Barbara Celjska žrtev obrekovanja in laži

Daniela Dvořáková v knjigi, ki povzema nekatere prvič objavljene listine, popravlja krivice in napake zgodovinarjev.

Objavljeno
08. oktober 2019 12.00
Posodobljeno
08. oktober 2019 12.00
Podoba sv. Barbare iz cerkve v finski vasi Kalanti je nastala po letu 1420. Podoba sv. Barbare in njenega očeta naj bi bila portret Sigismunda Luksemburškega in Barbare Celjske. FOTO: arhiv Celjske Mohorjeve družbe
Barbara Celjska, hči Hermana II., sestra Friderika II. in od svojega dvanajstega leta žena Sigismunda Luksemburškega, je bila ena najpomembnejših žensk srednjega veka. Bila je ogrska, rimsko-nemška in češka kraljica z bogastvom, kakršnega ni premogel niti njen mož, cesar. Prav ona je financirala njegove vojne pohode, ker jih sam ni zmogel plačati. Bogastvo je zamikalo njenega zeta, treba se je je bilo odkrižati. In že takrat so vedeli, da se to najlažje naredi z dobro pripravljeno zaroto in javno objavljenimi lažmi.

Slovakinja Daniela Dvořáková je življenjsko zgodbo Barbare Celjske, ki jo je v slovenščini izdala Celjska Mohorjeva družba, prevedel pa jo je Andrej Rozman, spisala kot kriminalko. Ne zato, ker bi imela tak namen, ampak ker so taka dejstva. Vsak stavek v knjigi ima svoj vir in razen enega, kjer originala ni več, je vse povzemala iz originalnih listin. Kot prva zgodovinarka je uporabila tudi listine iz različnih mestnih arhivov, o katerih pravi, da skrivajo prave zaklade. Redki zgodovinarji so Barbari Celjski dali pravo mesto. Ena izmed njih je gotovo Rolanda Fugger Germadnik. Zgodovinarka je že pred leti spisala delo, ki o veliki kraljici, ki je odraščala v Celju, prinaša resnico. Ob izidu knjige slovaške kolegice je dejala, da smo na to čakali, saj knjiga opisuje tudi odnose v rodbini Celjskih.

image
Avtorica Daniela Dvořáková dokazuje, da so bile govorice o Barbari Celjski zarota, da bi jo spravili ob posestva in oblast. FOTO: osebni arhiv


Dvořáková se je z Barbaro Celjsko srečala, ko je pisala knjigo o njenem možu, Sigismundu Luksemburškem. Velika večina virov je o njej govorila kot o črni kraljici, ženski, ki se je ukvarjala z okultizmom, alkimijo, bila naj bi edina ogrska kraljica v zgodovini, ki je bila nezvesta možu, imela naj bi harem mladcev ... »Še danes vam na trenčinskem gradu na Slovaškem vodiči govorijo o pohotni in nezvesti kraljici, na gradu Medvedgrad na Hrvaškem vam kažejo, od kod naj bi metala mladce v globino, ko se jih je naveličala. Pisali so celo, da je bila vampirka,« je v pogovoru po predstavitvi knjige v Celju dejala Daniela Dvořáková, ki dokazuje, da je bila Barbara Celjska vse prej kot nemška mesalina ali črna kraljica.
 

Kakšna je bila Barbara Celjska?


Kar vemo, je znano iz poročil kronistov, tudi iz poročil njenih sodobnikov, torej tistih, ki so jo srečevali, ko je bila recimo na koncilu v Konstanci. Takrat je bila prva dama Evrope, vse ljudi je zanimala. V knjigi je tako objavljenih več kriptoportretov, tudi na naslovnici je kriptoportret z oltarne slike iz Finske. Na vseh teh slikah je lepa. Ne vem, ali je bila v resnici vitka in svetlolasa, ampak takrat je bil to simbol lepote, torej zlati lasje.
 

Da so jo imenovali črna kraljica, je bila krivica, ki je trajala stoletja. Zakaj je do tega sploh prišlo?


To je bila zarota proti njej. Po Sigismundovi smrti so ji hoteli vzeti vse posesti in oblast. Vse poti peljejo k njenemu zetu Albrehtu in rimsko-nemškemu kanclerju Gašperju Šliku (Kaspar Schlick), pri katerem so po njegovi smrti našli veliko praznih listov s kraljevim žigom in podpisom! Izmislili so si legendo o Barbarini nezvestobi, o njenem razvratnem življenju. Najbolj bujno domišljijo je imel Enej Silvij Piccolomini (pozneje je postal papež Pij II., op. p.), ki je dokončal to legendo. Ko je Barbara še živela, ni nič takega pisal, ampak šele po njeni smrti. Potem pa so ga samo še povzemali. Lahko sledimo, kako so se na njegovo legendo obešali novi in novi nesmisli. To je bilo zagotovo krivično.
 

Kaj je počela, da so jo poimenovali črna kraljica?


Ukvarjala naj bi se s črno magijo, bila naj bi nevernica, Piccolomini je zapisal, da je bila brezbožna, da je brila norce iz redovnic, češ da ne vedo, kaj je to erotična naslada. Zapisal je, da so jo brezbožni češki duhovniki, husiti, pospremili na zadnjo pot. Vse je izmišljeno. Habsburžani, Piccolomini je bil na njihovi strani in v njihovi službi, so namreč hoteli čim prej zabrisati spomin na Celjske. Tako ni grdo pisal le o Barbari, ampak tudi o drugih Celjskih.
 

Barbara Celjska je bila sicer ena najpomembnejših srednjeveških kraljic.


Zanimiva je bila predvsem po velikih kompetencah, ki jih ji je dal Sigismund. On se je ukvarjal z evropsko politiko, zelo pogosto je bil zunaj kraljevine in ji je zaupal vlado na Ogrskem. Imela je tako velike posesti kot nobena kraljica pred njo, med drugim rudarska mesta na Slovaškem. Celjani so imeli trgovsko žilico in tudi Barbara je bila zelo sposobna gospodarica.
 

Ali ni prav ona financirala moževih vojaških pohodov?


Seveda. Ampak nič na lepe oči. Za denar oziroma za zlatnike ji je Sigismund dajal posesti oziroma jih zastavljal. Velikansko ozemlje je obvladovala.
 

Je torej dobro živela?


Imela je odlično sposobnost, da se je znala prilagajati tudi neugodnim razmeram. Tudi ko je ob koncu življenja živela v izgnanstvu v Mělníku na Češkem, se je znala prilagoditi. Sploh če jo primerjam s prejšnjo češko kraljico Zofijo. Ta je po moževi smrti, ta je bil Sigismundov polbrat, prav tako živela v izgnanstvu, vendar je bila ves čas nezadovoljna. Barbara pa je našla nekaj zase. Ukvarjala se je z zeliščarstvom, alkimijo, znala je denimo »ponarediti« zlato in srebro. Zanimivo je še, da si je s husitskim plemstvom dopisovala v češčini, s katoličani pa v nemščini.
 

Kako je bila izobražena?


Zelo. Znala je šest jezikov. Zaročili so jo kot majhno deklico in jo pripravljali za vlogo kraljice že v Celju. Latinščina je bila univerzalni jezik. Barbara se je posmehovala eni od kraljic zaradi pomanjkljivega znanja latinščine, češ da sploh ne razume, kaj ji piše, tako slabo zna latinsko.

image
Knjiga Barbara Celjska, Črna kraljica prinaša 300 strani zarot, podtikanj, zakulisne politike, spletkarjenj, smrti. Resnična detektivka.

ℹDaniela Dvořáková
Barbara Celjska
prevod Andrej Rozman
Celjska Mohorjeva družba, 2019

 

Goro gradiva ste proučili. Kako dolgo ste pripravljali knjigo?


Najprej sem se sistematično ukvarjala s Sigismundom in sem deset let samo zbirala gradivo. Potem so me pritegnile vse negativne novice o njegovi ženi Barbari, da je bila nezvesta, da je bila črna kraljica. V prvi vrsti sem hotela napisati zgodbo črne kraljice, toda ko sem se lotila študija, mi je negativno zgodbo prava Barbara razsula. Ko sem celotno gradivo sestavila skupaj, se je pokazala povsem druga Barbara.
 

Katero gradivo vse ste uporabili?


Arhive, kronike, pisma odposlancev. Ti so pisali dobesedno, kar so videli, ampak tega zgodovinarji prej niso popisovali, ker so vsa ta pisma v različnih mestnih arhivih in je prebiranje res zelo zamudno. Pred leti tega niti ne bi bilo mogoče narediti, danes je vse digitalizirano, tako da sem dokumente iz slovenskih arhivov, na primer, lahko brala doma na Slovaškem. Je bil pa v mestnih arhivih pravzaprav najlepši material.
 

Kaj je tam pisalo?


Piše denimo, da ko je Barbara prišla v mesto Trnava na Slovaškem iz Trenčína, je bil Sigismund ves živčen, nervozen, noge so ga bolele, ko pa jo je zagledal, je kot teliček stekel k njej.
 

Se pravi, da sta se imela rada?


Da, viri to dokazujejo.
 

Kakšna pa je bila kot mama? Imela je hčer Elizabeto.


Kraljice v srednjem veku niso bile preveč materinske. Imele so dojilje. Tudi sicer pa Barbara s hčerjo ni imela dobrih odnosov. Hči je kasneje s svojim možem Albrehtom Habsburškim sodelovala pri likvidaciji, odstranitvi svoje matere. Obtožili so jo, da je izdala kralja in da hoče prevzeti oblast. To seveda ni bilo res.
 

Sodeč po vaši knjigi ženske v srednjem veku niso bile povsem neemancipirane?


Ne. Nekatere so bile zelo emancipirane in so sodelovale tudi v bitkah. Cecilija od Svetega Jurija, žena Štefana iz Rozhanovc, ogrska plemkinja, je s kanonom streljala naravnost na Turke. Za to svoje junaštvo je potem dobila posest. Ženske v srednjem veku sicer od kralja niso mogle dobiti donacij, ampak ona je bila izjema. Barbara Celjska je bila glede na čas, v katerem je živela, zelo emancipirana, vendar prek meja srednjega veka ni mogla.
 

Kako so knjigo sprejeli na Slovaškem?


Izšla je v dveh izdajah. Barbara Celjska je na Slovaškem zelo priljubljena, imamo tudi Barbarino palačo v Trenčínu. Ameriški Slovaki so pripravili opero na podlagi te knjige. Tako da je Barbara tudi pojoča (smeh). Lani so imeli premiero, radi bi prišli tudi v Evropo, Celje bi jih lahko povabilo. Radi bi namreč poiskali mesta, povezana z Barbaro.
 

Kje je Barbara danes?


Umrla je julija 1451 za kugo. Pokopali so jo v grobnici čeških kraljev, v stolnici sv. Vida na praškem gradu. Zaradi številnih prezidav in preseljevanja grobnic so njene posmrtne ostanke dobesedno izgubili. Nihče ne ve, kje je. Obstajajo pa opisi njenega nagrobnega spomenika, menda je bil čudovit.