Biti pesnik v svetu je dar

Nagrado mira je dobila Alenka Jensterle-Doležal za strokovno delo in književno ustvarjanje.
Objavljeno
19. december 2017 10.00
Posodobljeno
19. december 2017 22.00

»Kot graditeljica in utrjevalka mostov med tema slovanskima­ svetovoma se je uveljavila še posebej z refleksijami o književnosti slovenskega modernizma, o ženskem ustvarjanju­ in ženski kot protagonistki v književnih besedilih. S prepoznavnim glasom in samosvojo­ občutljivostjo dragoceno­ ­so­oblikuje sodobno poezijo, prozo­ in esejistiko,« piše­ v utemeljitvi nagrade mira za Alenko Jensterle-Doležal, ki ji jo je prejšnji teden podelil ženski odbor Slovenskega centra Pen.

Alenka Jensterle-Doležal predava slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Pragi, je predstojnica katedre jugovzhodnih in balkanskih študij, izdala je tudi pet pesniških zbirk, roman in več strokovnih monografij.

Nagrade mira ste najbrž še ­posebej veseli, saj ste ustvarjalci,­ ki ustvarjate za mejami Slovenije,­ pogosto spregledani. Kakšna je vaša izkušnja 'zamejske' pisateljice,­ kakšen odnos ima domovina do vas in vi do domovine?

Za bivanje v češki kulturi sem se odločila prostovoljno. Vedno sem bila kulturni nomad: sploh pa sta večjezičnost in večkulturnost del sodobnega sveta v velikih mestih. Zunanja 'emigracija' pri meni ni notranja. Bivanje v tujini lahko pomeni tudi osvoboditev in spodbudno distanco pri pisanju.

Vsaj na začetku se mi je zdelo, da kot duhovni nomad v tujini lažje pišem pesmi: v samoti se lažje osredotočim in sem bližje svoji ustvarjalnosti. Zdaj je samote vedno manj, veselje do pisanja pa ostaja. Moja domovina je slovenski jezik. Če lahko pišem, sem lahko doma kjerkoli. Rada živim v Pragi. Če parafraziram besede Franza Kafke: Praga me je že zdavnaj zagrabila s svojimi ­kremplji.

Vsak dan sem tudi v stiku s slovenščino, predavam slovensko književnost, razmišljam o slovenski kulturi, tako da pri meni kategorija razpetosti jaz – domovina – tujina ne obstaja. Povrhu sem človek z več identitetami. Literaturo – in ne samo slovensko – jemljem kot nekakšno poslanstvo, biti kulturni nomad je tudi način življenja v položaju, v katerem sem.

Drugače je s prepoznavnostjo mojega dela. V češkem okolju se moram kot tujka veliko bolj truditi, v Sloveniji pa je o mojem delu manj slišati. Res je tudi, da z leti čedalje bolj pogrešam Slovenijo, otroštvo, bližnje, prijatelje pa tudi naravo, kraje, vonjave, prve besede.

Menite, da je nagrada mira uravnovesila spolno neenakopravnost v literaturi ali vsaj opozorila na žensko ustvarjalnost?

Nagrada mira ne more kar naenkrat uravnovesiti spolne neenakosti in izbrisati sledov patriarhalne miselnosti v slovenski družbi. To sem videla tudi ob nekaterih sovražnih pripombah na moje razgovore na internetu. Nagrada je zelo pomembna, saj pomaga osvetliti in poudariti prizadevanja intelektualk in ustvarjalk v slovenski kulturi in družbi, izpostaviti 'ženska peresa'. Njena simbolna vloga je zelo pomembna, saj imajo ponavadi ženske manj samozavesti in so bolj negotove pri oblikovanju svoje pisateljske avtoritete.

Kako se je kalila in brusila vaša občutljivost za ženska vprašanja in žensko tematiko?

Tako kot pri številnih drugih stvareh sem tovrstno občutljivost brusila­ ob literaturi. Že od nekdaj sem strastna bralka, potem pa sem tudi sama začela pisati o literaturi. Začela sem z Antigono v slovanski drami. Antigona je kot izjemna literarna figura s svojo zahtevo po pokopu mrtvega brata tudi simbolni primer ženske emancipacije in zmage humanosti.

Za svoje teoretično pisanje sem veliko proučevala ameriško in francosko literarno in drugačno feministično teorijo, kar je bilo zelo osvobajajoče. Zaznamovala me je tudi izkušnja bivanja v Ameriki. Nenadoma sem lahko poimenovala pojave, ki sem jih pred tem samo intuitivno slutila. Prav tako sem znanstveno proučevala delo slovenskih avtoric.

Nekaj časa sem se ukvarjala tudi z osebnostmi, povezanimi s slovensko-češkimi stiki. V Pragi sem odkrila Zofko Kveder in začela raziskovati njeno mesto v praški družbi ter njeno zgodbo. Morda sem se zaradi usmerjenosti na to obdobje začela ukvarjati tudi s pozabljenimi pesnicami iz obdobja moderne.

Njihov izbris iz zgodovine slovenske književnosti in njihove zgodbe so me globoko presunili. Nekaj let sem tudi sodelovala pri evropskem projektu Cost (Women Writers in History), kar me je zelo obogatilo. Na Filozofski fakulteti v Pragi sem že večkrat imela izbirno predavanje o slovenskih ustvarjalkah.

Na Češkem organizirate festival slovenskih pesnic Mladi mesec. Od kod ideja zanj in kakšni so odzivi lokalnega občinstva?

To je festival slovenskih pesnic v češki kulturi. Zanj sem pred tremi leti dobila idejo sama, eden izmed razlogov je bil izpostaviti slovenske pesnice in pokazati, da so lahko prepoznavne tudi v češkem okolju. Festival sem poimenovala po romanu Mire Mihelič Mladi mesec iz leta 1962, saj je bila ona prva res prepoznavna pisateljica in kot predsednica Društva slovenskih pisateljev tudi uspešna in aktivna v javnem prostoru. Skušala sem izkoristiti njen pozitivni zgled.

Biti pesnik v svetu je dar. Poezija je prostor svobode, ustvarjalnega in celo svetega. Nas, pesnike, povezuje nevidna nit: vesela sem, da sem v različnih letnikih festivala lahko odkrivala in spremljala močne glasove slovenskih pesnic in spoznavala njihove poetike. Festival jemljem kot povezovalni projekt pedagogov in učiteljev, pesmi prevajajo študenti, ki so specializirali slovenščino.

Izvajam ga skupaj z ostalimi slovenisti s katedre, bivšimi in sedanjimi študenti. Letos je bil zelo obiskan, kar me je razveselilo, saj je konkurenca različnih prireditev v Pragi velika. Zdaj z Aljažem Koprivnikarjem pripravljava dvojezično antologijo Mladi mesec, ki bo izšla januarja v Pragi.

Na Filozofski fakulteti v Pragi predavate slovensko književnost, ste tudi predstojnica katedre jugovzhodnih in balkanskih študij. Kakšno je zanimanje za študij slovenščine in slovenske literature na Češkem?

Slovenski jezik, literatura in kultura so na Filozofski fakulteti v Pragi del programa Jugovzhodnoevropske študije, ne samostojni študij. Na tem študiju so poleg slovenistike še srbistika, kroatistika, bolgaristika, romunistika in albanistika. Zanimanje za specializacijo slovenistike v zadnjih letih ni tako veliko: to je danes na žalost splošni problem pri vpisu na tako imenovane male jezike na Filozofski fakulteti Karlove univerze. Imamo malo študentov, vendar so tisti, ki se odločijo za slovenistiko, po navadi zelo motivirani.

Položaj slovenistike se je v zadnjih letih spreminjal. Večje zanimanje zanjo je vladalo na koncu devetdesetih let in v začetku 21. stoletja. Nekaj let je pouk slovenske književnosti potekal samo v blokih z ostalimi in grozil je zaton predmeta.

Kot predstojnici se mi je posrečilo spremeniti študijske načrte, tako da je del področnega študija spet slovenski jezik s književnostjo. Uspelo mi je tudi zaposliti še enega kolego za slovenski jezik: trenutno smo poleg lektorice, ki jo pošlje ljubljanska fakulteta, trije slovenisti.

V Književnih listih smo nedavno poročali o vašem sodelovanju pri nastajanju dveh knjig: monografije Začetki novodobnih literatur in metamorfoze romantizma pri Južnih Slovanih, Romunih in Albancih in antologije kratkih zgodb iz jugovzhodne Evrope Od kod veter veje. Nam lahko naj več poveste o teh dveh projektih?

Kolektivna monografija o romantizmu v južnoslovanskih književnostih in v romunski ter albanski književnosti je skupno delo literarnih zgodovinarjev z našega oddelka. Sama sem za monografijo prispevala pregled slovenske književnosti v obdobju romantike. Antologija kratkih zgodb Od kod veter veje je prav tako skupni projekt katedre južnoslovanskih in balkanističnih študij.

Sestavljajo jo študentski prevodi sodobnih avtorjev iz šestih literatur, ki jih je uredil Jiří Našinec, v njem so tudi prevodi štirih slovenskih avtorjev. Kot predstojnica sem spodbujala in podpirala projekt, napisala sem tudi predgovor k tem zgodbam.

Kaj so vaši prihodnji znanstveni in literarni projekti?

Poleti je izšla kolektivna monografija Ključi od labirinta. O slovenski poeziji pri mednarodni založbi Zora Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Trenutno pišem o slovenskih pesnicah iz obdobja moderne za Mednarodno zborovanje slavistov, ki bo prihodnjega septembra v Beogradu.

Naslednje leto bi rada na Filozofski fakulteti Karlove univerze organizirala konferenco o Ivanu Cankarju, saj bomo praznovali stoto obletnico njegove smrti. Tako bom nadaljevala tradicijo slovenističnih konferenc na Filozofski fakulteti v Pragi (zadnja konferenca Sto let slovenistike na Karlovi univerzi je bila leta 2014). Imam tudi pripravljeno zbirko Nostalgične pesmi, ki sem jo zaradi monografije pustila ob strani, zdaj pa je čas, da končno izide pri založbi Apokalipsa.

Komu bi podelili nagrado mira?

Ne bom konkretna, ker v slovenskem javnem prostoru vidim več takih osebnosti. Prav zadovoljuje me spoznanje, da je v slovenski literaturi zadnjih let toliko pesnic, dramatičark, prozaistk. Tudi v slovenski literarni znanosti in univerzitetnem prostoru je kar naenkrat veliko žensk, kar se kaže tudi v drugačnem pogledu na razvoj slovenske književnosti, v drugačni teoriji, poudarkih in strategijah razmišljanja o literaturi.

Nagrajena naj bo ustvarjalnost drugega: écriture féminine. Tukaj bi kar ponovila obrazložitev nagrade odbora Mira, da 'v sklop literarna ustvarjalnost sodijo dosežki in dejanja, […] ki dosegajo visoko umetniško (ali znanstveno kakovost), obenem pa ne podlegajo stereotipom in predsodkom s področja spola'.