»Bila sem njen inštrument za odkrivanje same sebe«

Nan Shepherd je svojemu delu Živa gora rada rekla kar »pritok ljubezni«

Objavljeno
18. junij 2019 06.00
Posodobljeno
18. junij 2019 08.39
Včasih se oblaki na gori spustijo čisto nizko in objamejo ljudi in živali. Foto Reuters
Na modrem bankovcu za pet funtov je natisnjena prav nič angleška podoba vilinske Indijanke. Dolgo nisem vedela, da je to portret škotske pisateljice Nan Shepherd (1893–1981), ki se je menda v Indijanko prelevila kar pred fotografom, hitro si je spletla kite in si na glavo nadela fotografski film, ki ga je našla v studiu.

Podobo lepe divje ženske, ki ljubi naravo, je namreč živela. Njeno Živo goro sem najprej prebrala v angleščini in z velikim užitkom še enkrat, ko jo je v slovenščino res izjemno prevedla Miriam Drev.
Pripoved o potepanjih in vzponih na škotski gorski masiv Cairngorms je napisala v tridesetih letih. Gorovje je poznala kot svojo dlan, prehodila ga je v vseh letnih časih, podnevi, ponoči, sama in v družbi. Opazovala je vodo, kamne, ptice, rastline, se pogovarjala z domačini, srkala je studenčnico, jedla barjanske robide, gola plavala v ledeno mrzlih jezerih in bosa hodila po ostrem kamenju.

Med letoma 1928 in 1933 je napisala tri romane in kasneje še pesniško zbirko, a kot v daljšem uvodu v knjigo napiše pisatelj in avtor več del o naravi Robert Macfarlane, je prav Živa gora, ki jo je dokončala v zadnjih letih druge svetovne vojne, njeno največje delo. Toda takrat se je uredniku zdelo, da morda ne bo našla bralcev, zato jo je Nan spravila v predal in jo nato založbi Aberdeen University Press predala šele leta 1977.


Optične prevare


Ta drobna knjiga je spev gori in življenju, a hkrati je tudi literarna umetnina, ki jo je ustvarila izvrstna opazovalka narave. V njej piše o vodi, snegu, svetlobi, živalih, rastlinah in čutih. Vedno se mi zdi, da je težko dobro pisati o naravi; hitro si lahko patetičen ali začneš uporabljati obrabljene fraze. Preveč romantike lahko nagrize realnost. Živa gora je drugačna. Polna je nenavadnih zgodb, ki jih bralec vidi pred sabo, jasno kot z letala vidimo pokrajino na svetel dan. Včasih se zdi, kot da smo se znašli v kakšnem fantazijskem filmu, polnem posebnih učinkov. Še posebej kadar pisateljica piše o optičnih prevarah in fatamorganah, ki jih je doživela na tej gori, kjer veljajo posebne vremenske zakonitosti.

Ko je nekoč padal dež in je sijalo sonce, je doživela nenavaden meteorološki in fizikalni pojav, saj se ji je zdelo, da se je svet prelomil; vse, kar je ugledala, je bilo razvrščeno v krogu in svetlobni žarki, ki so se lomili skozi vlago v zraku, so se ukrivili okoli vsega, kar je videla pred sabo. »Zgodilo se mi je, da sem se ozrla proti malo manj kot kilometer oddaljeni v hrib postavljeni kmetiji s kmečkimi poslopji in kravo ter imela občutek, kakor da hodim okrog senenih stogov in trepljam kravo po boku.« Pisateljica verjame, da takšne izkušnje dokazujejo, da naše dojemanje vsakdanjega sveta ni nujno pravilno, ampak je le ena od možnosti: »Kadar bežno uzremo eno od teh nepoznanih različic, čeprav samo za hip, se nam zamajejo tla pod nogami, a se zatem znova ujamemo.« In podobnih opisov je v knjigi še kar nekaj. Kot je dejal James Joyce, so napake glavni vhod do odkritja.
 

Prepad v jezeru


Ko je nekoč zabrodila v jezero Loch Etchachan, ni mogla verjeti, da je voda v njem tako bistra, saj je videla vsak kamenček pod gladino, ko pa je iz plitvine zabrodila naprej in se ozrla v dno, je naenkrat obstala: pod njo se je odprlo brezno, stala je na robu potopljenega prepada, ki je bil neskončno globok, a je jasno videla, kje se konča. Kot pravi, se ji je ob pogledu na to globino ustavil um. Počasi in previdno je šla spet nazaj k bregu. Ko je doživela veličino dna tega malega jezera, je priznala, da je bil to eden najbolj nebogljenih trenutkov v vsem njenem življenju.

Ena najboljših potopisnih knjig.
Emocionalna in intelektualna meditacija.
Metafizična in stvarna zgodba hkrati.


Pisateljica vse okoli sebe doživlja s celim svojim bitjem, zapiše na primer, da je kot pes, ki ga vznemirjajo vonji. Goro čuti s telesom, skoraj erotično, potoki se ji zlivajo po stegnih, mah se vzpenja po njenih golih podplatih, pozimi čuti, kako ji zaradi zmrzali otrpnejo lica, in z rokami tako rada prečeše mokro grmovje. »Roke so brezmejno dovzetne za užitek.« Ko je bila še deklica in se je sredi zime odpravljala na sprehod, ji je starejša gospa vzela rokavice iz rok in ji rekla: »Ne potrebuješ jih. Skozi roke se v nas pretoči veliko moči.« Te njene besede si je zapomnila za vedno.

Shepherdova verjame, da moramo lepoto narave dojemati z vsem telesom in da je človek to nedolžnost žal izgubil, da ne znamo več, kot pravi, bivati v posamičnem hipu, zato, da bi ga lahko scela doživeli. Ni le popotnik, ki premaguje višine in razdalje, gora jo uči o njej sami. (»Bila sem njen inštrument za odkrivanje same sebe.«) V naravi si je izostrila čute, vzgajala je oko, da je znalo gledati, in uho, da je znalo prisluhniti.


Sneg in veter


Goro je neštetokrat obiskala v času ledene zime in nekoč ji je sonce v beli pokrajini ožgalo obraz, da je bil še nekaj dni višnjeve barve. Pripoveduje srhljive resnične zgodbe o nepredvidljivih snežnih viharjih, ki so planince ujeli tako nenadno kot megla glavne junake v Carpenterjevem filmu. Veter je bil kdaj tako silovit, da je lahko človeka pahnil v prepad. Opisuje nesreče, ki so se zgodile v gorovju. Zgodbo o fantih, domačinih, ki sta se pozimi v čudovitem vremenu podala na pot, še prej sta v koči, v kateri sta prespala, v knjigo vtisov zapisala svoja radostna občutja. A potem ju je ujel vihar, po pobočju sta se plazila po vseh štirih, saj je bil veter premočan za hojo. Njuni trupli so našli šele čez nekaj dni, kolena in dlani sta imela povsem odrgnjena. »Ko so globoko v zametu našli starejšega od njiju, je bil še vedno na rokah in kolenih, v drži plazenja.«

Nekatera poglavja zvenijo skorajda budistično, meditativno in filozofsko; stavki o hoji, spoznanju, odkrivanju. A vedno je realistična, čeprav so njene besede pesniške. Razumemo jih in njene izkušnje vidimo pred sabo, kot na filmskem platnu. Tako lepo zapiše, da ko človek več ur brez prestanka hodi, njegovo meso postane skoraj prosojno.

image
Nan Shepherd na bankovcu za pet funtov Foto wikipedija


Kadar se je po dolgih urah dneva, ki jih je preživela v naravi, zvečer zatekla v kočo domačinov, je raje kot v postelji spala na hišnem pragu. Ni hotela zamuditi tega, da ne bi tik pred spanjem gledala v nebo ali se zbudila v jutranjem zraku. Ko je spala, so včasih zgodaj zjutraj, kot na podobah svetega Frančiška, na njej pristajale ptice, ker so jo zamenjale za kamen ali grm. Kadar se je zbudila pod milim nebom, se ji je zdelo, da ima čisto prazen um, in je za trenutek videla svet, kot da ga vidi prvič.

image
ℹNan Shepherd Živa gora
prevod Miriam Drev
UMco, 2019


Živa gora
ima toliko plasti. To je posebna poetična in stvarna knjiga hkrati, izjemen potopis, učbenik za ljubitelje narave in opazovanje rastlin in živali, inspiracija za učenje o tem, kaj je divjina, kaj je instinkt, ter zgodba o pogumu, nežnosti in trpežnosti posebne ženske.