Biografija Milana Kučana: »Verjetno najbolj napreden komunist na svetu.«

Avtor Božo Repe kljub svoji odkriti naklonjenosti do portretiranca ohranja distanco zgodovinarja.

Objavljeno
02. november 2015 14.28
Jure Ramšak
Jure Ramšak

Če že ravno niso obrnjeni proč, kot je Helmut Kohl na platnici biografske uspešnice Hansa-Petra Schwarza, se je obiskovalcem malo večje nemške knjigarne zares težko izogniti pogledom aktualne kanclerke, bivših kanclerjev in še cele plejade politikov, ki zrejo vanj z naslovnic desetin in desetin biografij.

Avtorji teh, praviloma obsežnih knjig, so največkrat priznani zgodovinarji ali izkušeni novinarji, ki svojim portretirancem sledijo skozi leta političnih karier in, kar je mogoče še pomembnejše, dobro poznajo čas in prostor, v katerem so delovali.

V slovenski prostor in čas, sploh tisti od sredine šestdesetih let naprej, ko je Milan Kučan kot študent ljubljanske pravne fakultete prevzel prve funkcije v Zvezi mladine Slovenije (ZMS), pa vse do danes, ko naj bi skorajda 75-letni upokojenec obvladoval domala vsa slovenska omrežja, ima gotovo odličen vpogled Božo Repe, avtor težko pričakovane biografije Milan Kučan, prvi predsednik (založba Modrijan).

Ni si namreč prav lahko predstavljati, kako bi se profesor sodobne slovenske zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti lotil monumentalnega dela, pisanega na izrazito zgodovinopisen način, če ga ne bi mogel nasloniti na svoje predhodne študije o partijskem »liberalizmu« (1992), Slovencih v osemdesetih letih (2001) in procesu osamosvajanja (Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije, 2002) ter številne publicistične prispevke v reviji Mladina in drugje.

Komunistične vrednote že v otroštvu

Kot »komunističen, morda socialističen« opisuje Milan Kučan sam sistem vrednot, ki ga je bil deležen z odraščanjem v prekmurski učiteljski družini, kjer sta bila mati in očim (oče Koloman je leta 1944 v Srbiji padel kot partizan) tudi povojna aktivista, »vsa iskreno predana tistemu, v kar sta verjela«.

Svojo sled pa je, čeprav se tega več desetletij ni dobro zavedal, pustila tudi protestantska etika ožjega okolja, »tradicionalno prej nagnjenega h konservativnemu ohranjanju danega kot k radikalizmu sprememb«. Čeprav zaznamovan z drugo svetovno vojno, se je Kučan politično formiral kot pripadnik povojne generacije komunističnih politikov, ki je ni povezoval jekleni zakon partizanske tovarišije, a se je s pomočjo svoje izobrazbe v šestdesetih letih počasi začela vzpenjati po lestvici partijske hierarhije in republiških organov.

Pot je navadno vodila od srednješolskega mladinskega aktivizma, delovnih brigad, članstva v Zvezi komunistov – ZKS (Kučan je vanjo stopil s 17 leti, v sedmem razredu gimnazije) do predsobe v svet velike politike – ZMS, katere predsednik je postal leta 1968.

Že naslednje leto je od tam prestopil v sekretariat CK ZKS, kjer je bil skrbel za ideološko delo z mladino, hkrati pa si je skupaj s skupino vrstnikov, kasnejših pomembnih funkcionarjev, »ob veliki opreznosti, da ne bi razburili koga od partijskih voditeljev«, kot se spominja tedanja sodelavka dr. Leopoldina Plut – Pregelj, utrjeval svoj položaj znotraj vodilnega establišmenta.

A od tam bi ga zlahka, vsaj za nekaj let, odnesla naklonjenost do Staneta Kavčiča, na katerega so bili vsi mladinski predsedniki »nekako čustveno navezani«. Čeprav je na koncu seje, kjer so brali levite predsedniku republiškega izvršnega sveta, tudi sam prišel do sklepa, da je bolje, da se razidejo, je v partijski vrhuški tedaj prevladala ocena, da je bil Kučan do Kavčiča in »liberalizma« preveč omahljiv. Zaradi tega je, »niti za nagrado niti za kazen«, kot je kasneje povedal Vinko Hafner, odšel na mesto sekretarja republiške konference SZDL, formalno foruma najširše družbene razprave v samoupravni družbi, dejansko pa največkrat le »transmisije« ZK.

»Učitelj je vojak revolucije«

Po obračunu z »liberalizmom« se je v Sloveniji razvnela razprava o idejnosti šolskega pouka, v kateri je intenzivno sodeloval tudi Kučan in izrekel, kar so mu kasneje večkrat očitali, da je učitelj vojak revolucije. Repe na tem mestu, kakor tudi na več drugih, navaja raztegnjene citate iz sofistično obarvanih zaprtih debat, ki bralca gotovo ne bodo pritegnile v tolikšni meri kot denimo Pirjevčevo opisovanje zasebnega in javnega življenja maršala v Titu in tovariših.

A po drugi strani se ravno skozi ta duhamoren način sprejemanja odločitev razkrivata politični modus operandi in manevrski prostor posameznika v nekdanjem sistemu, o čemer premnogi novodobni farizeji na podlagi sedanjih (dejanskih ali še pogosteje idealno zastavljenih) demokratičnih kriterijev razglašajo vehementne (ob)sodbe. S podrobnim opisovanjem okoliščin vseh pomembnejših Kučanovih političnih potez uspe Repetu prikazati »biografska nihanja v luči konteksta, ki jih omogoča in zaradi katerega so normalna«, kot o smotru zgodovinske biografije pravi italijanski zgodovinar Giovanni Levi.

Obenem pa prikaže svojega portretiranca v luči dejstva, da, če si še malo izposodim Levije besede, »noben normativni sistem v resnici ni dovolj strukturiran, da bi odpravil sleherno možnost zavestne izbire, manipulacije ali interpretacije pravil, možnost pogajanja.«

In te možnosti je začel Kučan, čeprav pogosto z besednjakom govorice vladajočega sistema, ki ga je pravzaprav ščitila pred neposrednimi napadi pristašev trde roke, postopoma izkoriščati kot sekretar SZDL (1973–1978) in predsednik slovenske skupščine (1978–1982). Enkrat bolj, drugič manj neposredno, pač v trenutku, ko je bilo razmerje sil ugodno, da je s svojimi predlogi prodrl bolj intenzivno, kot če bi z njimi trmoglavil v času prevlade doktrinarnega enoumja.

V politični šoli CK ZKJ

Največje previdnosti se je Kučan naučil v funkciji člana predsedstva CK ZKJ v Beogradu, svojevrstni politični šoli, ki je kasnejši Demosovi politiki niso bili deležni. To areno, kjer se je po besedah Janeza Kocijančiča tekmovalo na nož in se je v njej bil težji boj kot v konkurenci političnih strank, je po štirih letih zapustil v ozračju mnogo bolj zaostrenih razmerij kot ob vstopu vanjo leta 1982.

Tam je spoznal, kaj je Jugoslavija, z vsemi razlikami in protislovji ter spričo nerazumevanja za stališča Slovenije (njeno, pa tudi vodstva drugih republik so v zveznih organih vedno nastopala kot en mož) prišel do sklepa, da se mora njegova republika pripraviti morda tudi na razpad skupne države.

Ključna prelomnica v Kučanovi karieri je bila funkcija predsednika predsedstva CK ZKS. Ta je pomenila zmago »mladokomunistov«, naravnanih k demokratizaciji družbe, spoštovanju človekovih pravic in lovljenju koraka z razvitim zahodnim svetom, ki so jo bili v času globoke družbene in gospodarske krize pripravljeni podpreti tudi Stane Dolanc, Andrej Marinc, Sergej Kraigher in drugi predstavniki »stare garde«. Kljub Kardeljevemu celofanu »pluralizma samoupravnih interesov«, v katerega je bil zavit njegov program, pa je hoja po noževi ostrici Kučana in njegovo ekipo neizbežno pripeljala do skrajnih meja enopartijskega sistema.

Nanje je z vedno večjo ostrino kazala nastajajoča opozicija, iz vrst katere so prišli tudi odkriti pozivi k »sestopu s piedestala avantgarde«. Prvi komunist je, ne brez grenkih opozoril starejših tovarišev, da to pomeni izničenje vsega, za kar so se borili, in Popitovi lekciji, da se oblasti ne drži skupaj samo s pridiganjem, geslo o sestopu z oblasti posvojil konec leta 1988, pri nestrankarskem pluralizmu pa so t. i. prenovitelji vztrajali še kakšno leto.

Najpomembnejša bitka

Z natančnim branjem programskih izhodišč in ustnimi pričevanji Kučanovih sopotnikov (na »pomladni« strani se je pogovarjal samo z Ivanom Omanom in Dušanom Plutom) Repe priznava, da je politična opozicija narekovala tempo demokratizacije družbe, hkrati pa je tudi znotraj partije potekala temeljita prenova.

Nad živahno debato, ali v bodoči ureditvi pustiti kakšno sled samoupravnega socializma ali se povsem prepustiti kapitalizmu, pa je visela še teža tretjega faktorja – armade in njenih političnih botrov v jugoslovanskem vrhu, ki razvoja v Sloveniji niso mogli razumeti drugače kot kontrarevolucijo. »Splošna ocena je«, pravi Repe, »da je bila izmed vseh Kučanovih političnih bitk v času, ko je vodil ZKS, pa tudi kasneje, najpomembnejša bitka z vodstvom JLA«, ki jo je vodil z izjemno potrpežljivostjo in ob velikem poznavanju mentalitete njenega vodstva.

Svojo spretnost je po njegovem mnenju pokazal tudi s tem, da si je najprej pridobil zaupanje članov republiškega predsedstva iz vrst Demosa Ivana Omana in Dušana Pluta, nato pa še celotno Peterletovo vlado vsaj deloma »navadil« na odgovorno ravnanje v razmerah, ko ni mogla več pričakovati zaščite pred Beogradom kot prej v opoziciji. Še več, v času najbolj intenzivnih priprav na osamosvojitev je bil zlasti z Janšo, Bavčarjem in Ruplom povezan celo tesneje kot z ideološko bližnjima članoma predsedstva Zlobcem in Kmeclom.

Toda deljenje političnih dividend osamosvojitvenega projekta je tej konsenzualni drži političnega vodstva mlade države kmalu naredilo konec.

Repe se v primerih vseh obtožb na račun Kučana, od vpletenosti v sojenje četverici do domnevnega neodziva na odvzem orožja teritorialni obrambi, kot tudi vseh kasnejših napadov, natančno posveti ozadju »konstruktov, afer in zarot«, ki jim v svoji knjigi nameni celotno poglavje. Kakor že prej, v odnosu do izbire med centralizirano Jugoslavijo ali samostojno Slovenijo, se Repe tudi v tem primeru odločno postavi na stran svojega portretiranca, pri čemer ne skopari niti s kritikami Janeza Drnovška zaradi njegovega pragmatičnega oklevanja ali celo prikrivanja pri razčiščevanju orožarske afere.

Ko govori o obdobju samostojne Slovenije (v tem delu knjige gre bržkone za prvi celovitejši zgodovinski pregled tranzicijskih devetdesetih), naredi v tem oziru tudi nekaj razmejitev med Drnovškovimi in Kučanovimi političnimi koncepti, ki pa jih je imel slednji zaradi ustavne omejitve predsedniške funkcije priložnost izkazovati predvsem na načelni ravni.

Utrjevanje podobe edinega državnika

Profil edinega slovenskega državnika v svojem času, kot Kučana označujejo mnogi Repetovi pričevalci, avtor biografije dodatno utrjuje na podlagi vtisov voditeljev tujih držav, časopisnih člankov, v katerih je bil Kučan že leta 1988 označen za »najbolj naprednega komunista na svetu« (Wall Street Journal), njegovega pričanja pred haaškim sodiščem za vojne zločine na področju nekdanje Jugoslavije (Drnovšek v to ni privolil) in tudi z navajanjem celotnih pisem, zapisov z raznih zborovanj, govorov ter zasebnega dnevnika.

Z izbiro vseh teh (pre)dolgih citatov Repe bralcu posreduje Kučanovo podobo, kot se mu je izoblikovala skozi dve desetletji raziskovanja in osebnega poznanstva: »človeka, ki je življenje posvetil politiki v njeni izvirni, a danes pozabljeni ali neštetokrat zlorabljeni definiciji – politiki kot delu v dobro skupnosti«.

A kljub svoji odkriti naklonjenosti ohranja distanco zgodovinarja in z navajanjem analiz iz osemdesetih in devetdesetih let denimo Spomenki Hribar pusti, da enkrat nastavlja kritično ogledalo partijskemu šefu, drugič pa ga kot predsednika in človeka brani pred preračunljivim izkrivljanjem dejstev njegovih nasprotnikov.

Do kod je pripeljala obsedenost s »fantazmo Kučan«, pa ugotovi Repe že kar na začetku, kjer ločeno od ostale knjige na podlagi (s težavo izvlečenih) pričevanj vsaj malo odpre vrata v zasebno življenje prvega predsednika in njegove družine. »A si ti v sorodu z…?«, je hčer Špelo pred nekaj leti vprašala njena inštruktorica jahanja in nato zabrusila: »Jaz tvojega očeta sovražim. Mama je janšistka, in ker Kučana sovraži, ga sovražim tudi jaz«.