Berem ... Jure Potokar

»Morda nenavadno, toda moje bralne navade je temeljito spremenil elektronski bralnik, ki sem ga pred nekaj leti dobil za rojstni dan. V njem je vedno več knjig, kot jih bom kdaj uspel prebrati, vendar je čudovit občutek, da jih imaš vedno pri roki, če bi hotel brati zgodovino starega sveta ali biografijo, še bolje avtobiografijo velikana popularne glasbe.

Zlasti pri zadnjih sem sila kritičen. S slabo ali šablonsko napisanimi nimam potrpljenja, ne glede na to, o kom govorijo. Zadnji dobri avtobiografiji, ki sem ju prebral, sta napisala angleška glasbenika Graham Nash (1942, Wild Tales: A Rock & Roll Life) in John Lydon (1956, Anger Is An Energy: My Life Uncensored). Po glasbi in pogledu na svet sta diametralno nasprotje, zato pa oba izhajata iz skromnega delavskega okolja.

Nash je uspel v radoživih šestdesetih letih, Lydon je kot frontman Sex Pistols (p)ostal ikona punka. Poleg irskega porekla ju druži tudi očiten dar za pisanje, in čeprav jima ne gre vsega verjeti, sta ustvarila živo podobo časa, v katerem sta živela, in ljudi, s katerimi sta sodelovala, hkrati pa razkrivata, kaj ju žene. Vsaj za poezijo je knjiga še vedno edina možnost. Ni lepšega kot končati dan z eno ali dvema svojevrstnima pesmima. Že nekaj časa me z njimi radosti Bojan Sedmak. Šele v zrelih letih je objavil zbirki: Tisto (2012) in Zamahi med belo, rdeče (2014), ki so ju (ljubljanski) kritiki vestno spregledali. V njiju vedno najdem kakšen biser, ki mi vrača vero v moč poezije in življenja.«