Bodo romani o drugi svetovni vojni prinesli katarzo?

Vračanje vojne v slovensko literaturo v delih Draga Jančarja, Maje Haderlap, Zorka Simčiča, Jožeta Snoja ...

Objavljeno
13. januar 2015 14.39
Aljaž Koprivnikar
Aljaž Koprivnikar
Spominjanju, ki ima vsakodnevno kulturno in politično­ vlogo, je v današnjem času, tudi znotraj literature, posvečenih mnogo razprav, ki govorijo predvsem o krizi spomina. Teoretičarka Susan Rubin Suleiman spominjanje opiše kot »tolmačenje in javno razumevanje dogodkov, trdno zasidranih v preteklosti, katerih dejstva močno čutimo še danes«.

Danes lahko govorimo o vzpostavljanju kulture spomina, kar lahko glede na slovenske razmere morda najbolje prikažemo prav na primeru tematike druge svetovne vojne. Ta še danes, ne glede na časovno distanco, v Sloveniji odmeva v skorajda vseh družbenih plasteh, pogosto pa prek manipulacij spomina ustvarja družbene anomalije, ki razdvajajo slovensko javnost.

Spomin na drugo svetovno vojno je v slovenski družbi še danes odprta družbena rana, o kateri razpravljamo, jo osvetljujemo z različnih glediščnih točk, kar se vidno kaže tudi v polju literature. Če smo v zadnjem času priča različnim razlagam zgodovinske resnice zadnjih šestdesetih let, ki pogosto delijo slovensko družbo, literatura znotraj tega lahko igra pomembno vlogo, saj prek združevanja selektivnega spomina lahko sproži dialog ter pozitivno vpliva na kolektivni spomin. Kultura spomina, kateri danes pripadamo, je potemtakem eden glavnih razlogov za ponovno tematizacijo druge svetovne vojne v slovenski literaturi. Ob tem je treba poudariti, da se pisanje o njej ni ustavilo in da je v zadnjem času zaznati povečano izdajanje knjig z vojno ter povojno tematiko druge svetovne vojne.

Te izdaje so v primerjavi s predhodnim ustvarjanjem zastavljene veliko bolj problemsko, ob tem pa ne vsebujejo samo enega skupnega vidika zgodovinske resnice. Pomenijo pomembno ločnico od pisanja, ki je sledilo povojni amneziji, ta pa se je dotikala skorajda mistificiranih herojskih tem, saj se obračajo v pozicijo, v kateri se kažejo vprašanja in problemi kolektivnega spomina.

Vsak s svojimi sredstvi

V zadnjem času je v slovenski prozni produkciji zaznati dela, ki tematizirajo drugo svetovno vojno z različnimi sredstvi. Pri tem je treba opozoriti na pomembno lastnost avtorjev, ki v veliki večini ne pripadajo generaciji, ki je doživela drugo svetovno vojno, pač pa dela gradijo prav ob spominu na njo. Izmed množice avtorjev, o katerih delih bomo govorili, le trije pripadajo generaciji, ki je bila v stiku z vojno. Gre za Nedeljko Pirjevec (Saga o kovčku, 2003), Jožeta Snoja (Ubijanje kače ali zapoznela sporočila o Gadu, 2009) ter Zorka Simčiča (Poslednji deseti bratje, 2012). Vsem avtorjem je lastno to, da za razliko od dotedanje produkcije, vezane na drugo svetovno vojno, v slovenski literarni prostor pripeljejo določene novosti.

Pri Sagi o kovčku tako govorimo o prvem slovenskem romanu, ki vsebuje ženski prikaz doživljanja druge svetovne vojne. Skozi družinsko kroniko avtorica prikaže čas od prve svetovne vojne, medvojnega obdobja, do obdobja po drugi svetovni vojni. Ob tem lahko potegnemo vzporednice s kasnejšima izidoma Maje Haderlap (Angel pozabe, 2012) ter Maruše Krese (Da me je strah?, 2012). Četudi za razliko od Nedeljke Pirjevec omenjeni avtorici nista doživeli vojne, je vsem trem lastna struktura družinskega pričevanja o njej, v kateri se fikcija napaja iz avtobiografskih elementov.

Majo Haderlap in Marušo Krese druži oddaljeno doživljanje druge svetovne vojne, ki pa zaradi tega ni nič manj doživeto, kot je bilo v prvotni izkušnji. Ravno v teh romanih lahko vidimo zavestno rabo kulture spominjanja, ki je tako nujna za ohranjanje vednosti o preteklih dogodkih. Poleg tega se vse tri izogibajo pastem ideološkosti ter z več glasovi poskušajo čim manj vplivati na bralca. Avtobiografske sledi je močno opaziti tudi pri Zorku Simčiču v romanu Poslednji deseti bratje, ki odstopa že zato, ker se je posvetil povojni emigraciji. Kolektivna usoda emigrantov je zapisana skozi niz osebnih zgodb iz celotnega sveta, centrov in periferije razvoja. Osebne zgodbe vleče skupaj občutek, da nihče od likov ni prostovoljno zapustil domovine, tako se tudi roman zasuče vstran od zgolj političnega prevpraševanja razseljevanja, k eksistencialistični plati takšnega bivanja.

Prek množice glasov z izidom To noč sem jo videl (2010) spregovori tudi Drago Jančar, ki prikaže usodo posameznika v boju z zgodovino, delo, ki je sad resnične zgodbe, pa pri uporabi polifonosti glasov predstavlja koncept resnice kot stvari različnih perspektiv. Za razliko od dosedanjih avtorjev lahko med seboj povežemo še avtorja, ki se ukvarjata izključno z medvojnim dogajanjem, tako v romanu Ubijanje kače ali zapoznela sporočila o Gadu Jože Snoj postavi v središče distanciranega in karseda korektnega, objektivnega pripovedovalca, skozi katerega lahko gledamo kakor skozi kamero. V ozadju preigravanja moči se bralcu izriše že zelo dobro znan konflikt med partizani in domobranci, posebnost romana pa je ravno v tem, da moralnega zmagovalca ni, na koncu pripovedovalec vse obsodi, vsem je skupna vojna morija, vendar to avtor žal pogosto stori z enodimenzionalno optiko.

Zdenko Kodrič v romanu Opoldne zaplešejo škornji (2011) prikaže usodo partizanov Pohorskega bataljona, ki jih je 8. januarja 1943 pri Treh žebljih poklalo okoli dva tisoč vojakov nacistične vojske. Samo dogajanje je prikazano prek ljubezenske zgodbe Venclja in Marjete, v tretjeosebno pripoved pa se vpletajo tudi prebliski prvoosebnega izmišljenega pripovedovalca. Ob vseh izidih je treba omeniti, da zanimanje za omenjeno tematiko ne upada, saj sta v zadnjem času izšla še delo Brine Svit (Slovenski obraz, 2014) o slovenskih izseljencih in identiteti ter roman Milana Dekleve (Benetke zadnjič, 2014), ki je zgodovinsko pričevanje o fašizmu in Slovencih. Obe deli vsako po svoje vsaj posredno spregovorita v okviru druge svetovne vojne.

Avtobiografsko ozračje

Pri naštetih romanih se nam kot ena skupnih in glavnih težav kaže ravno sodobno razumevanje zgodovine, ki ne upošteva koncepta modernosti. Zato lahko v romanih obstajajo zgolj fragmenti velikih pripovedi, ki poskušajo delovati povezovalno. Vežejo jih prav posamezne izkušnje preteklosti, saj v svoji enkratnosti osmišljajo razdrobljeno resnico. Spomnimo se, da se je v preteklosti večinoma pisalo zgolj o velikih figurah zgodovine, premik v obrobnost se je zgodil šele pred kratkim. Konec modernosti se nam kaže ravno v večkratnosti glasov, ki se pojavijo v romanih.

Pri takšni »problemski« literaturi skoraj vedno govorimo tudi o primeseh pričevanj, bodisi avtobiografskih bodisi literariziranih pripovedi tretjih oseb. V takšni literaturi avtor in bralec stopita v posebno razmerje izpovedovalca in poslušalca, kot takšna pa ima zgodba veliko večji, skoraj katarzičen učinek za oba. Delom je zato pogosto skupno avtobiografsko ozračje literariziranih spominov, ki seže po relativizaciji zgodovinskega spomina, ta pa je znotraj literarne fikcije lahko resničnejši od zunanje resničnosti. Ob tem literatura, ki prikazuje grozote druge svetovne vojne, vzpostavlja večkratnost glasov. Večinoma se to dogaja v soglasju, glasovi se med seboj pogovarjajo, takrat lahko govorimo o polifonem delovanju glasov, ko pa imamo zgolj posamezne miselne tokove, ki se ne ozirajo na druge in si želijo zgolj poudariti svoje videnje, pa govorimo o množici glasov. Avtor mora ob tem na neki način biti etično zavezan resničnosti, ki se kljub literarizaciji ne sme ­izgubiti.

Še ena reprezentacija naše kulturne situacije je, po Vanesi Matajc, ob več glasovih, multiplikacija zgodovine – zaradi različnih intertekstualnih razmerij v zgodovini se vzpostavi več različic – makro, mikro, vsakodnevna in skupna zgodovina. Ravno koncept skupne zgodovine je pomemben pri raziskovanju romanov preteklosti, saj implicira različne skupnosti, ki so isto preteklost doživljale različno.

Sodobni romani, ki problematizirajo drugo svetovno vojno, nas torej opozarjajo, da ne smemo pozabiti, kar dosegajo s prikazom doživljanja in (morebitnega) trpljenja posameznika. To dosegajo tako, da dajo obraz eni in drugi strani, da spominjajo na morda še vedno boleče posledice, pri tem pa se ne postavljajo na piedestal absolutne resnice, temveč ostajajo pretresljivi ravno v svoji enkratnosti in majhnosti. Ob tem lahko literatura prek katarze in z različnimi pogledi pozitivno posega na področje, ki še danes deli slovensko družbo.