Berem ... dr. Barbara Jaki

»Del priprav na novo postavitev stalne zbirke v Narodni galeriji je večerno branje tekstov o načinih prezentacije likovne umetnosti v muzejskem okolju. Pravkar sem odložila knjigo Rendez-vous with Art [Zmenek z umetnostjo], ki sta jo pripravila Martin Gayford in Philippe de Montebello; slednji je bil enaintrideset let karizmatični direktor Metropolitanskega muzeja v New Yorku.

Sprehajata se po najuglednejših muzejih in skozi lucidne dialoge odkrivata umetnine in umetnike. Polna dragocenih podatkov o pasteh vrednotenja umetnin, o razmerju med umetnino in denarjem in ozadju dela v avkcijski hiši je knjiga Breakfast at Sotheby's [Zajtrk pri Sotheby's] izkušenega Philipa Hooka.

Sem in tja si kakšen večer privoščim razkošje in se zadržim ob leposlovju. Sándorja Máraia sem spoznala posredno, prek romana L'étrangère (prevod dela A sziget), in nadaljevala s slovenskimi prevodi Sveče so dogorele, Esterina zapuščina, Ljubimec v Bolzanu.

To je avtor, ki bo ostal v sprednji vrsti na polici moje knjižne omare, tako kot Srednje­evropejci Roth, Zweig, Bernhard, Esterházy ali Musil. Prvi naslednji v čakalni vrsti je Irec John Banville s svojimi romani. Vse pogosteje se spogledujem s klasičnimi deli svetovne književnosti, tistimi, ki sem jih brala v gimnazijskih letih in bi jih hotela ponovno vzeti v roke, vendar ne vem, kdaj.

Poleti? Po končani prenovi Narodne galerije? Vedno pa sta nekje čim bliže dve ljubi knjigi – Hadrijanovi spomini Marguerite Yourcenar in Vodno znamenje Josifa Brodskega; obe že večkrat prebrani, zato ju zdaj sem in tja odprem 'na slepo' in preberem le stran ali dve, tako za okus.«