Berem ... Nika Zupanc

»Oh, zadnje čase bolj ipad, iphone in power book kot po papirju dišeče in šelesteče knjige. Zadnje čase ne razmišljam več toliko skozi besede. Razmišljam bolj skozi telo.

Morda tudi zato ob moji postelji že drugič zapored vztraja Murakamijeva O čem govorim, ko govorim o teku. Murakami pravi, da knjiga ne vsebuje nobene posebne filozofije. Da pa je v njej določena mera iskrenosti. Da to morda ni ne vem kaj, je pa nekaj, česar se je naučil s tem, ko je premikal svoje telo in doživljal trpljenje kot osebno izbiro. Zdaj tudi jaz premikam svoje telo, malce več, kot je običajno. In doživljam trpljenje kot svojo lastno izbiro.

Murakami pravi, da ima rad samoto. Vsak dan uro ali dve teče, potem štiri ali pet ur sedi za mizo in piše v čisti tišini. To se mu ne zdi posebej težko ali dolgočasno. Jaz tudi! Vsak dan moram teči. Hoditi v hrib. Brcati v živo tarčo. Na surfu sredi braškega kanala odganjati duhove in razmišljati o tem, kaj pravzaprav je svoboda. In potem lahko v miru in tišini čisto sama nekaj ur sedim. Snujem in oblikujem.

Murakami piše, da je za nekoga s poklicem, kot je njegov, odtujenost od sveta bolj ali manj neizogibna. Da je moral ublažiti željo po samoti in jo relativizirati. Tako, da je svoje telo pripeljal do skrajnih meja. Ne namenoma, prej bolj instinktivno. Jaz tudi! Če je žalosten, teče še malo dlje, za to žalost 'oklesti svoje telo'. Pravi, da je tip človeka, ki mora dejansko obremeniti svoje telo, ki mora najprej slišati ječanje svojih mišic, preden se mu končno posveti. Tudi meni.

V intervjuju z njim v Guardianu sem prebrala, da si želi biti perfektni mislec. Da mora pisati dobre stavke: iskrene, elegantne in močne stavke. Tudi jaz moram. Oblikovati iskreno, močno in elegantno.«