Branje je ontološko ozdravljujoča tehnika

Didascalicon, »srednjeveška enciklopedija« Huga Svetoviktorskega iz 12. stoletja.
Objavljeno
28. oktober 2014 12.54
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga

Pred seboj imamo knjigo Huga Svetoviktorskega Didascalicon (O bralskem prizadevanju), ki sta jo izdala Narodna in univerzitetna knjižnica ter Inštitut za preučevanje krščanskega izročila. Spremno besedo je napisal Gorazd Kocijančič, ki je tudi prevajal.

Dodana je še študija­ Ivana­ Illicha (to je prevedel Alen Širca). Kocijančič pove, da je prvi evropski traktat o branju, Hugov Didascalicon,­ ohranjen tudi v Sloveniji, v rokopisu, ki je v drugi polovici 12. stoletja nastal v skriptoriju v Stični.

To delo skladno z J. Mariétanom označuje kot najpomembnejši zahodni poaristotelistični poskus klasificirati in urediti celoto vednosti. Vsebuje sistematičen pregled znanosti, pač na srednjeveško enciklopedičen način in s prevladujočim poudarkom na Božji Modrosti in razodetju.

Hugovi spisi, pravi Ivan Illich, so prepojeni z Avguštinom. Živel je v Avguštinovi skupnosti. Študij mu je predstavljal nenehno branje­ in pisanje. Kot za Avguština tudi zanj modrost ni bila »nekaj«, temveč »nekdo«. Modrost mu z Avguštinom pomeni drugo osebo svete Trojice. V njej (Kristusu) vidi potrebo padlega človeštva po ponovnem združenju s človeštvom.

Iz tega zdravila izvira dostojanstvo umetnosti in znanosti, izhaja namreč iz dejstva, da zdravila obstajajo iz istega razloga. Branje, pravi, je ontološko ozdravljujoča tehnika. Odrešenjska ekonomija gre prek modrosti.

Učenje filozofov je bilo prav v tem, da je cilj učenja modrost kot popolno dobro in kristjani, ki sprejemajo, da razodetje vedo, da to dobro obstaja v Božji Besedi, ki je postala meso. Pojdimo k temeljnemu besedilu.

Do spoznanj prek modrosti

Zdi se, da se Hugo na pot spoznanja podaja po cesti zdravega razuma. Modrost je razsvetljevalni dejavnik, človeka osvetli, da lahko spoznava samega sebe. Na Apolonovem trinožniku, pravi, je zapisano gnôthi seautón, spoznaj samega sebe.

Filozofija je prizadevanje za modrost, njej ne manjka nič, ampak je živi Um in edini prvobitni Smisel stvari. Potem gre korak naprej in pove, da je filozofija (po drugačni opredelitvi) premišljevanje o smrti, in to je posebej primerno za kristjane, saj so ti zavrgli stremenje (tega) sveta »in živijo podvrženi disciplini, v podobnosti (svoje) prihodnje domovine«.

Nato pride do teologije, katere intelektibilna (resničnost) je tisto, kar vedno obstaja po sebi, to, česar ne dojamejo čuti, temveč le um in intelekt, raziskuje motrenje Boga, netelesnost duše in premišljuje ­resnično filozofijo.

Iz tega misel zapelje v za vzhodna duhovna religiozna izročila značilna trojstva. Prvo napredovanje duše, pravi, je tisto, s katerim se duša od svojega preprostega bistva, ki ga simbolizira monada, »izteza v virtualno trojko, v kateri že želi nekaj prek poželjivosti, zaničuje drugo prek jeze in razsoja med prvim in drugim prek razuma«. Iz monade teče v triado (iz enosti v trojstvo), »kajti vsako bistvo je po naravi predhodno v primerjavi s svojo zmožnostjo«.

V drugem napredovanju duša iz virtualne trojke sestopa, da bi nadzorovala glasbo svojega telesa, in to glasbo vzpostavlja število »devet«, kajti v človeškem telesu je devet odprtin, v katere vse doteka ali izteka iz njega.

Inteligibilnost podobe telesa napeljuje na ­intelegibilnost zunajtelesja in tako Hugo po kvadriviumu pojasnjuje pojme aritmetika, glasba, geometrija in astronomija, pojasni moč števila in abstraktne posledice tega ­dejstva.

Vednost kot tako razdeljuje na teologijo, matematiko in fiziko. Teoretsko vednost razdeljuje na intelektibilno, indeligibilno in naravoslovno, in še drugače, na božansko, doktrinalno in filologijo. Sledijo razdelitve, ki se ukalupljajo v števila (mehanskih vednosti je na primer sedem), in tako se sprehodi po vednosti in znanosti kot po periodnem sistemu intelekta in duha.

Sprehod po začetnikih veščin zato deluje kot logična posledica tega, kar je Illich povedal tako za Avguština kot za Huga: imena veščakov vseh vrst vednosti, od Talesa iz Mileta do Cicera, od Abrahama, celo egipčanske astrologije, ki naj bi prišla iz njega, do Elevzine.

Tudi veščine imajo svojo tehniko in svoje število, ki je spet sedem. Število sedem se kot trivium inkvadrivium­ sestavlja iz treh in štirih veščin kot stopnic, ki vodijo v nebo. Toda k temu je treba dodati bistveno lastnost, ki omogoči, kar sicer ne bi bilo omogočeno ...

»Začetek discipline pa je ponižnost.« Za študenta, pravi, so posebej pomembni naslednji trije nauki: prvič, da ne zaničuje nobenega védenja in nobenega spisa, drugič, da ga ni sram učiti se od kogarkoli, in tretjič, da potem, ko si je pridobil védenje, ne prezira drugih. In naprej: dobro ne leži v človeški oceni, temveč je skrito v čisti vesti: »Tisti, ki se oklepajo stvari, ki so namenjene propadu, ter ne prepoznavajo lastnega dobrega, pravzaprav niso ljudje.«

Dal je dve ponazoritvi. Neki mož je filozofu zabrusil besede: »Mar ne vidiš, da se ti smejejo?« Filozof je na to odvrnil: »Oni se smejejo meni, njim pa osli.« Drugi pa je primer moža, ki se je po študiju različnih disciplin, in ko je dosegel vse vrhove veščin, ponižno posvetil lončarskemu delu.

Hugova želja, kot preberemo, ko luščimo bistvo njegovih sporočil, je, da bi bila v študentih (bralcih) takšna marljivost, »da se modrost v njih ne bi nikdar postarala«. Le Šunemka Abišaga je grela ostarelega Davida, kajti ljubezen do modrosti ne bo zapustila svojega ljubega, čeprav telo opeša. Starost tistih, ki so oblikovali svojo mladost s častitljivimi dejavnostmi, z leti postane bolj učena in žanje najslajše sadove prejšnjih študijev. Starost ­nagrajuje!

Sveto pismo in števila

Če preskočimo nekaj poučnosti, Hugovih didaskalij, bomo opazili še njegovo namero bralcu priporočiti, kako se bere Sveto pismo. Spet se namreč poigra s števili, tokrat s številom tri in trojnim umevanjem svetega besedila.

Trije načini umevanja so v okvirih zgodovine, alegorije in tropologije, toda vsega, kar najdemo v Božjem izrekanju, ne smemo »zaobračati v to razlago« in strogo dojemati okvire za obvezne. V Božja izrekanja so postavljena nekatera mesta, ki naj bi jih razumeli zgolj duhovno, druga služijo resnobi nravi in tretja so izrečena s preprostimi pomeni zgodovine.

Na citrah in drugih tovrstnih inštrumentih ne zvenijo vsa mesta, ki se jih dotaknemo, temveč le strune in vse drugo na telesu citer je narejeno zato, pravi, »da bi strune, na katere umetnik igra z namenom, da bi ustvaril sladkost pesmi, imele okvir za svojo povezavo in bi bile nanj pripete«.

Toda od tod se pride k temu, kar so učeni možje »rekli, da je izmed (vseh) drugih pravil o načinih govora Svetega pisma posebej pomembnih sedem«. Prvo pravilo je o Gospodu in njegovem telesu, drugo, pravi, zadeva resnično in pomešano Gospodovo telo, tretje zadeva črko in Duha, četrto pravilo zadeva »vrsto« in »rod« v primerih, ko je del vzet za celoto in celota za del, peto pravilo se nanaša na čase, šesto zadeva povzemanje in sedmo pravilo zadeva hudiča in njegovo telo.

Kaj je torej sad svetega branja? Ta je dvojen: najprej um poučuje z vednostjo, nato ga krasi z nravmi. Kdor išče spoznanje kreposti, bo preučeval zlasti knjige, ki svetujejo zaničevanje tega sveta in razplamtijo duha za ljubezen do njegovega Stvarnika. K popolnosti vodijo štiri stopnice: branje (študij, nauk), premišljevanje, molitev in udejanjevanje. Sledi peta stopnica, ki je motrenje, v katerem imamo predokus tega, kar je prihodnja nagrada za dobro delo.

Kaj je celoten božanski nauk? Je tista duhovna zgradba, ki se dviga na višini: »zgrajena je tako rekoč iz tako številnih vrst kamnov, kot vsebuje skrivnosti.« Črka ubija, duh oživlja in v končnem, trinajstem poglavju, pred dodatki A, B in C, zapiše: »Zdaj torej zaprosimo Modrost. Naj blagovoli sijati v naših srcih in naj nas razsvetljuje na svojih poteh, da nas bo privedla do svoje čiste in brezmesne gostije.«

Od Huga Svetoviktorskega prevzame besedo Ivan Illich, kateremu besedo na to temo in na okoliščine, ki jo spremljajo, že v predstavitvenem besedilu v uvodu poda Gorazd Kocijančič. Gre za študijo, ki vse skupaj kontekstualizira, pri Kocijančičevem uvodu pa prav tako za uvodno študijo, ki ima ambicijo nič manj kot kontekstualizirati Huga in Illicha skupaj. Bralec je prijazno povabljen, da se spopade s to goro kakovostnih besedil, kajti njihova poanta je prav v tem: v branju in premišljevanju ...