Tiskane izdaje
Redki ekonomisti postanejo medijski zvezdniki in sila malo je tistih, katerih ime pozna svetovna javnost. Thomas Piketty je eden od njih od lanske pomladi, ko je v angleščini izšla njegova knjiga Kapital v 21. stoletju, ki jo je leto prej objavil v francoščini. Zdaj je knjiga – pozneje kot v druge jezike – prevedena tudi v slovenščino.
Kapital v 21. stoletju (Mladinska knjiga, prevod Vesna Velkovrh Bukilica) je bil po izidu v angleščini več mesecev velika prodajna uspešnica, kar je zelo nenavadno za ekonomsko delo na 700 straneh z grafikoni, preglednicami, matematičnimi formulami in enačbami.
Vse to namreč bralca, tudi najbolj nedovzetnega za matematiko in ekonomijo, ne moti, saj je knjiga napisana v tekočem, berljivem jeziku, ekonomsko snov pa prikazuje še skozi prizmo zgodovine, sociologije in književnosti. Matematično, družboslovno in humanistično podkovani avtor, sicer profesor ekonomije v Parizu, pravi, da je družbena neenakost, ki je v osrčju njegovega zanimanja, prepomembna tema, da bi se z njo ukvarjali zgolj ekonomisti.
Piketty se ukvarja z neenakostjo pri razporeditvi bogastva v svetu, saj se to vse bolj koncentrira v rokah peščice ljudi. Za prikaz tega trenda je segel daleč v preteklost, več kot 200 let, in v 20 držav.
Vračanje k dednemu kapitalizmu
Najbolj revolucionarno odkritje je, da je premoženje zdaj že znamenitega »enega odstotka« pravzaprav bistvo naraščajoče neenakosti. Piketty dokazuje, da je kapitalski donos trikrat do štirikrat večji od rasti produktivnosti, kar pomeni, da hitreje rastejo dohodki iz kapitala kot dohodki iz dela (plače zaposlenih). Ker v skupnih dohodkih bogatih prevladujejo dohodki iz kapitala in je delež dohodkov iz dela zanemarljiv (medtem ko je pri revnejših ljudeh obratno), Piketty sklene, da na ta način raste neenakost.
S tem se vračamo ne le v 19. stoletje, ampak k patrimonialnemu kapitalizmu, kjer prevladuje dedno bogastvo in v katerem imajo ključne pozicije v ekonomski, socialni in politični strukturi družbe bogate dinastije in ne nadarjeni ter sposobni posamezniki. Ko raven kapitalskega donosa trajno presega gospodarsko rast v državi, dediščina danes, na začetku 21. stoletja, znova pridobiva pomen, kot ga je imela v času Očeta Goriota.
Povečanje davkov najbogatejšim
Piketty meni, da to lahko družbo pahne v ekonomsko in politično nestabilnost. Rešitev je precej preprosta. Nujna sta povečanje davka na veliko premoženje ter progresivna obdavčitev in to ne le tekočih dohodkov, ampak tudi akumuliranega premoženja. Konkretno tudi predlaga, kolikšni naj bi bili davki glede na vrednost premožnja.
Avtor knjige je dal v času po izidu knjige številne intervjuje, v katerih je odgovarjal na konkretna vprašanja, predvsem o razmerah v Evropi. Zanj je nevzdržno, da je ob skupni evropski valuti hkrati 18 različnih davčnih sistemov, ki med seboj tekmujejo, z 18 različnimi državnimi dolgovi in 18 različnimi davčnimi stopnjami na državne obveznice.
Piketty v intervjujih v zvezi s knjigo ni bil niti malo prizanesljiv do evropske varčevalne politike, ki jo narekuje Nemčija vsem članicam Evropske unije. »Tudi Nemčija, Francija in Velika Britanija so bile nekoč v takem položaju, kot je danes Grčija, bile so celo bolj zadolžene. Prva lekcija, ki bi se je lahko naučili iz zgodovine, je, da državni dolgovi niso nov problem. Bilo je več načinov vračanja teh dolgov in ne sam en, kot bi nas rada prepričala Berlin in Pariz.«
Nemčija ni vrnila dolgov
Prav Nemčija je najboljši primer države, ki ni nikoli v celoti vrnila svojega zunanjega dolga, trdi Piketty. To se je zgodilo po prvi svetovni vojni in po drugi. Po drugi strani je Nemčija pogosto silila druge, naj povrnejo dolgove, in tako zahtevala ogromne reparacije od Francije po francosko-pruski vojni s konca 19. stoletja.
»Ko slišim Nemce govoriti, kako imajo moralno stališče do dolgov in da jih je treba vrniti, pomislim, da je to velik vic. Nemčija je država, ki nikoli ni vrnila svojih dolgov.« Tako imenovani nemški gospodarski čudež temelji prav na odpisu dolgov. Z Londonskim sporazumom leta 1953 je bilo kar 60 odstotkov nemškega dolga odpisanega, notranji dolgovi pa so bili restruktuirani, pravi Piketty.
In dodaja, da je bil odpis dolgov racionalna politična in ekonomska odločitev, s katero so Nemcem omogočili, da se naposled obrnejo v prihodnost. »Evropa temelji na odpisu dolgov in vložkih v prihodnost. In ne na ideji večne pokore,« meni Piketty. Nemčija ne le da nima usmiljenja do Grčije, kakršnega je bila deležna sama, ampak na grškem trpljenju služi s posojanjem denarja po komercialnih obrestih.
Kopičenje kapitala v rokah najbogatejših ima precejšnje posledice za srednji razred, meni Piketty. Po njegovem mnenju je potreben močan srednji razred za gospodarsko rast in za delovanje demokracije. V Evropi je imetje za zdaj še pravičneje razporejeno, kot je bilo pred stotimi leti, in bolj egalitarno kot v ZDA.
Pohvale nobelovcev
Knjigo so pohvalili nekateri najbolj znani ekonomisti, kot so na primer nobelovci Joseph Stiglitz, Robert Solow in Paul Krugman, deležna pa je bila tudi kritik neoliberalcev. Tem ni bil všeč že sam naslov knjige, ker spominja na Marxov Kapital, avtorju so očitali, da je marksist, da ne mara bogatih in trga itd. Tako je na primer neoliberalni Wall Street Journal napisal, da je knjiga polna srednjeveškega sovraštva do tega, da finančni kapital ustvarja profit.
Paul Krugman pa je v New York Timesu v kolumni z naslovom Panika zaradi Pikettyja pisal o grozi, ki se je polotila mnogih zato, ker je avtor argumentirano zrušil mit o tem, da so bila ogromna bogastva zasluženo pridobljena. Ker je Piketty dokazal, da bogastva ne izvirajo iz podjetništva, temveč iz dediščine, so kritiki ostali brez argumentov in so Pikettyja ideološko diskvalificirali ter ga razglasili za marksista, pravi Krugman.
Sam Piketty se nima za marksista. Poudarja, da pripada generaciji, ki je živela v času realnega socializma in gledala padec Berlinskega zidu, zato ga jezi današnje splošno protikapitalistično stališče, ki »pozablja na ta pomemben zgodovinski neuspeh«.
Gatesova recenzija
Knjige Kapital v 21. stoletju se je temeljito lotil tudi Bill Gates in na svojem blogu objavil recenzijo. Soglaša, da je velika neenakost problematična, vendar knjigi očita tudi vrsto napak. Gates pravi, da je razlika med bogatim podjetnikom, filantropom, in tajkunom, ki denar neodgovorno zapravlja, ter med raznimi vrstami kapitala (kapitalistov), ki imajo lahko različni družbeni učinek. Z drugimi besedami, filantrop, kakor je Gates, učinkoviteje vpliva na razporeditev bogastva kot razsipni tajkun.
Na Gatesovo razmišljanje so se odzvali številni komentatorji, ki se sprašujejo, kako lahko ta razlika, ki je sicer vredna pozornosti, pomiri duhove v svetu, v katerem tipični izvršni direktor zasluži 331-krat več od povprečnega delavca oziroma ali lahko filantropska delitev bogastva v resnici vpliva na neenakost. Raziskave namreč kažejo, da so radodarni bogataši redkost in da praviloma darujejo v dobrodelne namene manj denarja (glede na dohodke) od srednjega razreda in celo od revnih.
Poleg tega filantropi denar delijo prek posrednikov kot donacije bolnišnicam, galerijam, univerzam, medtem ko ljudje z manjšimi prejemki neposredno podpirajo javne servise v neposrednem stiku z učinki revščine in neenakosti.
Gates Pikettyju zameri tudi to, da ni »upošteval močnih sil, ki preprečujejo generacijsko akumulacijo bogastva«, kar podkrepi z imeni 400 najbogatejših ljudi na Forbesovi lestvici. Približno polovica ljudi na tem seznamu, pravi Gates, je podjetnikov, katerih družbe so zelo uspešne. Med temi sta vsekakor Gatesov Microsoft in Zuckerbergov Facebook.
Bill Gates razmišlja tudi o pravičnejši razporeditvi premoženja in drugače kot Piketty zagovarja progresivni davek na porabo namesto na premoženje. Obdavčiti bi bilo treba »neproduktivno porabo«, ne pove pa, ali sem uvršča tudi windowse in iPhone.
Zadeva vse ljudi
V aktualnih razmerah v svetu ni realno pričakovati, da se bodo priporočila iz Kapitala v 21. stoletju uresničila. Je pa knjiga spodbudila debato o distribuciji bogastva in bo zagotovo vplivala na razmišljanje milijonov ljudi, ki so jo prebrali. Vsekakor je vplivala tudi na ekonomske svetovalce Baracka Obame, ki so Pikettyja povabili na srečanje, na katerem jim je pojasnil svoj pogled na pot, po kateri bi morala kreniti svetovna ekonomija.
Razporeditev bogastva zadeva prav vse ljudi, zato se je smiselno skupaj s Pikettyjem vprašati, ali bo svet leta 2050 v oblasti podjetnikov, vrhunskih menežerjev in lastnikov velikega premoženja? Ali držav izvoznic nafte? Ali kitajske centralne banke? Ali pa morda davčnih oaz, v katere se bodo tako ali drugače zatekli vsi našteti?
