Bodo nesmrtni ljudje srečnejši?

Homo deus: Izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari v novi uspešnici o tem, kaj vse je človek dosegel in uničil.

Objavljeno
29. avgust 2017 15.24
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar

Avtor svetovne uspešnice ­Sapiens v novi knjigi Homo deus opisuje, kakšna bo naša bližnja in daljna prihodnost. Homo deus je odlična kritika­ človeštva, četudi je polna upanja. Ni le zgodovinska pripoved, ampak je polna zgodb o krivicah, trpljenju, uspehih, živalih, vojnah, ljubezni... Harari v njej opisuje naše najboljše in najslabše lastnosti. Katerih je več?

Knjiga Sapiens: kratka zgodovina človeštva (Mladinska knjiga, prevod Polona Mertelj) izraelskega zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija je takoj po izidu postala svetovna uspešnica. Nad njo sta se navduševala tako bivši predsednik ZDA Barack Obama, ki jo je rad citiral, kot ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg, Bill Gates pa je dejal, da je to knjiga, ki bi jo vzel na samotni otok. Tudi pri nas je dolgo kraljevala na lestvicah najbolj branih knjižnih del.

Od kod ta moč? V tej odlično napisani knjigi, ki pripoveduje zgodbo o evoluciji in civilizaciji, se zgodovinar sprašuje, zakaj je človek postal vladar sveta. Pred 100.000 leti je namreč Zemljo naseljevalo vsaj šest človeku sorodnih vrst. Zakaj je preživel le homo sapiens?

V knjigi avtor razvije tudi dobro znano tezo, da je bila kmetijska revolucija največja prevara v zgodovini, saj je bilo človeško telo razvito za lov na živali, za tek za gazelami, ne pa za kopanje po zemlji. Lovci in nabiralci so bili veliko bolj zdravi od kmetovalcev. In ne samo to, pohlep po zemlji je zanetil vojne in spopade, kmet je začel zasužnjevati druge ljudi in uničevati naravo, ženska je postala blago, tako kot živali.

Velika vprašanja zgodovine

V intervjuju za Sobotno prilogo je Harari kolegici Patriciji Maličev povedal, da je knjigo napisal zato, ker so ga zanimala velika vprašanja zgodovine, kot je recimo to, ali je človek z razvojem, napredkom in močjo, ki jo je ustvaril, postal tudi srečnejši, »ali mu je uspelo vse, kar si je nagrabil, pretvoriti v občutek zadovoljstva, sreče«. Zanimalo ga je tudi, kako hitro se ljudje navadijo na razkošje in kako je pehanje za lagodnejšim življenjem za vedno preobrazilo svet.

Ugotovil je, da je domišljija najpomembnejša sila oziroma lastnost homo sapiensa. S pomočjo domišljije si lahko predstavljamo prihodnost, predvsem pa ustvarjamo zgodbe, ki lepijo neko skupnost in jo oblikujejo v močno silo. »Težava ni v pripovedovanju, temveč v prepričevanju drugih, da ji verjamejo. Večina zgodovine se vrti okoli enega vprašanja – kako prepričati milijone ljudi, da verjamejo zgodbam o bogovih, državah in podjetjih z omejeno odgovornostjo. Toda ko sapiensu to uspe, mu podeli izjemno moč, saj več milijonom neznancev omogoča, da sodelujejo in si prizadevajo za skupne cilje.«

Kaj pa prihodnost?

Te dni je izšla še vroča nova Hararijeva knjiga Homo deus (Mladinska knjiga, prevod Polona Mertelj), v kateri zgodovinar piše, kaj vse je človek v zgodovini dosegel in uničil ter kakšna bo naša bližnja prihodnost. Uspelo nam je na primer skoraj izkoreniniti lakoto. Ko so nekoč suše ali poplave uničile pridelke, je pozimi na milijone ljudi umrlo zaradi lakote. Leta 1694, ko je po Franciji zavladala lakota in so bile žitnice prazne, so po pričevanju nekega kronista tam blodili lačni ljudje, ki so jedli mačke, ostanke odrtih konj in pred klavnicami pili kri živali.

Bogati, ki so imeli polne kleti, so dvigovali cene hrane in še bolj bogateli. Medtem ko se je sončni kralj mečkal z ljubicami v Versaillesu, je med letoma 1692 in 1694 umrlo kar 2,8 milijona Francozov. Tudi v drugih državah je bilo podobno. V sodobnem svetu lačnih ljudi ne bi smelo biti, pravi Harari, če so ljudje v Somaliji ali Sudanu še vedno podhranjeni, se to dogaja zaradi korupcije in slabih politikov. Tudi Kitajska je prvič v zgodovini osvobojena lakote.

Prav tako se podaljšuje življenjska doba. V renesansi je človek v povprečju doživel okoli štirideset let, v bližnji prihodnosti pa bodo naši zanamci zaradi razvoja genskega inženiringa, regerativne medicine in nanotehnologije živeli še enkrat dlje kot zdaj, nekateri znanstveniki celo menijo, da bodo ljudje premagali smrt že do leta 2200. Kako bo to spremenilo človekovo dušo? Kako bo spremenilo politiko? O čem bo premišljeval nesmrten človek?

Če bi prejšnji rodovi živeli 150 let, bi se lahko zgodilo, da bi leta 2016 v Rusiji še vedno vladal Stalin, Mao Zedong bi bil zrel 123-letnik in princesa Elizabeta bi še vedno čakala, da bo končno nasledila krono 121-letnega kralja Jurija. Jasno je tudi, da bodo ljudje v prihodnosti lahko ustvarili popolne potomce, ki bodo imeli izjemen spomin, neštete talente in ne bodo nikoli zboleli. Postali bodo popolna vladajoča rasa, a najbrž si bodo vse to lahko privoščili le najbogatejši. Reveži bodo ostali takšni, kot smo zdaj, polni krhkosti, napak in neumnosti, a še vedno človeški.

Že v tem trenutku nam je jasno, da odločitve o svetu vedno bolj sprejemajo podjetniki in izumitelji, da politiki nimajo več nobene vizije o prihodnosti, za razliko od vodilnih v Googlu ali Facebooku, ki razmišljajo o samovozečih avtomobilih, večnem življenju, človeku robotu.


Izraelski zgodovinar Harari. Foto: Aleš Černivec/Delo

Nenehno pehanje za srečo

Svet in tehnologija se ves čas spreminjata, a človekov čustveni svet je ostal enak, zato še danes zelo dobro razumemo, kako trepeta ljubezen v Visoki pesmi, grozo Sofoklejevih dram in dileme Hamleta. Kaj pa se bo zgodilo, ko bo tehnologija omogočila reinženiring človeške duše in se bodo spremenila tudi naša čustva? Bo homo sapiens izginil in se bo začel čisto nov čas?

V knjigi se avtor veliko sprašuje o sreči, ki je, kot dobro vemo, relativna. Nekaj je jasno, bogastvo je ne prinese, kar dokazuje dejstvo, da je v najbogatejših državah veliko več samomorov kot v najrevnejših. Že Epikur je opozarjal, da je sreča dobrina, za katero je treba trdo delati, da denar ni dovolj, v življenju so pomembne druge stvari, kot so ljubezen, prijateljstvo, smiselno delo in zmernost.

Harari pravi, da nas je evolucija oblikovala tako, da so občutki sreče kratkotrajni, in to zato, da ves čas stremimo k temu, da bi jo spet našli. Kaj bi se zgodilo z veverico, ki bi, ko bi našla lešnik, doživela trajno blaženost? Bila bi sicer srečna, a ne bi več iskala drugih lešnikov in tudi partner je ne bi zanimal, najbrž bi kmalu izumrla. Zato je sreča korenček tik pred našim nosom, ki ga ves čas lovimo.

Živali so človekove žrtve

Kar nekaj poglavij je Harari, ki je zaprisežen vegan in velik ljubitelj živali, namenil človekovemu odnosu do živali. Prepričan je, da so prav ta prečudovita bitja največje žrtve človeštva in da je ravnanje z rejnimi živalmi najbrž največji zločin v zgodovini. In spet se je vse začelo s poljedelstvom, ki je preganjalo in udomačevalo divje živali, lovec je bil še tesno povezan z naravo.

Idejo, da so živali nekaj manjvrednega, so podpihovale religije in politike. Stara zaveza, ki je bila napisana v prvem tisočletju pred našim štetjem, je polna čudežev in nenavadnih stvari, a edina žival, ki v tej zgodbi spregovori, je kača, ki prepriča Evo, da ugrizne v prepovedano jabolko.

Nauk te zgodbe je, da ni dobro, če človek posluša živali, saj to lahko pripelje do katastrofe. A potem Harari poseže po drugačni interpretaciji in prisluhne starodavnemu animalističnemu mitu, ki mu je bilo o naravi in človeku v njem vse veliko bolj jasno. Stara zaveza je namreč pohabila pametnejši mit, saj v semitskih jezikih Eva pomeni 'kača', ki je bila zanje prednica vseh ljudi.

Tudi avstralski prebivalci so bili prepričani, da je svet ustvarila mavrična kača, pripadniki različnih afriških in azijskih plemen prav tako verjamejo, da izvirajo iz kuščarjev in plazilcev. Seveda imajo zelo prav, saj vam bo vsak nevrolog pojasnil, da so naši možgani zgrajeni okoli plazilskega jedra.

Harari opisuje žalostno življenje rejnih živali, piše o tem, kako veliko trpljenje povzročamo prašičem ali kravam, ki jim takoj po rojstvu vzamemo mladičke, ki nikoli ne občutijo materine toplote in dotikov. Opisuje, da imamo ljudje in živali podobna čustva, da živali vsekakor posedujejo samozavedanje, da so čuteča in posebna bitja, ki si zaslužijo naše spoštovanje.

Všeč mi je bilo, ko pravi, da je degradacija živali nesposobnost empatije, ki jo ljudje prenašamo tudi na soljudi. Zamislimo se nad primerjavo, ki nam jo ponudi: »Je človeško življenje dragocenejše od prašičjega le zato, ker je človeška skupnost močnejša od prašičje? Združene države Amerike so veliko močnejše od Afganistana. Ali to pomeni, da ima življenje Američanov večjo inherentno vrednost od življenja Afganistancev?«

Zgodovina je filozofski laboratorij

Zakaj so Hararijeve knjige tako dobre, sem se spraševala, ko sem požirala Homo deus. Ne samo zato, ker so polne zanimivih podatkov in nenavadnih, a možnih teorij, ampak tudi zato, ker niso le zgodovinske, ampak tudi filozofske, saj ga zanimajo vprašanja o smislu življenja, o tem, kaj sploh delamo na tem planetu. Zanj je zgodovina nekakšen filozofski ­laboratorij.

V intervjuju za Guardian je iskreno povedal, da smo se vsi v otroštvu spraševali takšne stvari: od kod prihajamo, ali obstaja Bog, kaj je človeštvo, »a potem smo se poročili, imeli otroke in si rekli, s temi vprašanji se bomo ukvarjali enkrat kasneje, ampak se nismo nikoli več. Jaz sem se v tej knjigi vrnil k njim, saj so najbolj zagonetna in inspirativna.«