»Bil si zrak in bil si sin zmage, oče«

Ivo Svetina se v svoji novi zbirki sprašuje, kako preseči smrt in kako premagati rojstvo.

Objavljeno
16. april 2018 21.32
Posodobljeno
17. april 2018 11.07
Ivo Svetina pesnenje vzporeja z alkimističnim postopkom. FOTO: Jure Eržen/Delo
Gabriela Babnik
Gabriela Babnik
Če pristanemo na to, da Svetinov obsežen pesniški opus razdelimo na »erotični« in »smrtni pol«, pri čemer je jasno, da se obe temi vedno nerazdružljivo prepletata, potem zadnja pesniška zbirka Oče, tvoje oči gorijo, resonira proti zadnjemu polu.
Kontinuiteto te zbirke gre posledično iskati ne v zadnjih Svetinovih knjigah, pač pa v starejših zbirkah, kot je Knjiga očetove smrti iz leta 1990. Kot aludira že sam naslov, se obe zbirki, torej Oče, tvoje oči gorijo kot Knjiga očetove smrti stikata v soočenju ne samo z očetovsko avtoriteto, temveč tudi njeno minljivostjo, in nenazadnje prepoznanjem identifikacijskih momentov očeta v pesniku samem.

Ivo Svetina:
Oče, tvoje oči gorijo
Beletrina, Ljubljana 2017
spremna beseda Tanja Petrič


Ne glede na to, koliko tudi v zadnji knjigi razbiramo uporništvo, ki je bilo nekakšna Svetinova pesniška iniciacijska gesta v drugi polovici šestdesetih let (prejšnjega stoletja), in ne glede na to, v kolikšni meri samega sebe spravlja na rob sveta, od koder ta isti svet opazuje, se potem vanj tudi ciklično zazanka.

In spet, cikličnosti ne gre razumeti samo v smislu spraševanja, koliko tega, kar je veljalo razumeti kot očetov princip, se nahaja tudi v meni, nenazadnje sta Ivo Svetina in njegov oče nosila isto ime, ki si ga je oče, podedovanega od svojega očeta, nadel kot partizansko ime, z njim pa nato poimenoval še sina, temveč sta rojstvo -– smrt kot mejnika, tematizirana vsaj na dveh ravneh.

Emblematski načini izrekanja


Petinšestdeset pesmi, nanizanih v kompaktno epsko-lirično strukturo, ki deluje tako na ravni knjige kot posamičnih pesmi, ki dialogizirajo druga z drugo, se v duhu Tibetanske knjige mrtvih sprašuje tudi o tem, kako preseči smrt, predvsem pa, kako premagati rojstvo. Nirvanski način gledanja človeka se v določenih pesmih poleže in da prostor drugim temam, na primer odnosu z jezikom ali pa bolj neposredni družinski paraboli, toda tisti, ki se izreka, daje prednost predvsem emblematskemu načinu izrekanja.

Tovrstno nadbiografsko kreiranje se lepo pokaže na primeru rodbinske triade oče-mati-sin, ki je primerljiva s troedinim Nebom, Zemljo, in njuno Združitvijo. Trojico si lahko interpretiramo kot enakostranično trikotniško strukturo z orisanim krogom, kot pravi Tanja Petrič v izvrstnem spremnem zapisu k zbiri, »kjer vloge na način nenehnega umirana in rojevanja ciklično prehajajo druga v drugo, a hkrati ohranjajo hierarhijo.« In v tej stvariteljski sili Očeta, ki se nahaja na vrhu trikotnika, je zbirka afirmativna v odnosu do religioznega ter mitskega pojmovanja človeka.

Zanimivo je, kako Svetina izrisuje portret avtoritativnega očeta, pripadnika ancien regima, na ozadju biblične simbolike, pri čemer njegova poezija nekoliko spominja na Jehudo Amihaja, vendar to poetološko uporništvo ne ukinja temeljnih principov: razumnega moškega pola, ki zavira impulzivnost in intuicijo ženskega principa, ki je tudi princip pesnika.

Morda je celo moč reči, da Svetina v tej zbirki ukinja androgini izvor vsega bivajočega, kot je to v spremnem zapisu k izboru Svetinove poezije iz leta 2001 z naslovom Stihi, videnja, izreki, zapisal Niko Grafenauer. Tisti, ki se izreka v tej knjigi, ki vodi dialog z mrtvimi, je sin matere, sin knjige, toda najprej je sin očeta.

Oče je v tej zbirki nekaj, kar pripada tako preteklosti kot prihodnosti, ali povzemajoč Slovar simbolov: »Oče je ne le bitje, ki ga hočemo imeti, marveč tudi bitje, kakršno hočemo postati, biti in veljati.« Ali gre pri tem za »odstranjevanje /…/ očeta in nastajanje očete kot sebe,« je težko reči, saj se zdi, da se označevalec očeta izmika, in da gre tudi za nemoč zapolniti očetovo senco. Ugibanje, ali je za to kriv drug čas, ki ne verjame v simbole in junaštvo, ali za pesnikovo nrav, bi bilo spričo labirintsko-ugankarskega zasnutka pesmi pretenciozno početje.

V diamantni delavnici jezika


Jasno je le to, da se nahajamo v diamantni delavnici jezika in da Svetina spravlja jezik v tako visoke lege, da mu verjamemo na besedo, dano leta 1984, v Predavanju o pesništvu: tam je pesnjenje vzporejal z alkimističnim postopkom, v katerem besede prehajajo iz nižjih v višje oblike bivanja.

Aristotelovsko razumevanje pesništva kot prehajanja iz nebivajočega v bivajoče najde sidrišče v rimbaudovski poetiki, ki pesnika vidi v »vidčevski« vlogi; na vsak način je jezik, ki je v tej zbirki čutno nazoren in nas preseneča s svojo telesnostjo, potem pa je spet metaforičen, metonimičen, edino obnebje, ki je zmožno posrkati in preseči binarne delitve očetov / sinov, bogov/prividov, mitov / zgodovine itd.