Berem ... Ciril Zlobec

»S posebno čustveno prizadetostjo sem (spet in spet), tokrat ob njegovi smrti, prebiral poezijo prijatelja Kajetana Koviča, ki tudi z govorico tišine glasno nagovarja naš čas in vse bolj zbeganega človeka v njem.

Spet sem lahko, skoraj s prijateljsko zavistjo, užival, kot ob vsaki njegovi zbirki, v razkošju sugestivne metaforike v poeziji Iva Svetine (Strašni delavci).

Pretresla me je romaneskno napisana avtobiografska zgodba mlade avtorice Danaje Lorenčič Ana v meni z odkritosrčnim pojasnjevalnim podnaslovom: Moje življenje z anoreksijo.

Z nekakšno komparativno radovednostjo sem prebral psihološko esejistično študijo-priročnik Silve Matos Ustvarjalni ogenj je v vsakem človeku (moja maksima Potovanje iz sebe vase ni daleč od tega) o smiselnem prizadevanju vsakogar med nami za svojo avtentično samopodobo.

Ob tem sem, s kritično distanco, prebiral tudi svojo poezijo. Za tisk sem namreč izbiral in odbiral (v mojih očeh 'najboljše') iz svoje ljubezenske lirike za jubilejno izdajo MK: Ljubezen – čudež duše in telesa (devetdeset pesmi ob devetdesetletnici) ...

Pa tudi v Delu redno in rad berem nekatere vaše kolumniste (Janeza Markeša, Borisa Ježa, Petra Kolška, Alija Žerdina in še koga), pa tudi marsikatero 'gostujoče pero' z zanimanjem preberem.«