Tiskane izdaje
Zadnji roman Harukija Murakamija Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja govori o navidez brezbarvnem in dolgočasnega glavnem liku, o njegovi družbi iz srednje šole, ki se mu je iz nejasnih razlogov odpovedala, in poskusu, da bi imel stabilno partnersko zvezo.
Tsukuru Tazaki sebe doživlja kot brezbarvnega in edini iz peterice tesnih srednješolskih prijateljev (dveh deklet in treh fantov) v svojem priimku nima oznake barve. Tsukuru je brezobličen, po ničemer ne izstopa, ni ne lep ne grd, ne izjemno pameten, vendar daleč od tega, da bi bil neumen, vedno je racionalen, zadržan, zbran.
Že na začetku knjige bralec začuti, da ima Tsukuru v zgodnjih tridesetih letih travme iz preteklosti. Vlogo psihoanalitičarke prevzame Sara, v katero se zaljubi in ki ga prepriča, naj najde svoje stare prijatelje, stvari za nazaj razčisti, kajti šele tako bi lahko imel normalno razmerje z žensko.
Skozi retrospektivo spoznamo tipično srednješolsko družbo, ki je med sabo tesno povezana in ko Tsukuruja zavrže, ta tako zelo trpi, da razmišlja samo še o tem, da bi umrl.
Knjiga, ki jo je iz japonščine prevedel Aleksander Mermal in izdala Mladinska knjiga, bo všeč vsem tistim bralcem, ki so z užitkom brali dozdajšnje Murakamijeve romane. Težavna mladost, problemi z umeščanjem samega sebe, labilnost identitet, ljubezenski zapleti, neizživeta spolnost, zavrženost, krivda, odpuščanje in pomiritev – z vsem tem se Murakami ukvarja tudi v tej knjigi. Sam lepo pravi: »Človeških src ne povezuje samo skladnost. Namesto tega jih globoko povezujejo rane.«
Celotni roman je zasnovan na postopnem razkrivanju grozljive skrivnosti, zakaj ga je družba izločila, in na ta način spoznavamo tudi druge like. Murakami skozi razpletanje zgodbe postopoma razkriva glavnega junaka kot ne-brezbarvnega. Tsukuru kaže vse več barv, s tem, ko Murakami potencirano slika njegovo brezbarvnost, se ta spremeni v nasprotje.
V pričakovanju razrešitve
V romanu se dogajajo nepojasnjeni odhodi in prihodi raznih duševnih stanj, mešajo se sanje in kontemplacija, racionalno in iracionalno, v nekaterih delih je zaznati prepletanje zahodne in vzhodne modrosti. Do obrata in do razkritja ključnega dogodka celotne zgodbe, nekega zločina, pride nekje na sredini knjige. Celotna pripoved je od takrat bolj mračna in bralec je vse do konca knjige v napetosti, ker pričakuje razrešitev.
Vendar zgodba na koncu zvodeni, kakšnega bralca pusti nekoliko razočaranega, nasploh pa je prva polovica knjige boljša od druge. Roman ima odprt konec, česar nekateri bralci izrecno ne marajo. Za avtorja romana ni toliko pomembno to, kaj se zgodi s Tsukurujem, kot to, da je nekaj naredil za to, da bi spremenil utečeno življenje in mu skuša dati smisel. Kako torej naprej poteka njegovo življenje, ne izvemo.
Sicer pa v tem romanu skoraj vsak bralec vsaj deloma vidi tudi sebe. V nas obudi spomin na srednješolsko obdobje in na družbe, ki so razpadle ter spodbudi k razmišljanju, da se je morda dobro spoprijeti z nekaterimi dogodki iz preteklosti, da bi življenje teklo bolj normalno.
Za Murakamija je značilno, da je v njegovih delih čutiti močan zahodni vpliv in to velja tudi za ta roman, vendar je v njem tudi precej avtentično japonskega.
Glasbena rdeča nit
V romanu Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja je mogoče prepoznati linije Murakamijeve kontinuitete iz prejšnjih romanov, vključno z neizogibno glasbeno rdečo nitjo, dosledno speljano skozi pripoved. To pot je to klavirski ciklus Leta romanja Franza Liszta, še posebej skladba Le mal du pays, ki spremlja glavnega junaka pri rekonstrukciji lastne preteklosti. Leta romanja se navezujejo na romanje, ki ga mora opraviti Tsukuru, da bi se znebil bremena preteklosti, in tudi na dekle iz svoje nekdanje družbe, ki je to suito pogosto igrala na klavir.
Obiskal je nekdanje prijatelje in odpotoval vse do Finske, da bi iz delčkov njihovih pripovedi sestavil mozaik lastne preteklosti. Suito rad posluša tudi njegov prijatelj Haida, ki prav tako izgine iz njegovega življenja, takoj po homoerotičnih sanjah glavnega junaka, ki so spet razložene na psihoanalitski način.
Roman Tsukuru Tazaki so najprej objavili na Japonskem (2013), njegov izid so bralci nestrpno pričakovali. Murakami ima tam kultni status, samo v enem tednu so na Japonskem prodali več kot milijon izvodov Tsukuruja Tazakija. Takoj po prevodu v angleščino se je zavihtel na prvo mesto New York Timesove lestvice uspešnic in tam ostal zelo dolgo.
Murakami je vpeljeval zahodne vplive v japonsko književnost, vse dokler ni postal najvplivnejši japonski književnik na Zahodu. V čem je skrivnost Murakamijevega kulta, skušajo mnogi dognati. Kazuo Ishiguro, imenitni britanski pisatelj japonskega porekla, avtor odličnega romana Ostanki dneva, po katerem so posneli tudi uspešen film, meni: »Murakamija na Japonskem vidijo kot najbolj zahodnega od japonskih pisateljev, ne samo zato, ker njegovi liki gledajo zahodne filme, poslušajo pop glasbo in gledajo bejzbol. Za Japonce v povojnem času so bili jazz, rock in Hollywood enako naravni kot tradicionalna kultura, bili so jim celo mnogo bližji kot obred pitja čaja, kabuki ali Jasunari Kavabata, japonski nobelovec.«
