dobro ime njene družine, kar je nazadnje tudi ultimativni dokaz njegove ljubezni do nje. Lizzy pa Darcyjevi teti Catherine de Bourgh noče obljubiti, da se ne bo nikoli oženila z njenim nečakom, zato snubec – do katerega pride glas o tem, kaj je rekla njegova ljubljena – spet dobi upanje, da jo bo osvojil. Zaradi tega trdega dela – oblikovanja značaja in javne pojavnosti – srečen konec romanov Jane Austen ne deluje potvorjeno ali zgrešeno, pač pa nas paradigma srečne ljubezni prepriča.

Premoženje šteje

Glede tega, kaj v Prevzetnosti in pristranosti dejansko spodbudi Lizzy, da na Darcyja začne gledati bolj ljubeče, obstaja tudi nekoliko bolj cinična razlaga. Ko namreč glavna protagonistka zagleda njegovo veliko in razkošno posestvo Pemberley, se odnos med njima občutno otopli.

Premoženje je očitna preokupacija družbe začetka 19. stoletja. Celo francoski ekonomski teoretik Thomas Piketty, ki je zaslovel s knjigo Kapital v 21. stoletju, ima romane Jane Austen (in Honoréja de Balzaca) za ponazoritev ekonomske konstelacije tistega časa. Po njegovem mnenju ni naključje, da k opisom junakov (predvsem v številnih dialogih) vedno sodi podatek, koliko je njegov ali njen letni dohodek. Za plemstvo tistega časa je takšen zagotovljen dohodek od posestva pomenil, da mu ni treba delati, zato so se lahko posvečali druženju, spletkarjenju in ženitvenim načrtom.

Eden od znanih teoretikov, ki je kritičen do opusa Jane Austen, je Edward Said. Natančneje, njene romane analizira z vidika svoje antikolonialistične misli in opozori, kako je premoženje junakov, ki ima v njenih romanih glavno vlogo, povezano z britanskim kolonializmom. Od izčrpavanja kolonij naj bi obogatel poročnik Brandon v Razsodnosti in rahločutnosti, prav tako v Mansfield Parku oče družine Bertram odpotuje na Antile, da bi bolje organiziral svoje plantaže in si od njih zagotovil večje prihodke. Saidovo kritiko lahko razumemo tako, da se humanizem in civiliziranost britanskega plemstva, ki ga tako mojstrsko opiše Jane Austen, lahko odvijata le na ozadju kolonialnega izkoriščanja.

Vplivi

Jane Austen je danes eden največjih izvoznih artiklov Velike Britanije. V času izida njenih del je bil njihov doseg bolj omejen – cenil jo je menda sir Walter Scott, Aleksander Puškin naj bi v Jevgeniju Onjeginu uporabil motiv sester, ki naletita na dobro situirana snubca, iz Prevzetnosti in pristranosti, spoštoval jo je Henry James (ne pa tudi Mark Twain), občudovala jo je Virginia Woolf.

Gre za avtorico, ki je resnično popularnost dosegla šele v prejšnjem stoletju, ko so njena dela postala vir adaptacij na televiziji in filmu, tudi v največji hollywoodski industriji. O njej je napisana kopica del. Zvezda detektivskega romana P. D. James je napisala nadaljevanje Prevzetnosti in pristranosti, ki se odvija kot detektivska zagonetka. Obstajajo tudi druge predelave tega dela, v katerih, denimo, dogajanje v družini Bennet spremljamo z vidika služničadi. Film Ljubljena Jane (2007), v katerem je igrala Anne Hathaway, je posvečen usodi same pisateljice. Lani so s Kate Beckinsale v glavni vlogi posneli film Ljubezen in prijateljstvo, ki je nastal po noveli Lady Susan Jane Austen, objavljeni skoraj sto let po njegovem nastanku 1894.