Berem ... Barbara Borčić

»Pred kratkim sem v starih Književnih listih brala o Maxu Frischu in si izposodila roman Naj mi bo ime Gantenbein. Ravno sem se navadila na različne identitete in imena ter se pustila prepričati, da je hlinjenje slepote lahko tudi hudomušno, ko mi je prijatelj predlagal še drug Frischev roman, o kiparju, je rekel. Stiller.

Vmes sem se v knjižnici zagledala v roman V koži drugega in kratka poglavja so me takoj navdušila. Zdaj ugotavljam, da gre v teh romanih pravzaprav za podobno tematiko, za dvojnost, namišljenega dvojnika, razkritega/najdenega dvojčka ali zanikano osebnost. Za poigravanje z identiteto in (avto)biografijo. Menjavanje perspektive in karakterja. Za podobnosti in razlike. Družbene vloge in odnose. Za izvirnik in kopijo.

Za vprašanja, s katerimi se je ukvarjal tudi beograjski umetnik Goran Đorđević in postavil tezo, da je kopija pomembnejša od izvirnika, zlasti pa kompleksnejša, saj vsebuje idejo izvirnika in še idejo kopije. Goran Đorđević je s tem imenom deloval med letoma 1979 in 1985 in v Galeriji Škuc imel kar tri odmevne razstave.

Potem se je za njim izgubila vsaka sled. Vsaj tako je kazalo. Dokler mu niso v Beogradu in Ljubljani priredili razstave Proti umetnosti. Kopije 1979–1985. Katalog te razstave sem pred kratkim dobila v dar od umetnika.«