Berem ... Tomaž Gerdina

»Berem bistveno manj, kot bi kdo pričakoval in si želel. Večni izgovor so otroci in posledična utrujenost. Najbolj redno berem pravljice in pesmi, predvsem Svetlane Makarovič, ki je mojima otrokoma najljubša.

In tudi meni, saj je v otroški literaturi, govorim v imenu vseh, ki vsak večer uspavajo otroke z branjem, tona, kako bi rekel prijazno, izjemno nekakovostnega branja. Od tujih avtorjev jima je najljubši Goscinnyjev in Sempéjev Nikec.

Od del za tako imenovane odrasle se ta hip zapletam s psihologijo sanj srbskega profesorja Ivana Nastovića, po naključju sem se lotil nekaterih uspešnic na podlagi kliničnih raziskav o osebnostnih motnjah. Pravkar sem končal Nietzschejevo biografijo mišljenja Rüdigerja Safranskega, skoraj vsak dan si preberem kakšno iz Jesihove Lahkoda, za prihodnje dni sem si zastavil Hölderlinove Poetične fragmente.

Pred kakim mesecem sem se znova navdušil nad Camusom, s katerim sem preživljal puberteto, pozimi pa sem večinoma prebiral Pessoa, Eliota in Kavafisa.

Takole ob sončnih dnevih mi zadnje dni na balkonu najbolj sede, denimo, Kraljeva Če delaš omleto ali Kafka, večni zaročenec Raoul-Duvalove. Zadnja leta sem opazil, da debelejša ko je knjiga, manj možnosti je, da jo bom vzel v roke. Verjetno so mi tudi zato vedno ljubše pesniške zbirke, prebereš eno pesem in je dovolj za večer.«