Basquiat: zvezda, ki je zablestela in izgorela

Suzanne in Basquiat sta se srečala leta 1980. Čez štiri leta je zaslovel. Še štiri leta kasneje je bil mrtev. Umrl je zaradi prevelikega odmerka heroina, star komaj 27 let. V svojem kratkem življenju je naredil tisoč platen in enako število risb, ki danes dosegajo milijonske zneske.

»Nobenih črncev ni v muzejih,« reče. »Kar preštej ...«

Suzanne ne vidi niti enega.

»To je še ena belska plantaža bombaža,« ji razloži.

Bil je čas zgodnjih osemdesetih let, ko sta si razstavo umetniških del v newyorški MoMI ogledovala newyorški umetnik in grafitar, temnopolti Afroameričan Jean-Michel Basquiat in njegova takratna punca, natakarica, blondinka bele polti Suzanne Mallouk. V MoMI, enem najvplivnejših svetovnih muzejev, takrat ni bilo v zbirki niti enega samega temnopoltega umetnika, policaji na ulicah New Yorka so še vedno (brez kazni) lahko do smrti pretepli temnopoltega občana, mediji pa se še niso otresli rasističnih očal, skozi katera so gledali v svet.

Basquiat je živel na ulici brez sredstev, spal v parkih in prodajal razglednice za hrano, na zidovja in pročelja v newyorškem Sohu risal grafite, na katere se je podpisoval s psevdonimom Samo. To je bil čas, ko se je Madonna preživljala še kot natakarica (pozneje je postal njen ljubimec) in je Andy Warhol obvladoval newyorško sceno (kasneje je postal njegov ljubljenec).

Radiant Child

Leta 1978 je komaj sedemnajstleten zapustil dom v Brooklynu in živel na ulicah spodnjega Manhattna ter risal grafite, ki so bili kot izjave ali verzi. Ko je srečal Suzanne, je lepenko v parku zamenjal s posteljo v stanovanju, postal stalni gost klubske scene in bil kot princ, vedno obkrožen z ženskami. Najraje je imel svetlolase in belopolte.

Svoje prve stvari je narisal, ko so mu za potrebe filma Downtown 81 podarili nekaj platen. Eno od teh je kupila takratna popikona Debbie Harry (Blondie) za dvesto dolarjev. Zanj je bilo to ogromno denarja. Zanjo je slika ogromno vredna danes. Ker s Suzanne nista imela denarja za platna, je z ulic domov prinašal vrata, okna, celo avtomobilske gume in slikal nanje. Njegovo platno je postal celo hladilnik. Delal je ob glasbi, prižgani televiziji in odprtih knjigah, ki jih je zraven bral.

Prvi preboj je prišel z razstavo petdesetih mladih newyorških umetnikov v P.S.1, centru za sodobno umetnost v newyorškem Queensu, na kateri se je trlo ljudi. Med njimi je bila tudi galeristka Annine Nosei, ki je v svoji galeriji v Sohu hotela narediti prvo samostojno razstavo Basquiatovih slik. Dala mu je denar za platna in barve ter studio v galeriji, kjer je delal, prihajal je zjutraj in slikal ves dan ter zraven glasno, od jutra do večera, dan za dnem poslušal Ravelov Bolero. »V norost me je spravljal,« je dejala.

Vse slike so bile prodane že na odprtju. In ko je še pesnik, pisatelj in umetnostni kritik Rene Ricard v Artforumu leta 1984 napisal prelomni tekst o Basquiatu Radiant Child, ga je izstrelilo med zvezde umetnostne scene. O njegovem otroškem žarčenju je Ricard napisal: »Vzel je vse energije ulice in jih transformiral v visoko umetnost.«

Slava in ekscentričnost

Postajal je milijonar in življenje se mu je radikalno, drastično spremenilo. Leta 1983 je povprečna cena za njegovo sliko poskočila iz pet tisoč na trideset tisoč dolarjev. Pri 21 letih je postal najmlajši umetnik, ki je razstavljal leta 1982 na documenti VII v nemškem Kasslu. Predstavil se je še v Zürichu, Rimu, Rotterdamu, Tokiu. The New York Times Magazine mu je namenil zgodbo in ga natisnil na naslovnici. Postal je vizualni umetnik s statusom rock zvezde.

Je pionir neoekspresionizma, njegova dela pa polna referenc iz zgodovine umetnosti (mati ga je že kot otroka redno vodila v muzeje). Slike so kolaži elementov, raztreseni po platnu kot po eksploziji. Svoj postopek slikanja je zato imenoval »boom for real«. Slike odlikuje spontanost in neposrednost. Na njih so podobe in besede. Risal je, kot bi risal otrok. Slikal je nenehno, po nekaj dni skupaj, v značilnih Armanijevih oblačilih. Ni imel svojega bančnega računa, temveč je denar shranjeval pod blazinami in v knjigah. V njegovem ateljeju je bilo vedno na ducate ljudi, droge, dragocena vina in hladilnik poln izbranih delikates. Vozil ga je šofer v limuzini.

Kljub slavi sta MoMA in muzej Whitney zavrnila donacijo Basquaitovih velikih platen, ki jima jih je hotel podariti zbiratelj, da »niso vredna toliko prostora« (danes je na dražbah med tržno najuspešnejšimi umetniki, ki so se rodili po letu 1945; slika Dustheads je bila lani na dražbi Christie's prodana za 48,8 milijona dolarjev).

Pod okrilje ga je vzel Andy Warhol, Madonna pa za kratek čas med rjuhe. Suzanni, ki jo je Basquiat na svojih slikah imenoval Venero, je prekipelo in sta se z Madonno stepli v klubu Roxy. Takrat je nastala Basquiatova slika, na kateri Venera premaga Madonno.

Pot v pekel

Zaslovel je v dveh letih. »Težko si je predstavljati, kako težko je to,« so menili njegovi prijatelji. V nekaj letih je od brezimnega uličnega postopača postal planetarna popzvezda ter se od brezdomca zavihtel med bogataše. Droge in kokain, tudi sedem snifov na dan, so postali njegova dnevna rutina, prav tako boemsko življenje in dekadentno trošenje denarja. Basquiatovo življenje je postalo intenzivnejše, kot ga je zmogel, in pričakovanja drugih velika. Postajal je nezaupljiv in paranoičen. Ljudje so ga obkrožali in se z njim družili iz različnih razlogov. Takratna punca Jennifer Good pravi, da so bili Havaji, na katerih je imel počitniško hišico, edini prostor, kjer se ni drogiral.

Z Warholom sta naredila skupni projekt, v katerem sta intervenirala v slike drug drugega, a so bile kritike slabe. Razočarani Basquiat, o katerem so se mediji razpisali, da ga je Warhol le izkoristil, saj so se mu slike takrat slabo prodajale, je odšel na Havaje, Warhol pa je medtem umrl. Basquiata je Warholova smrt močno prizadela in zatem je šlo z njim samo še navzdol. Droga je postala center njegovega življenja. Zadnja razstava je bila odprta en sam večer leta 1988 v galeriji Vrej Baghoomian. Slike so strašljive, o smrti. Bil je osamljen in žalosten. Zopet je odšel na Havaje, se očistil droge, vrnil v New York in umrl zaradi prevelikega odmerka 12. avgusta 1988.

O njem sta nastala dva filma. Avtobiografski Basquiat leta 1996, ki ga je režiral ameriški vizualni umetnik in filmski režiser Julian Schnabel, ter mojstrsko narejen dokumentarni Jean-Michel Basquiat: The Radiant Child (2010) v režiji Tamre Davis, njegove prijateljice, ki je posneti material po Basquiatovi smrti za dvajset let zaprla v klet in ga ni več pogledala. Zdaj je nastala še knjiga Vdova Basquiat (pri nas je izšla pri Lud Šerpa v prevodu Ane Pepelnik), poetična biografija, ki jo je napisala Jennifer Clement, ameriška pesnica in pisateljica, avtorica dveh uspešnih romanov in nekaj knjig poezije, ki živi v Mehiki, v New Yorku pa je doštudirala angleško književnost in antropologijo ter v Parizu kasneje še francosko književnost.

Basquiatova vdova

Clementova je bila prijateljica Suzanne, Suzanne Mallouk pa ni bila Basquiatova uradna žena. Za ženo jo je poimenoval on sam enkrat na poti iz New Yorka v Benetke, ko ji je na prst narisal prstan. Skupaj sta sprva živela kot par ter bila nato prijatelja in ljubimca, ki se nista povsem odvezala drug od drugega. Z njim se je srečala v času, ko je še živel na ulici, bila z njim, ko je štiri leta kasneje zaslovel, in ga še vedno obiskovala do leta 1988, ko je umrl zaradi prevelikega odmerka heroina.

Zgodba govori o njunem srečanju, ko je bil še neznan, skupnem življenju, vzponu, drogah, promiskuiteti, hedonizmu in razvratu, pa tudi o newyorški sceni osemdesetih, umetnosti in eruptivni, genialni ustvarjalnosti. Odlikujeta jo stilno izbrušen jezik ter dinamična struktura pripovedi. Združila je namreč dve vrsti pripovedi: tretjeosebno, kot bi neka višja sila poetično razgrinjala notranje svetove in intimne kotičke Suzanne, ter prvoosebno, ki je faktografska in pričevalska, opisovanje ključnih zapletov in scen v intimi ali v družbi.

Lahko jo beremo kot trpko, jedko, pretresljivo pisanje o disfunkcionalnih družinah in otrocih, ki odidejo iz teh nevrotičnih gnezd in vzpostavijo soodvisne odnose ter trpinčijo drug drugega, da bi prevpili svojo otroško ranjenost. Je zgodba o iznakaženih čustvenih svetovih otrok, ki jih kot odrasli utapljajo v posesivnosti, nasilju, v odnosih, polnih patologije, strahov, paranoje in stisk. Lahko jo beremo tudi kot mojstrsko napisano zgodbo o newyorški dekadentni umetniški sceni osemdesetih let, drogah, promiskuiteti in aidsu, o rasizmu in prodiranju črnih umetnikov.

Basquiat je kljub genialnosti umrl star 27 let.

Suzanne se je umaknila s scene, dokončala medicino in se posvetila psihoterapiji odvisnikov. Ostala so Basquiatova platna, na katera je kanaliziral svoj notranji pekel, ki ga ni znal in zmogel zapustiti. Ta platna si zdaj doma na stenah ogledujejo bogataši, ki živijo ob kaviarju, šampanjcih in jagodah. Plačajo milijone evrov, da doma v udobju preobilja zrejo v človekov notranji pekel.

Basquiat sodi med tiste, ki ne preživijo. To so ljudje, ki izgorijo. Zablestijo in ugasnejo.