Banalne konkretnosti in visoki ideali

»Zelo kmalu je treba vedeti še nekaj drugega: kaj in kako sploh želite sporočiti, kakšno bo temeljno sporočilo gostovanja, imeti je treba strategijo in vedeti, kaj sploh hočete doseči, jasno vam mora biti, kaj sporočate publiki države, v kateri nastopate, nič manj, kakšno sporočilo pošiljate domovini – vedeti je pač treba, zakaj to sploh počnemo. Imeti je treba jasno sporočilo, jasen namen. Od vsega začetka.« Tako je v pogovoru povedala Iris Schwanck, ki je pred šestimi leti vodila finsko gostovanje na knjižnem sejmu vseh sejmov v Frankfurtu.

Pri nas je, kot kaže, drugače, v podalpskih krajih imamo težave že s tem, da se domenimo, kako bi se nečesa takega sploh lotili, natančneje povedano: kateri naši ali vaši bodo pristali pri koritu in jim bo – za narodov blagor, vsekakor – dovoljeno neizmerno napajanje, trepljanje, prikimavanje in podobna užitkarska opravila.

To, si mislim, vzbuja nelagodje. In namesto da bi s prikrivano razburjenostjo pričakovali slovenskih pet minut na svetovnem prizorišču, nanizali na veličastno ogrlico najimenitnejše bisere, ki jih premoremo in bi bili zmožni čudežno razsvetliti sejmišče v mestu ob Majni in svetovno občinstvo očarati, se trapimo z mizernimi, povsem odvečnimi temami.

Vzorec zgodbe, v kateri morajo nujno nastopati dobri in slabi fantje, nam je ponudila tako imenovana zainteresirana javnost: ob objavi, da grozi Renati Zamida, direktorici Javne agencije za knjigo, po sklepu vlade zadolženi za frankfurtsko gostovanje, predčasna razrešitev, se, kot kaže, ponavlja februarska podpora.

Takrat se je nabralo dvesto glasov v prid direktoričinemu obstanku na vrhu agencije, zdaj smo za začetek lahko v elektronski pošti brali apel, naslovljen formalnemu vrhu tukajšnje izvršilne oblasti, ki so ga podpisali direktoričini podrejeni; vlado so pozvali k tehtnemu razmisleku in zavrnitvi razrešitve, kakor jo je predlagal svet agencije.

Tu gre za odtenke, ki dajo marsikaj vedeti o ozadju in motivaciji, besede je – kot vemo – namreč mogoče obračati tako ali drugače: tokrat podporniki pravijo, da je direktorica »ključna oseba pri dveh velikih mednarodnih projektih, ki Slovenijo čakata v prihodnjih letih – častnih gostovanjih na knjižnih sejmih v Bologni 2022 in Frankfurtu 2023.«

Februarja je bila v pismu podpore vseh zaposlenih direktorici formulacija bolj veličastna, »med njene najvidnejše dosežke štejeta projekta Slovenije kot častne gostje v Bologni leta 2021 in v Frankfurtu leta 2022«.

V kolektivnem javnem pismu, ki ga je podpisalo »ohoho« podpisnikov, pa je bilo še malce bolj viharno zapisano: »Uspešne izvedbe obeh za državo prestižnih dogodkov, za katera je Renata Zamida s svojo ekipo garala, odkar je prišla na JAK, si brez nje preprosto ni mogoče zamisliti.« Papir prenese vse, tudi besedovanja o projektih, ki jih še nikjer ni, čeprav smo zanje odšteli že lep kupček davkoplačevalskega denarja. Ni mogoče sklepati drugega, kot da je na delu ujetost v fenomen, ki je ujet v večjega, usodnejšega, a ga večina vpletenih ali ne vidi ali pa noče videti, ker jim je tako bolj ugodno.

Nikdar niso obrambniki jasno povedali, kdo so tisti, ki si pretijo »omastiti brke«, temnih sovražnih sil niso razkrili z imeni in priimki, v tej melodrami so kot nujni antagonist, za katerega je mogoče izvedeti le to, da hoče denar. A kaj hočejo direktoričini podporniki? Isto, denar!

Zapisali so: »Zahtevamo, da se JAK pravočasno dodelijo potrebna sredstva, s katerimi bo lahko kvalitetno in v predvidenem času ter obsegu izvedla oba za Slovenijo pomembna dogodka.« Dejstvo je, da nimamo po več letih priprav in porabljenih 1,3 milijona evrov iz integralnega proračuna za organizacijsko pripravo frankfurtskega nastopa pred sabo skoraj nič konkretnega, nekaj malega prevodov v nemščino je vse.



Je javnost sploh izvedela, kako so bili porabljeni doslejšnji proračunski denarji? Ni, vsaj ne konkretnosti. Prav tako v direktoričinih izjavah manjkajo konkretnosti, javnosti je dala vedeti le to, da je bila zadnje čase deležna »številnih šikaniranj, blatenja in manipulacij«, kaj več od takih splošnosti ni bilo mogoče prebrati.

Greh podpisnikov apelov, kakršen je bil februarski in kakršen je zdajšnji, je po mojem naivnem mnenju sprenevedanje takrat, ko bi jim moralo iti zgolj za navadno zakonitost: zdi se jim, da je vse v redu, in to kljub temu da se je v kulturniških kuloarjih pojavilo mnogo indicev, da gredo stvari precej narobe.

Kaj silnih dvesto podpisnikov meni, da je sprejemljivo, če direktorica JAK direktorja frankfurtskega knjižnega sejma in njegovo šefico programa častnih gostij odpelje k Ani Roš in za kosilo trije zapravijo 745 evrov javnega denarja? Seveda ob vedenju, da vladna uredba o stroških reprezentance zapoveduje povsem drugače in ne sme celo predsednik vlade, če vas povabi na kosilo, za vas zapraviti več kot 50 evrov, ob najslovesnejših protokolarnih obedih ne več kot 65 evrov. Zgolj kot sprenevedanje se bere navedba direktorice, da je bila v zadnjem trenutku izvedena sprememba lokacije, zato tudi na ministrstvu za kulturo niso mogli ugotoviti nič drugega, kot da je šlo za »odločno previsok in neupravičen« strošek.

Bodo podporniki nezamenljive direktorice prav tako strumno zagovarjali enega od vnaprej pripravljenih majskih sklepov sveta JAK, sprejetje pravilnika o uporabi službenih kartic: dve kartici za direktorico in namestnika, vsaka po 5000 evrov na mesec, skupaj 120.000 evrov na leto? Take so banalne konkretnosti.

Si je kdo od silnega števila podpisnikov postavil vprašanje: Kaj pa, če ne gre za politiko ali politikantstvo, ampak za nekaj bolj elementarnega, na primer za spodobnost? Ne za namenskost ali nenamenskost porabljenih sredstev, na primer, o tem naj presojajo ustrezni organi, ampak bolj za moralno upravičenost? Podatek, da so se kritike zoper direktoričine poteze pojavile že zdavnaj pred nastopom sedanje vlade, zadostuje.