Branje – največja naslada, najboljše zdravilo

Poslovil se je eden od najbolj strastnih bralcev na svetu, ugledni ameriški raziskovalec literature Harold Bloom.

Objavljeno
22. oktober 2019 10.50
Posodobljeno
22. oktober 2019 10.50
Profesor Bloom je bil prepričan, da je branje eden redkih izvirov smisla in vrednot v degradiranem sodobnem svetu. Foto Michael Marsland/Yale University
Puhla nečimrnost lahko človeka spravi v težave in tako se je zgodilo tudi meni, ko sem izvod prevoda Tesnobe vplivanja Harolda Blooma poleti 2003 poslal profesorju s prošnjo, da jo podpiše. Po nekaj tednih je prišlo pismo iz Connecticuta, na papirju z glavo univerze Yale je Bloom zapisal nekaj dejstev, ki mi dolgo niso dala mirno spati.

Profesor mi je sporočil, da je knjigo videl prvič, čeprav je založbo Oxford University Press večkrat prosil, da mu priskrbi nekaj izvodov. Predlagal je deal: pošljem naj mu oziroma naj naročim nemarnemu založniku poslati še dva izvoda, enega mi bo podpisanega vrnil, drugega obdržal v svojem newyorškem stanovanju, prvega poslanega pa bo hranil na domu v New Havenu.

image
Bloomov posel na daljavo. Foto Osebni Arhiv
Naloga se je zdela gladko izvedljiva, očitno se je zgodil manjši nesporazum, kasneje se je vse uredilo. Bolj me je ob branju Bloomovega pisma zaskrbelo nekaj drugega: zapisal je, da je poslani izvod »začel brati in anotirati s pomočjo slovensko-angleškega slovarja«. Se lahko prevajalcu zgodi še kaj hujšega od tega, kot da mu Harold Bloom nonšalantno sporoči, da bo pregledal njegov prevod, sem pomislil. Stiske je bilo konec, ko je čez nekaj tednov prispela kuverta s knjigo, v njej pa prijazna dvojna zahvala, za prevod in knjige.
 

Uničevalec bralskih foteljev


Harold Bloom (1930–2019) je v življenju poleg vsega drugega – na primer najbolj vplivnega presojevalca del iz ameriškega in ne le ameriškega kanona – veljal predvsem za Bralca, natančneje bralca s fotografskim spominom. O sebi je razlagal, da je bralska pošast, stopnjo pošastnosti pa je meril s številom na uro prebranih strani: trdil je, da je ob koncu kolidža redno zmlel po tisoč strani na uro in da si je bil sposoben zapomniti na stotine pesmi, pozneje je včasih navrgel, da zmore štiristo strani obsegajočo knjigo prebrati v eni uri in jo vpiti do najmanjših detajlov.


Pri sedemdesetih se Bloom ni več mogel natančno spomniti, ali je z branjem uničil četrti ali peti bralski fotelj.

 


Dvomljivcem o njegovi zmožnosti memoriranja je običajno ponudil bloomovski džuboks – po poslušalčevi izbiri je gladko lahko odrecitiral katero koli Shakespearovo ali Blakovo pesem ali kateri koli odlomek iz Miltonovega epa Izgubljeni raj. Mladenič iz družine iz vzhodnega Bronxa v New Yorku – mati Paula je bila poljska priseljenka židovskega rodu z beloruskimi koreninami, oče William damski krojač iz Ukrajine – je v jidišu začel brati pri treh letih, hebrejsko pri štirih, angleško pri petih, pri sedemdesetih se ni več mogel natančno spomniti, ali je z branjem uničil četrti ali peti bralski fotelj.
 

Gospod stare šole


Bloom je nasploh veljal za človeka »stare šole«: tipkati se ni naučil nikdar, svoje tekste je pisal s kemičnim svinčnikom in si pri tem pomagal z leseno podlago, ki jo je dobil v dar leta 1946. Že pred leti je nehal zahajati v knjižnico univerze Yale, ker so listkovni katalog nadomestili z računalniki in od takrat so mu knjige na dom prinašali asistenti raziskovalci. Ker se je Bloom na stara leta teže premikal, sta dve skupini študentov prihajali na predavanja kar k njemu domov, v dnevno sobo, ena skupina se je posvečala Shakespearu, druga poeziji. »Izberem jih sam od prijavljenih šestdeset ali sedemdeset, to so najboljši od najboljših,« je povedal pred leti.

Da je profesor Bloom delal tako rekoč do zadnjega, ni puhlica, umrl je prejšnji ponedeljek v bolnišnici v New Havnu, v tem semestru je po poročanju Yale Daily News predaval dva kurza za dodiplomske študente, Shakespeare in kanon ter Od Shakespeara do Keatsa, zadnje predavanje je imel 10. oktobra, njegova zadnja knjiga Obseden s spominom je izšla letos sredi aprila, prav tako aprila letos je izšlo njegovo novo delo v seriji Shakespearovih osebnosti Macbeth: Meč uma. Srednjo šolo je opravil v Bronxu, študij na univerzi Cornell, doktorat pa na univerzi Yale leta 1955 z disertacijo o Shelleyju, tam je konec petdesetih tudi začel predavati in to počel več kot pet desetletij.

Ko je začel predavati, sta bila najbolj cenjena in najbolj raziskovana pesnika Keats in T. S. Eliot, on pa je zastavil drugače, s svojim kanonom, in seveda vzbudil veliko zanimanja in polemik. Zagovarjal je premoč velikanov zahodnega literarnega kanona, kot so Shakespeare, Chaucer in Kafka. »Shakespeare je bog,« je trdil Bloom, ki je Barda imenoval za najboljšega dramatika vseh časov, Cervantesa pa je razglasil za najboljšega romanopisca.
 

»Pomen mimobranja«


Raziskovalne teme je napravil dostopne splošnim bralcem, in čeprav je pogosto obžaloval upad literarnih standardov, je bil zelo dobro sprejet, več njegovih del se je znašlo na seznamih najbolje prodajanih knjig, na primer Zahodni kanon (slovenski prevod je izšel leta 2002 v programu LUD Literatura), Kako brati in zakaj, Shakespeare: Izum človeškega, predvsem pa njegovo najbolj vplivno delo, seveda o umetnikovem boju za izvirnost in o vplivanjih – Tesnoba vplivanja (slovenski prevod 1999, LUD Literatura), kar je številnim akademskim kolegom šlo precej v nos.

Njegov Zahodni kanon je raziskava glavnih literarnih del Evrope in Amerike od 14. stoletja dalje. Njegova največja zapuščina, kot so zapisali v londonskem Guardianu, bi lahko preživela njegovo ime – to je delo Tesnoba vplivanja iz leta 1973, ki je doslej prevedeno v več kot petinštirideset jezikov in v katerem je zagovarjal stališče, da ustvarjalnost ni poklon preteklosti, ampak freudovska borba, v kateri so umetniki zanikali in popačili, »mimobrali« svoje literarne prednike, hkrati pa ustvarili delo, ki odkriva očiten dolg.

Barda je Bloom imenoval za najboljšega dramatika vseh časov, Cervantesa je razglasil za najboljšega romanopisca.

 

Profesor bloomologije


Bloom v tej knjigi ponuja teorijo pesništva tako, da opisuje pesniški vpliv oziroma da pripoveduje zgodbo o znotrajpesniških razmerjih. Britanski teoretik Terry Eagleton je to delo pred časom imenoval eno od najbolj drznih izvirnih literarnih teorij desetletja, v katerem je izšla. Sredi šestdesetih let je Bloom zapadel v čustveno krizo, mučiti ga je začela nespečnost in tudi poezija ga ni mogla več ozdraviti, čeprav jo je še zmeraj strastno bral. Podrobno se je lotil branja Emersona in Freuda, nasledek tega pa je bil viden leta 1973, ko je izšla – kot je sam večkrat povedal – »tista čudaška knjižica«, Tesnoba vplivanja.

Njegova teorija pesniškega vpliva, ki je vzbudila nemalo odzivov, je trdila, da se mora vsaka nova generacija pisateljev spopasti s prejšnjimi, češ da je ravno pesniški predhodnik avtorjeva največja ovira, môra, ki hromi njegovo moč, a hkrati tudi izvir njegove imaginacije. Delo so pospremili izredno žolčni odzivi, delno tudi zaradi hermetičnega sloga, v katerem je bila napisana; najbolj silovito so reagirali Bloomovi kolegi na angleškem oddelku univerze Yale, zato je bil prisiljen oddelek zapustiti, po dogovoru z upravo univerze pa je postal – kot je večkrat ponovil – »profesor bloomologije«, od osemdesetih let naprej ne posebej strpen do vsakršne oblike »politične korektnosti« v literarni vedi, odklanjajoč tako kulturne študije in feministično literarno kritiko kot poststrukturalizem, lacanovstvo ali novi historizem, vseskozi poudarjajoč, da je sodobni univerzitetni kurikulum angleško govorečega sveta oziroma akademska ideologija izgubila in še danes izgublja poprejšnjo širino.

Literatura oziroma branje je po njegovem prepričanju še eden redkih izvirov smisla in vrednot v degradiranem svetu, nemara tudi edino zdravilo proti izumetničeni akademskosti, ki se nenehno in vse bolj ukvarja le z multikulturnostjo in digitaliziranimi podobami. Malce zagrenjeno je vedel tudi povedati, da so vprašanja okusa in presoje danes vse prepogosto odvisna od informacij, ne pa od modrosti ali učenja.